Jedro

Za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah po ODZ, v zvezi z načelnim pravnim mnenjem razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, pri dvajsetletni priposestvovalni dobi zakonitosti posesti ni bilo treba dokazovati.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec mora tožnici v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 275,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožnica je v postopku navajala, da je lastnica kmetije na A. ki se ji je po domače reklo „Pri A.“. Kmetijo je podedovala po materi skladno z dednim dogovorom, pred tem pa so bili lastniki kmetije njeni pravni predniki (mati in brat B. B.). Uveljavljala je priposestvovanje nepremičnine s parc. št. 861 k. o. .... Sporna parcela naj bi se nahajala sredi kompleksa, imenovanega „Veliki vrt“ ali „A.-jev veliki vrt“, ki je zaključena celota in so jo od nekdaj, vsaj sedem desetletij neprekinjeno uporabljali tožnica in njeni pravni predniki za kmetijsko obdelavo. Toženec je nasprotno trdil, da je sam dejanski lastnik in posestnik sporne parcele. Njegov oče je sporno parcelo skupaj s parcelama parc. št. 855/1 in 857/1 kupil leta 1985 od zemljiškoknjižnega lastnika C. C. ob zaupanju v pravilnost podatkov v zemljiški knjigi. Sporno parcelo naj bi tako imel sam (oziroma njegov pravni prednik) v neprekinjeni posesti od leta 1985, pri čemer naj bi bila parcela del njihovega „Velikega vrta“.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je lastnica sporne parcele tožnica. Tožencu je naložilo, naj tožnici povrne njene pravdne stroške v višini 1.693,57 EUR.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

**Sklep o dopustitvi revizije**

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 164/2020 z dne 24. 7. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj: ‒ Ali je materialnopravno pravilna presoja, da tožnici ni bilo treba dokazati zakonitosti posesti in da je predpostavka dobre vere izkazana? ‒ Ali je procesno in materialnopravno pravilen zaključek o kupčevi nedobrovernosti? **Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), izhaja: ‒ toženec je zemljiškoknjižni lastnik sporne parc. št. 861 k. o. ..., ki jo je podedoval po očetu D. D.; ‒ tožnica je leta 1991 po svoji materi D. D. podedovala nepremičnine A.-jeve domačije, ki predstavljajo Veliki vrt, katerega del so tudi parc. št. 853, 863, 859/1, 859/2, 860 in 856/2, vse k. o. ..., ki obdajajo sporno parcelo. Zemljiškoknjižna lastnica teh parcel je tožnica, pred njo pa sta bila zemljiškoknjižna lastnika njena mati in brat (dediča po pokojnem E. E., očetu tožnice); ‒ sporna parcela je v naravi travnik s sadovnjakom, ki se nahaja na terasi in na severni strani meji s tožničino parc. št. 859/2 ter na zahodni in južni strani s tožničino parc. št. 865, na zahodni strani pa s toženčevo parc. št. 857/1, vse k. o. ...; ‒ sporna parcela in tožničine parcele št. 859/1, 859/2 in 865 so zaokrožena celota, ki jo od toženčeve parcele 857/1 loči živa meja, ki leži približno na katastrski meji med sporno parcelo in toženčevo parcelo; v živi meji se med sporno parcelo in parcelo toženca nahaja odprtina; ‒ tožnica in njeni pravni predniki so imeli parcelo v posesti kot svojo najmanj od leta 1955 do leta 1995, ko so izvedeli, da niso njeni zemljiškoknjižni lastniki; posest so izvrševali tako, da so jo vsako leto uporabljali za košnjo trave, dokler so imeli živino, so jo pasli na njej, sadili so in redno obirali jablane; na enak način so imelo parcelo v posesti tudi po letu 1995; ‒ toženčev oče je 22. 4. 1985 sklenil prodajno pogodbo z C. C., katere predmet je bila tudi sporna parcela; toženčev oče si je ob nakupu nepremičnino ogledal in bi se lahko prepričal, da glede na zaokroženost kompleksa, ki je last tožnice oziroma njenih prednikov, in posestno stanje, ki je izkazovalo njihovo posest (zaokrožen kompleks, košnja trave, sadovnjak), prodajalec ni imel posesti sporne parcele. Toženec ni dokazal, da bi imel on ali njegov oče sporno parcelo po nakupu kadarkoli v posesti.

**Presoja nižjih sodišč**

6. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje ugotovitve, da so tožnica in njeni pravni predniki imeli sporno parcelo v dobroverni posesti najmanj od leta 1955 do leta 1995 (40 let), uporabilo določbe o priposestvovanju, veljavne v tem času. V letu 1955 so veljala še pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki so bila pozneje nadgrajena z načelnim pravnim mnenjem razširjene seje Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960. ODZ je v paragrafu 1460 ter naslednjih v zvezi z načelnim pravnim mnenjem za priposestvovanje nepremičnin določal pravično, pošteno in pristno posest v trajanju dvajsetih let. Enako pravilo je vseboval četrti odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je določal, da dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem s potekom dvajsetih let. Ker so imeli sporno parcelo predniki tožnice in tožnica v posesti v dobri veri kot svojo najmanj od leta 1955 do leta 1995, so na podlagi priposestovanja pridobili lastninsko pravico.

7. Pritožbeno sodišče je zavrnilo navedbe toženca, da bi morala tožnica za priposestvovanje, upoštevaje paragraf 1460 ODZ, zatrjevati in dokazati pravni naslov. Ta paragraf je za priposestvovanje res zahteval tudi pravično, torej zakonito posest, vendar priposestvovalcu pravnega naslova v primeru najdaljše priposestvovalne dobe 30 ali 40 let ni bilo treba navesti. Najdaljša priposestvovalna doba je bila s pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča skrajšana na 20 let ter zavzeto stališče, da kdor se v sporu s prejšnjim lastnikom kot pošten posestnik sklicuje na 20-letno nepretrgano posest, torej na maksimalno priposestvovalno dobo, zakonitosti posesti ni dolžan dokazati. V skladu s pravili ODZ (paragraf 1460-1477) je za izredno priposestvovanje potrebna poštena (paragraf 326 ODZ) in pristna (paragraf 345 ODZ) posest. Poleg tega je potreben še pretek določenega časa (prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 622/2008). Pritrdilo je presoji, da je tožnica izkazala priposestvovanje sporne nepremičnine, ter hkrati zavrnilo očitke, da so bile nekatere priče leta 1955 stare šele pet oziroma štiri leta. Ker je bilo ugotovljeno obdobje priposestvovanja v razponu 40 let, bi bil tožničin zahtevek utemeljen, tudi če bi izkazala nekaj let krajšo priposestvovalno dobo.

8. Ker se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do toženčevega ugovora, da je njegov oče pridobil lastninsko pravico na sporni parceli ob zaupanju v pravilnost podatkov v zemljiški knjigi, je utemeljenost ugovora presojalo pritožbeno sodišče. Leta 1985 se je še vedno uporabljalo pravilo paragrafa 1500 ODZ, po katerem pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Vendar je tožnici domnevo dobre vere uspelo izpodbiti. Toženčev oče, ki si je ob nakupu nepremičnino ogledal, bi se glede na zaokroženost kompleksa v lasti tožnice oziroma njenih prednikov, v katerem se nahaja sporna parcela, ter posestno stanje (zaokrožen kompleks, košnja trave, sadovnjak), lahko prepričal, da prodajalec ni imel posesti sporne parcele. Tudi trditve o prevzemu posesti ob nakupu se niso potrdile. Ker bi torej moral vedeti, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim, se toženec neuspešno sklicuje na zaupanje v podatke zemljiške knjige.

**Povzetek revizijskih navedb**

9. Revident Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne; podredno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Glede prvega dopuščenega vprašanja meni, da je zakonitost (pravičnost) posesti skladno z načelnim pravnim mnenjem pogoj za priposestvovanje tudi po skrajšanju priposestvovalne dobe na 20 let. To izhaja tudi iz sodne prakse (II Ips 68/2009, II Ips 154/2013, VSL II Cp 1507/2013, VSL II Cp 588/2017 in druge). Ob začetku teka priposestvovalne dobe je ODZ v paragrafu 1477 določal, da tistemu, ki uveljavlja priposestvovanje v 30 ali 40 letih, pravičnega naslova ni treba označiti. Veljala je domneva, da kdor ima nepremičnino v posesti tako dolgo obdobje, ima pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Pravno mnenje je v tretjem odstavku določilo, da za priposestvovanje nepremičnin zadošča in je potrebna 20-letna doba, v četrtem odstavku pa, da kdor se v sporu s prejšnjim lastnikom kot pošten posestnik sklicuje na 20-letno nepretrgano posest (maksimalna priposestvovalna doba), ni dolžan dokazati, da je njegova posest zakonita. S pravnim mnenjem tako ni bila le skrajšana priposestvovalna doba, kot meni pritožbeno sodišče, saj bi bil v tem primeru četrti odstavek nepotreben. Hkrati se je „zaostrila“ predpostavka zakonitosti posesti. Če je priposestvovalna doba trajala 30 ali 40 let, pravičnega (zakonitega) naslova ni bilo treba navesti in dokazati; to pa ne velja za 20-letno priposestvovalno dobo, razen v sporih priposestvovalca s prejšnjim lastnikom (VSL II Cp 493/2018). Izjema torej velja za spore, v katerih sta subjekta sklenitelja pravnega posla, ki ni bil izveden v zemljiški knjigi, in pridobitelj uveljavlja lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja. V izpodbijani sodbi je bilo pravno pravilo paragrafa 1477 ODZ v zvezi s pravnim mnenjem in paragrafom 1461 ODZ zmotno uporabljeno.

11. Materialnopravno zmotna je tudi presoja, da je bila tožnica dobroverna. Zahteva po pravnem naslovu je bila tudi po ODZ (enako kot zdaj po Stvarnopravnem zakoniku) vgrajena v zahtevo po dobrovernosti. Tožnica ni podala konkretnih trditev o pravnem naslovu posesti in času njegove pridobitve. Navedbe, ki substancirajo domnevo dobrovernosti, so nujne, sicer je tožencu odvzeta pravica, da domnevo izpodbija. V sodni praksi ni mogoče najti primera, ko bi priposestvovalec v pravdi uspel, ne da bi navedel pravno podlago za svojo posest (II Ips 1206/2008 in II Ips 318/2013). Čeprav sodbi nižjih sodišč ne vsebujeta razlogov o tem, kdaj je nastopilo priposestvovanje, toženec sklepa, da sta šteli, da v letu 1975, za časa življenja tožničinega očeta. Ker ta ni imel pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, do njegove smrti priposestvovanje ni moglo teči. Dejstva, da bi začelo teči kasneje, pa niso bila zatrjevana.

12. Glede drugega dopuščenega vprašanja revident najprej uveljavlja procesno kršitev, ker je pritožbeno sodišče pri presoji ugovora, da je njegovega očeta kot kupca varovalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo, dejanske zaključke črpalo izključno iz izpovedi, podanimi pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče, ki je prvo ocenilo te (nepopolne) izpovedi, tega skladno z načelom neposrednosti sploh ne bi smelo, ne da bi opravilo pritožbeno obravnavo in zaslišanja opravilo tudi samo. Toženec ni mogel zastaviti vprašanja o stanju nepremičnine ob ogledu tik pred sklenitvijo prodajne pogodbe. O stanju nepremičnine v času ogleda tudi sicer izpodbijana sodba nima zadostne in prepričljive obrazložitve. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do ugotovitev, da sporna parcela meji tudi na zemljiški kompleks toženca, da je z njim preko prehoda v živi meji povezana in da so na parceli mejniki, kar je absolutno neobičajno za parcele v kompleksu istega lastnika. Drugi razlog, ki naj bi kupcu ob ogledu dal vedeti, da prodajalec ni posestnik, naj bi bila posest tožnice in njenih prednikov, izvrševana s košnjo trave in sadovnjakom, kar ne pomeni obrazložitve stanja ob ogledu. Pogodba je bila sklenjena aprila, ko ni čas ne za košnjo ne za pobiranje sadja.

13. Pritožbeno sodišče bi moralo presoditi, da je bil toženčev oče dobroveren, ker je nepremičnino kupil od zemljiškoknjižnega lastnika; ta je ponudbo za prodajo javno objavil; prodajalec in kupec sta pred sklenitvijo pogodbe opravila ogled nepremičnine, ki se jo glede na njeno katastrsko kulturo in stanje v naravi obdeluje le z zelo poredkimi košnjami trave in pobiranjem jabolk, vse izven letnega časa, v katerem je bil opravljen ogled; da mu je prodajalec pokazal meje in mejnike med sporno parcelo in sosednjimi parcelami ter prehod v živi meji; ter da mu je prodajalec zatrjeval svojo posest. Ker je kupec kljub temu, da ni imel razloga za dvom v pravilnost zemljiškoknjižnih podatkov, opravil obsežno raziskovalno dolžnost, je zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da ga ne varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V podobnih primerih sodna praksa daje varstvo pridobitelju (kupcu) pred priposestvovalcem (II Ips 192/2018 in II Ips 73/2019).

**O navedbah tožnikov v odgovoru na revizijo**

14. Tožnica v pravočasnem odgovoru na revizijo pritrjuje presoji nižjih sodišč in predlaga zavrnitev revizije.

**O utemeljenosti revizije**

15. Revizija ni utemeljena.

**O prvem dopuščenem vprašanju**

16. Revident dvomi o pravilnosti materialnopravnega stališča, da v primeru izrednega priposestvovanja (po ODZ) priposestvovalec zakonitosti posesti ni bil dolžan dokazati. Meni, da je zvezno vrhovno sodišče v načelnem pravnem mnenju, na katerega se je oprlo pritožbeno sodišče, to ugodnost omejilo le na spore, v katerih sta kot subjekta nastopala sklenitelja pravnega posla, ki ni bil izveden v zemljiški knjigi, ter se je kupec skliceval na priposestvovanje.

17. ODZ je priposestvovanje urejal v četrtem poglavju. V paragrafu 1460 je določal, da mora imeti priposestvovalec stvar v posesti, ki mora biti pravična, poštena in pristna, ter mora trajati ves po zakonu določeni čas. Posest je bila „pravična“, če je temeljila na pravnem naslovu, ki bi zadoščal za prevzem lastnine (paragraf 1461), „pristna“, če se posestnik stvari ni polastil s silo, zvijačo ali na skrivaj (paragraf 1464), ter „poštena“, če je bil priposestvovalec v dobri veri (paragraf 1463 in 326). Ti pogoji so morali biti izpolnjeni ves čas trajanja priposestvovalne dobe. V zvezi s to je ODZ ločeval med rednim in izrednim priposestvovanjem, pri čemer sta bili predvideni priposestvovalni dobi v dolžini tridesetih oziroma štiridesetih let. Paragraf 1477 ODZ je nadalje določal, da kdor opira priposestvovanje na dobo tridesetih ali štiridesetih let, mu pravičnega naslova ni treba označiti, vendar pa je nepoštena posest tudi v tem primeru izključevala priposestvovanje.

18. Razširjena seja Zveznega vrhovnega sodišča je 4. 4. 1960 sprejela načelno pravno mnenje o dobi, potrebni za priposestvovanje. V pravnem mnenju je bilo pojasnjeno, da je treba na vsem območju FLRJ kot enotno pravilo uporabljati enako za priposestvovanje potrebno dobo (prvi odstavek). Ker dolgi priposestvovalni roki iz zakonov in drugih predpisov, ki so veljali na dan 6. 4. 1941 (24, 30 in 32 let), zaradi spremenjenih ekonomskih odnosov in nasploh spremenjenih razmer niso več ustrezali načelu zaščite upravičenih interesov posameznikov niti načelu pravne varnosti v pravnem prometu, je bilo določeno, da za priposestvovanje nepremičnin zadostuje in je potrebna 20-letna doba, za priposestvovanje premičnin pa 3-letna (drugi odstavek). Nadalje je bilo določeno, da kdor se v sporu s prejšnjim lastnikom kot pošten posestnik sklicuje na 20-letno nepretrgano posest (maksimalna priposestvovalna doba), ni dolžan dokazati, da je njegova posest zakonita (tretji odstavek). Mnenje je v zadnjem odstavku obravnavalo še vprašanje zadržanja in pretrganja priposestvovanja.

19. V obrazložitvi načelnega pravnega mnenja je bilo uvodoma pojasnjeno, da ob dejstvu, se sodišča opirajo na pravila, ki so bila v veljavi 6. 4. 1941, ko je za premoženjskopravna razmerja obstajalo več pravnih območjih, sodna praksa ni enotna glede vprašanja, kako dolga doba je potrebna za priposestvovanje premičnin in nepremičnin. Na ta način se je ohranjal pravni partikularizem, ki ni bil v skladu z načelom enotnega gospodarskega in pravnega sistema FLRJ. Namen načelnega pravnega mnenja je bilo poenotenje sodne prakse glede priposestvovalne dobe, pri čemer je bilo ocenjeno, da se pretirano dolge priposestvovalne dobe ne prilegajo več spremenjenim družbenim razmeram. Zaradi hitrih družbenih sprememb naj bi tako splošnemu kot upravičenemu individualnemu interesu ustrezalo, da se učinkoviteje zaščiti poštena, nepretrgana in dolgotrajna posest nasproti lastnini, ki se dolgo dobo ne izvršuje. Zato so sklenili, da mora biti priposestvovalna doba krajša in da za nepremičnine zadošča priposestvovalna doba dvajsetih let. Poudarjeno je bilo, da se je pred 6. 4. 1941 uporabljalo pravno pravilo, po katerem pošteni posestnik, ki se sklicuje na maksimalno priposestvovalno dobo, ni dolžan dokazati zakonite posesti. Po mnenju razširjene seje načelu pravne varnosti v prometu ustreza pravilo, da pošteni posestnik, ki se sklicuje na dvajsetletno priposestvovalno dobo, ni dolžan dokazovati, da je njegova posest zakonita. Dvajsetletno nepretrgano in pošteno posest na nepremičninah je zato treba pravno zaščititi kakor lastninsko pravico do te stvari.1

20. Iz povzetega jasno izhaja, da s sprejetim načelnim pravnim mnenjem ni bil vzpostavljen dvotirni sistem, po katerem bi se predpostavka zakonitosti posesti pri dvajsetletni priposestvovalni dobi praviloma še vedno zahtevala, izjema pa bi veljala izključno za spore, v katerih bi kupec priposestvovanje uveljavljal proti nekdanjemu prodajalcu. Za takšno razlago ne v naraciji načelnega pravnega mnenja ne v njegovi obrazložitvi ni argumentov. Dostavku, da posestnik zakonitosti posesti ni dolžan dokazovati v „sporu s prejšnjim lastnikom“, v obrazložitvi mnenja ni bila posvečena posebna pozornost, temveč je bilo zavzeto načelno stališče, da je treba dvajsetletno nepretrgano in pošteno posest vselej zaščititi kot lastninsko pravico ter da pravilo, ki pri najdaljših priposestvovalnih dobah izpolnitve predpostavke zakonitosti posesti ni zahtevalo (smiselno par. 1477 ODZ), velja še naprej. Pri dvajsetletni priposestvovalni dobi torej zakonitosti posesti ni bilo treba dokazovati. To pravilo je bilo kasneje uzakonjeno v četrtem odstavku 28. člena ZTLR. Povedano drugače, z načelnim pravnim mnenjem ni bilo poseženo v koncept pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, ki temelji na razlikovanju med rednim in izrednim priposestvovanjem (glej zgoraj 17. točka sodbe), skrajšana je bila le priposestvovalna doba.

21. Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 9/99 z dne 22. 9. 1999 pojasnilo, da po sprejemu načelnega pravnega mnenja za izredno priposestvovanje po ODZ ni bilo več treba dokazovati zakonitosti posesti. Podobno je tudi v zadevi II Ips 622/2008 zavzelo stališče, da je po ODZ za izredno priposestvovanje potrebna (le) poštena in pristna posest (ne pa tudi pravična oziroma zakonita posest). Smiselno enako izhaja denimo tudi iz odločb II Ips 544/97, II Ips 628/2000, II Ips 604/2006 in II Ips 1019/2007. Revident se v utemeljitev svojega prepričanja o nujnosti dokazovanja „zakonite“ posesti pri priposestvovanju po ODZ sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 68/2009 in II Ips 154/2013.2 Prva citirana odločba ni primerljiva, saj je Vrhovno sodišče v njej zgolj povzelo splošne pogoje za priposestvovanje po ODZ, medtem ko je bil zahtevek zavrnjen zaradi pomanjkanja dobre vere. V sklepu II Ips 154/2013 je Vrhovno sodišče, ki se sicer z razlago, na katere pravne položaje se razteza sporno načelno pravno mnenje, v tej zadevi ni ukvarjalo, zapisalo, da „je pravno pravilo iz paragrafa 1461 ODZ za priposestvovanje poleg dobrovernosti v vsakem primeru zahtevalo še, da posest temelji na pravnem naslovu, ki bi zadoščal za pridobitev lastnine“. To stališče lahko velja le za redno, ne pa tudi za izredno priposestvovanje, predvideno v paragrafu 1477 ODZ, po katerem je bila za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini potrebna le poštena in pristna posest. 22. Neutemeljena je nadalje graja, da tožnica ni izkazala dobre vere, ker ni določno pojasnila pravnega temelja, na podlagi katerega so njeni predniki sporno parcelo pridobili v last. ODZ je določal, da je posest dobroverna („poštena“), če ima posestnik iz verjetnih razlogov stvar, ki jo poseduje, za svojo. Nepošten posestnik pa je bil tisti, ki je vedel ali bi iz okoliščin moral domnevati, da stvar, ki jo ima v posesti, pripada komu drugemu (paragraf 326 ODZ). Zaradi zapostavljanja pomena zemljiške knjige v prejšnjem družbenem sistemu se še vedno pojavljajo primeri, ko je dejansko lastništvo od zemljiškoknjižnega odstopalo daljše časovno razdobje. Bolj kot je časovno obdobje pridobitve nepremičnine oddaljeno, manj upravičeno je pričakovanje, da bodo pravni nasledniki razpolagali s konkretnimi listinami oziroma tem večja je nevarnost, da bo védenje o načinu pridobitve nepremičnine zbledelo. Ker je tožnica uveljavljala priposestvovanje na podlagi več desetletij trajajoče lastniške posesti, je povsem življenjsko, da ji podrobnosti pravne podlage, s katero so njeni predniki pridobili lastništvo sporne parcele, niso bile znane. Kadar gre za tovrstne izjemne situacije, ki izvirajo iz preteklega družbenega sistema, se pogojevanje dobrovernosti pridobitelja s poznavanjem podrobnosti izvornega pravnega posla izkaže za pretirano strogo. Tudi sodna praksa je v podobnih primerih, ko so imeli posamezniki po prednikih nepremičnino v posesti kot svojo, pripoznala dobro vero priposestvovalcev (prim. II Ips 544/97 in II Ips 622/2008).3

23. Tožnica je dokazala, da so njeni predniki najmanj od leta 1955 pa vse do leta 1995, torej zagotovo najmanj zahtevano dvajsetletno priposestvovalno dobo, sporno parcelo uživali v dobri veri kot svojo. Ker ni bilo ugotovljeno, da tožničin oče s pravnim naslovom ne bi razpolagal, revident ne more uspeti z ugovorom, da zaradi pomanjkanja dobre vere za časa njegovega življenja priposestvovanje ni moglo začeti teči. **Glede drugega dopuščenega vprašanja**

24. Uveljavljana procesna kršitev načela neposrednosti ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč dejstva, pomembna za presojo dobre vere kupca, ugotovilo, le glede toženčevega materialnopravnega ugovora, da je njegovega očeta varovalo zaupanje v zemljiškoknjižne podatke, se ni izrecno opredelilo. Toženec ne pojasni, zakaj naj ne bi mogel postaviti vprašanj o stanju nepremičnine ob ogledu, sicer pa je sodba pritožbenega sodišča glede tega vprašanja jasno in prepričljivo obrazložena. Pritožbeno sodišče tudi ni spregledalo dejstva, da sporna parcela meji tudi na parcele toženca ter da je v živi meji, ki jo od njih razmejuje, (zdaj) prehod. Čeprav tega ni izrecno zapisalo, je dejanskemu stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v celoti sledilo, le večjo težo kot vprašanju, ali je prehod v živi meji obstajal že v času ogleda nepremičnine s strani toženčevega očeta, je naklonilo okoliščini, da je ista živa meja v naravi jasno razmejevala sporno parcelo od parcele toženca. Parcele tožnice, med njimi tudi sporna parc. št. 861 k. o. ..., so bile združene v enoten, zaključen kompleks, z enako vrsto rabo oziroma zasaditve (sadovnjak). Teh zaključkov revizijske navedbe, da se aprila ne kosi trava oziroma obira sadje, ne morejo omajati. S temi navedbami in trditvijo, da so bili med parcelami tožnice in sporno parcelo mejniki, revident nedopustno širi na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 370. člena ZPP).

25. Vrhovno sodišče je raziskovalno dolžnost opredelilo kot ravnanje, ki naj odpravi objektivno obstoječ, navzven zaznaven dvom v netočnost zemljiškoknjižnih podatkov (prim. II Ips 73/2019). Vrhovno sodišče ne sledi prepričanju revidenta, da je njegov oče opravil „obsežno raziskovalno dolžnost“, ker je zemljišča kupil od zemljiškoknjižnega lastnika (na podlagi javne objave) ter opravil ogled. Prepričljiv je zaključek pritožbenega sodišča, da bi glede na to, da se je sporna parcela nahajala znotraj zaokroženega kompleksa tožničinih nepremičnin, ki so tvorile „Veliki vrt“ A.-jeve kmetije, ter bila obenem od parcel prodajalca ločena z živo mejo, moral toženčev oče najmanj podvomiti, da prodajalec ni njen dejanski lastnik. Ob takšnem stanju v naravi je od skrbnega kupca utemeljeno pričakovati, da se bo pozanimal in raziskal, zakaj zunanji videz daje vtis, da parcela ne pripada zemljiškoknjižnemu lastniku. Toliko bolj to velja ob dejstvu, da se je pogodba sklepala v letu 1985, ko zemljiška knjiga ni imela takega pomena, kot ga ima danes, in je bilo odstopanje dejanskega lastništva od zemljiškoknjižnih vpisov precej pogosto ali celo običajno. Po ugotovitvah nižjih sodišč je bil „Veliki vrt“ v.času nakupa s strani toženčevega očeta v posesti tožničinih prednikov že najmanj 30 let (dokazano vsaj od leta 1955 dalje). Sila nenavadno je tudi, da dobroveren kupec po nakupu nepremičnine ne bi prevzel v posest. Nižji sodišči sta ugotovili, da niti toženčev oče niti toženec tega nista nikoli storila, kar dodatno utemeljuje sklep, da se toženec zaradi pomanjkanja dobre vere na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati.

26. Revident zatrjevanega odstopa od sodne prakse s sklicevanjem na zadevi II Ips 192/2018 in II Ips 73/2019 ni izkazal. V prvi citirani zadevi je namreč šlo za nakup nepremičnine v letu 2009, ko je zemljiška knjiga že imela neprimerljivo večjo težo kot v letu 1985, poleg tega sta se kupca pozanimala o namenu asfaltirane poti, ki je tekla čez kupljeno zemljišče (povezovala je dve drugi javni poti), ter od prodajalca dobila izrecna zagotovila, da jo uporablja izključno sam in uporabe tretjim osebam ne dovoljuje. Zadeva II Ips 73/2019 pa je obravnavala primerljivo dejansko stanje (parcela se je v naravi očitno ločila od ostalih kupljenih parcel ter bila od njih ločena z živo mejo), vendar Vrhovno sodišče ni dalo prednosti kupcu, kot trdi revident. Nasprotno – pojasnilo je, da bi se moral kupec najmanj (npr. pri prodajalcih, tožnicah, sosedih) pozanimati, zakaj dve od parcel, ki ju kupuje, ločuje živa meja in zakaj je ena od njiju (očitno) bolj vzdrževana. Ob dejstvu, da je šlo za nekdaj družbeno lastnino, raziskovalni dolžnosti kupec ni zadostil, zato je Vrhovno sodišče njegovo sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo zavrnilo.4 **Odločitev o reviziji**

27. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče, skupaj z v njej vsebovano stroškovno zahtevo, zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških postopka**

28. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožnici povrniti stroške, ki jih je imela s sestavo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče ji je priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 450 točk, ter materialne izdatke (tretji odstavek 11. člena OT) v višini 9 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6 EUR znaša 275,40 EUR. Navedeni znesek mora toženec povrniti tožnici v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

29. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Mnenje je objavljeno v Poročilu o sodni praksi VS LRS za čas od 1.1. do 30. 6. 1960 (str. 9-12), št. 1/60 in Zbirki sodnih odločitev Zveznega vrhovnega sodišča, peta knjiga, prvi zvezek, letnik 1960 (str. 13-16). 2 Revident se sklicuje tudi na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1507/2013 in II Cp 588/2017, v katerih vprašanje, ali se za priposestvovanje v daljši priposestvovalni dobi zahteva zakonitost posesti, ni bilo ratio decidendi, pa tudi na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 493/2018, v kateri je bila sprejeta razlaga, da priposestvovalec, ki se sklicuje na 20-letno priposestvovalno dobo, zakonitosti posesti ni dolžan dokazati. 3 V zadevah, na kateri se sklicuje revident, je bilo dejansko stanje bistveno drugačno, saj je bilo priposestvovanje zavrnjeno, ker je imel priposestvovalec sklenjeno le predpogodbo (II Ips 1206/2008) oziroma ker so parcele, katerih priposestvovanje je uveljavljal, skoraj za enkrat presegale površine zemljišč, navedenih v katastru in zemljiški knjigi na ime priposestvovalca, ter so bile hkrati od teh parcel ločene z javno cesto kot navzven vidno „naravno mejo“ med njimi (II Ips 318/2013). 4 Tudi v tej zadevi ni šlo za nakup nepremičnine v času, ko je bil pomen zemljiške knjige za pravni promet z nepremičninami močno omajan. Iz sodbe datum nakupa nepremičnine sicer ni razviden, vendar je iz ugotovitev, da sta izvenknjižni lastnici lastninsko pravico pridobili na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (iz leta 1997) ter za njeno vknjižbo 15 let nista poskrbeli, mogoče sklepati, da je bila nepremičnina kupljena okoli leta 2012.