Jedro

Obstoja pogojev za izdajo odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi in podatki, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, vendar odredbodajalcu v času odločanja niso bili znani ali razkriti.

Predlagatelj prikritih preiskovalnih ukrepov mora seznaniti odredbodajalca ne le s svojimi dejanskimi ugotovitvami, temveč mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev. Tako se prepreči možnost, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki so bile pridobljene na nedovoljen način.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega I. H. se ugodi, in se izpodbijani sodbi glede tega obsojenca, glede obsojenega K. H. pa po uradni dolžnosti, razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je I. H. in K. H. s sodbo z dne 21. 2. 2012 spoznalo za kriva, in sicer: - obsojenega K. H. storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 310. v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika – v nadaljevanju KZ (dejanje opisano pod točko I in II/A izreka), za katero mu je določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora, in kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ (dejanje opisano pod točko II/B izreka), za katero mu je določilo kazen eno leto zapora, zatem pa izreklo enotno kazen štiri leta in dva meseca zapora; v izrečeno kazen mu je vštelo čas pripora. Obsojencu je odvzelo zaseženo orožje in mamila ter premoženjsko korist v znesku 3.491,77 EUR in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka; - obsojenega I. H. storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 310. v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko I. in III. izreka), za katero mu je izreklo kazen tri leta zapora, mu odvzelo zaseženo orožje ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13. 6. 2013 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenca I. H. dne 6. 9. 2013 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki je bila Vrhovnemu sodišču predložena dne 20. 12. 2013. V zahtevi navajajo, prvič, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker sodba temelji na nezakonitih dokazih, zbranih na podlagi izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov. Ob izdaji odredbe, s katero so bili ti ukrepi odrejeni, namreč niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, da obdolženca izvršujeta, pripravljata in organizirata izvrševanje kaznivih dejanj. Drugič, sodišče je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je sodbo oprlo na dokaze, glede katerih obramba ni imela možnosti preverjati njihove resničnosti in zakonitosti. Sodišče je sodbo namreč oprlo na poročila o tajnem delovanju in poročila o ugotovitvah tajnega delavca z delovno oznako P., ki pa je umrl, zato ga obramba ni mogla zaslišati zaradi preverjanja resničnosti in zakonitosti njegovih ugotovitev. In tretjič, višje sodišče naj bi zagrešilo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko je presodilo, da je vsebina navedenih poročil skladna tudi z zagovori obeh obsojencev. Obsojeni I. H. namreč kaznivega dejanja ni priznal, kot to izhaja iz zapisnika o zaslišanju obdolženca pred preiskovalnim sodnikom dne 13. 11. 2005. Vrhovnemu sodišču zato predlagajo, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavi sodbi prvostopenjskega in višjega sodišča ter zadevo vrne v novo sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je dne 22. 1. 2014 odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da vložniki glede okoliščin o obstoju utemeljenih razlogov za sum uveljavljajo nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po njegovem mnenju tudi ni kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni moglo zaslišati tajnega policijskega delavca, ker je ta umrl. Zaslišane so bile namreč druge priče, med njimi tudi tajni policijski delavec J., na izpovedbe katerih se je sodišče oprlo, oprlo pa se je tudi na pisno dokumentacijo v spisu, med njimi tudi na poročila o tajnem policijskem delovanju P. in J., ki so zakonit dokaz. Vrhovni državni tožilec še meni, da sodišče ni zagrešilo kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je I. H. storitev kaznivih dejanj delno priznal, zato je utemeljeno napisalo, da ugotovitve sodišča potrjuje tudi njegov zagovor.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Zagovorniki so na odgovor vrhovnega državnega tožilca podali izjavo dne 31. 1. 2014, v kateri se sklicujejo na navedbe iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

B-I.

6. Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti uvodoma poudarja, da je v svojih odločbah že presodilo: - da utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997), utemeljen sum pa pomeni visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996)(1); - da morajo biti razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določeni storilec(ka) storil(a) kaznivo dejanje, da ga izvršuje ali pripravlja ali organizira njegovo izvršitev, podani v času odreditve ukrepa (antecendenčno), izkazani pa morajo biti tako, da je pozneje v postopku mogoče preizkusiti obstoj pogojev za izdajo odredbe in jih ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem odrejenega ukrepa(2) ali z dokazi in podatki, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, vendar odredbodajalcu v času odločanja niso bili znani ali razkriti(3); - da mora iz odredbe predvsem izhajati, na kakšni podlagi je odredbodajalec (okrožni državni tožilec, preiskovalni sodnik) prišel do zaključkov, da so izpolnjeni pogoji za poseg v posameznikovo pravico, ki jo preiskovalni ukrepi predstavljajo; ter da je to še posebej pomembno, kadar se z njo odrejajo prikriti preiskovalni ukrepi, saj je v postopku njihovega odrejanja in izvajanja izključena vsakršna kontradiktornost(4); - da je dokazni standard, ki se zahteva za odreditev hišne preiskave s strani preiskovalnega sodnika ter prikritih preiskovalnih ukrepov iz 149.a člena in 155.a člena ZKP, ki jih odreja državni tožilec, identičen (utemeljeni razlogi za sum), presoja pa mora biti podvržena istim kriterijem. Ta presoja mora jasno izhajati tudi iz obrazložitve tožilčeve odredbe, saj prav slednja predstavlja temelj in dejanski okvir morebitnega kasnejšega izpodbijanja in (ex post) presoje zakonitosti odrejenih ukrepov(5); - da sodišče pri naknadni presoji zakonitosti oprave hišne preiskave poleg odredbe o hišni preiskavi upošteva tudi predlog državnega tožilca ter priloženo gradivo(6); ter sodišče – smiselno enako – pri naknadni presoji zakonitosti opravljenih prikritih preiskovalnih ukrepov (odrejenih s strani tožilca) upošteva tudi pobudo policije in priloženo gradivo(7); - da obstoj utemeljenih razlogov za sum ni podan, kadar so edina podlaga za sklepanje, da je bilo oziroma bo izvršeno kaznivo dejanje: a) splošne oziroma v odnosu do kaznivega dejanja nevtralne okoliščine, ki niso v neposredni zvezi z izvrševanjem kaznivega dejanja, pač pa nakazujejo zgolj zelo oddaljeno oziroma neoprijemljivo možnost, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje. Take okoliščine so: predkaznovanost; kontakt z osebami, ki so bile obsojene zaradi kaznivih dejanj; premoženjsko stanje; zaposlitev; kraj prebivališča; starost; videz; potovanja v tujino ipd., b) obvestila, pridobljena od anonimnih oseb, če ni izkazana subjektivna zanesljivost avtorja ter objektivna zanesljivost obvestila, oziroma drugi operativni podatki policije, ki niso preverljivi oziroma katerih izvor ni pojasnjen. Odredbodajalec mora razpolagati s takšnimi dokazi, da lahko utemeljene razloge za sum opre na lastno presojo in ni soočen s položajem, ko lahko zgolj zaupa navedbam predlagatelja ali ne. Le tedaj lahko izključi možnost, da bo poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki so bile pridobljene na nedovoljen način. Naloga predlagatelja posameznega ukrepa, s katerim se posega v pravice posameznika, zato ni le seznanitev sodnika oziroma državnega tožilca s svojimi dejanskimi ugotovitvami(8). Predlagatelj mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev(9). Tudi še tako podroben opis (zatrjevane) dejavnosti ne more povsem nadomestiti opisa, kako je policija do teh ugotovitev prišla.

B-II.

7. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi se sodba opirala na nedovoljene dokaze. Dokazi, ki so bili pridobljeni z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov, naj bi bili po oceni vložnika v nasprotju z določili ZKP. Ob izdaji odredbe ODT v Celju z dne 2. 11. 2004, s katero so bili odrejeni ukrepi tajnega opazovanja (149.a člen ZKP), tajnega delovanja (155.a člen ZKP) in navideznega odkupa (155. člen ZKP) zoper M. A. in zoper K. H., namreč niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, da obdolženca izvršujeta, pripravljata in organizirata izvrševanje kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 310. člena KZ in po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ. Zato je bila odredba izdana v nasprotju z ZKP in so na njeni podlagi pridobljeni dokazi nezakoniti. Vložnik svoje navedbe pojasni s tem, da odredba temelji izključno na predlogu policije za izdajo citirane odredbe z dne 27. 10. 2004. Po mnenju vložnika tak predlog vsebuje le navedbe policije oz. dokazno oceno zbranega gradiva. Predlogu pa ni bil predložen noben spoznavni vir za obsežne informacije, ki jih navaja, temveč le kratko soglasje GPU. Za navedbe policije torej ni dejstvene podlage, ki bi jo tožilstvo lahko preizkusilo ob odrejanju ukrepov. Kot priloga ni naveden niti uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 6. 10. 2004, kjer gre za povzetek razgovora z anonimnim virom, ki naj bi policiji v preteklosti že nudil koristne informacije. Vsebina tega uradnega zaznamka je, da je vir preko osebe G. prišel v stik z D., ki mu je povedal, da pozna osebo K. ki prodaja orožje in drogo in ga je z njim pripravljen povezati. Glede tega pa se je med glavno obravnavo izkazalo, da navedb policije ni bilo mogoče preveriti, saj je neimenovani vir oz. tajni policijski delavec P., umrl, identiteto obeh informatorjev pa je poznal le on, kot je to razvidno iz odgovora PU Celje na poizvedbe sodišča. 8. V obravnavani zadevi so bili na pobudo policije (Sektorja kriminalistične policije pri Policijski upravi Celje, št. Z-254-15/2004-598) z dne 27. 10. 2004 zoper K. H. in M. A. odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi – tajno opazovanje na podlagi 149.a člena ZKP, tajno delovanje na podlagi 155.a člena ZKP in navidezni odkup predmetov na podlagi 155. člena ZKP z odredbo Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 2. 11. 2004 za dobo 2 mesecev. Dne 16. 11. 2004 je tajni policijski delavec od K. H. odkupil avtomatsko vojaško pištolo (model mini uzi) z dušilcem zvoka in polavtomatsko pištolo s pripadajočim strelivom, I. H. pa je protipravno pridobil in hranil to orožje do navedenega dne. V nadaljevanju postopka je policija predlagala podaljšanje in razširitev že odobrenih ukrepov, kar je Okrožno državno tožilstvo v Celju tudi odredilo, podlago za utemeljitev pa je predstavljalo tudi zaznano kaznivo dejanje.

9. Na podlagi navedenih ugotovitev policije in zaznanega kaznivega dejanja je Okrožno državno tožilstvo v Celju dne 12. 1. 2005 utemeljilo predlog sodišču za nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja K. H. na podlagi 1. točke drugega odstavka 150. člena ZKP. Ta ukrep je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju dovolil za obdobje od 14. 1. 2005 do 13. 2. 2005. Tudi ta ukrep je bil z odredbami preiskovalnega sodnika kasneje podaljšan in razširjen.

10. Prvostopenjsko sodišče je predlog zagovornika obsojenega I. H. za izločitev nezakonitih dokazov kratko zavrnilo že na zapisnik o glavni obravnavi dne 27. 5. 2011 (list. št. 1215 – 1216). Po oceni sodišča temelji odredba z dne 2. 11. 2004 na predlogu policije in na uradnem zaznamku z dne 6. 10. 2004. Utemeljeni razlogi za sum izhajajo iz navedb o spremljanju kriminalnih aktivnosti na območju Celja in okolice, izjav številnih virov ter navedbe podrobnosti, kdo in kje dobavlja orožje, kdo ga prodaja za obdolžene, v kakšnih količinah in iz kakšnih motivov. Sodišče je obširneje obrazložilo, na podlagi česa je presodilo, da so bili ob izdaji odredbe podani utemeljeni razlogi za sum, v posebnem sklepu z dne 21. 2. 2012, ko je presodilo, da je odredbodajalec razpolagal s kvalitetnimi in preverljivimi podatki, ki so utemeljevali obstoj utemeljenih razlogov za sum. Policija je v pobudi navedla tri vire, ki so odkazali na isto osebo (K. H.) kot preprodajalca mamil in orožja, natančno količino dobave orožja (do pet kosov), državo izvora (BiH), kraj skladiščenja (okolica Ljubljane), vlogi konkretnih oseb (M. A. in A. B.), ki so obsojencu pomagale, in predhodni dejavnosti K. H. Ti podatki pa so zadostovali za konkretizacijo izvršitvene dejavnosti oskrbovanja celjskega območja z orožjem in mamili. Tudi v sodbi sodišče prve stopnje (stran 44-46) ugotavlja, da je o delovanju in načinu pridobitve informacij izpovedal A. S., takratni vodja skupine tajnih delavcev. Sodišče s tem pojasni način pridobivanja informacij s strani policije, ter se sklicuje tudi na stališče iz ameriške sodne prakse (primer Draper v. ZDA), da mora biti podatek, izvirajoč od personalnega policijskega vira, skladen z nekaterimi kontrolnimi (nadzornimi) okoliščinami primera in da se ravno v tej skladnosti izraža utemeljenost suma. V obravnavani zadevi je bil podatek vira iz uradnega zaznamka z dne 6. 10. 2004 podprt z navedbami D. in G., operativnim policijskim delom z nadziranjem oseb, lokacij, pridobivanjem nadaljnjih listinskih podatkov ipd. Zato je po oceni sodišča prve stopnje pobuda policije dosegla količino in kakovost standarda utemeljenih razlogov za sum.

11. Višje sodišče se je strinjalo s presojo prvostopenjskega sodišča, da je bilo v predlogu policije navedenih dovolj konkretiziranih okoliščin, na podlagi katerih je državni tožilec lahko ugotovil obstoj utemeljenih razlogov za sum, vključno s podatki, ki so dovoljevali oceno zanesljivosti vira informacij. Sodišče je presodilo, da je imel državni tožilec, ko je izdajal odredbo, poleg predloga policije tudi uradni zaznamek z dne 6. 10. 2004, na kar po oceni višjega sodišča kaže vsebina predloga, saj je v njem povzeta bistvena vsebina uradnega zaznamka. Ker so bila v predlogu, zlasti pa v uradnem zaznamku navedena imena informatorjev, lokacije dogodkov in konkretni podatki o izvrševanju kriminalne dejavnosti, so bile po presoji višjega sodišča navedene tudi zadostne in dovolj konkretne okoliščine za presojo zanesljivosti informatorjev, ki so te podatke posredovali policiji (točke 6 – 10 sodbe sodišča druge stopnje).

12. Vrhovno sodišče je uvodoma že pojasnilo, da mora predlagatelj ukrepa seznaniti odredbodajalca ne le s svojimi dejanskimi ugotovitvami, temveč mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev. Vrhovno sodišče je zato glede na navedbe zahteve presojalo vprašanje, kakšna je bila podlaga ugotovitev policije, in nadalje, ali je bil dokazni standard utemeljenih razlogov za sum dosežen. Presoja prvostopenjskega sodišča, ali so obstajali utemeljeni razlogi za sum za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, temelji tudi na dejstvu, da se v spisu nahaja uradni zaznamek z dne 6. 10. 2004 (opisan zgoraj v točki 7), čeprav ta ni naveden kot priloga pobudi policije z dne 27. 10. 2004, ter da je A. S. v svoji izpovedbi pojasnil o delovanju in načinu pridobitve informacij, ki so navedene v pobudi, in sicer, da je policija informacije o K. H. pridobivala iz večjega števila medsebojno neodvisnih personalnih virov v trajanju nekaj mesecev. Vendar pa je bilo že uvodoma pojasnjeno, da obstoja pogojev za izdajo odredbe ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi in podatki, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, vendar odredbodajalcu v času odločanja niso bili znani ali razkriti. Zato se pri naknadni sodni presoji, ali obstojijo pogoji za izdajo odredbe, sodišče ne bi smelo opreti na podatke iz uradnega zaznamka z dne 6. 10. 2004, saj zahteva utemeljeno navaja, da v podatkih spisa ni izkazano, da je sploh bil priložen pobudi policije. Sodišče se prav tako ne bi smelo opreti na podatke, ki jih je v postopku v svoji izpovedbi podala priča A. S. in na podlagi katerih je sodišče ugotovilo podlago za ugotovitve policije, ker z njimi odredbodajalec (državni tožilec) v času odločanja ni razpolagal. Državni tožilec je namreč o odrejanju prikritih preiskovalnih ukrepov odločil le na podlagi pobude policije, ki navedenega ni vsebovala.

13. Pri odločanju o obstoju utemeljenih razlogov za sum se je odredbodajalec (državni tožilec) lahko naslonil le na podatke, ki izhajajo iz pobude policije. Policija je v pobudi navedla svoje ugotovitve, in sicer, da je obsojeni K. H. zaradi finančnih problemov okrepil svojo kriminalno dejavnost od sredine leta 2004, da organizira tihotapljenje orožja iz BiH preko ozemlja Republike Slovenije v Nemčijo na način, da kupuje orožje od prodajalcev, s katerimi ga je seznanil M. A., ki organizira dobavo prepovedane droge in s katerim se pogosto sestaja, ter da pretihotapljeno orožje (do pet kosov) nato deponira v skrivališču na območju Ljubljane in organizira prodajo prek svojih preprodajalcev, eden od njih je A. B. V pobudi je policija navedla, da je do podatkov prišla v okviru rednega spremljanja kriminalnih aktivnosti na ilegalnem trgu z orožjem in prepovedano drogo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pobuda policije ne vsebuje nobene konkretne okoliščine oz. informacije, kako je policijsko spremljanje kriminalnih aktivnosti obsojenca sploh potekalo. Zato te informacije ostajajo le na ravni trditev policije. Šele podajanje in pojasnitev takšnih okoliščin, torej načina, kako je policija prišla do v pobudi navedenih svojih ugotovitev, bi lahko preprečilo situacijo, ko odredbodajalec ne bi bil soočen z možnostjo, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki so bile pridobljene na nedovoljen način. V tem pa se konkretni primer tudi razlikuje od primera Draper v. ZDA, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, saj je šlo v citirani zadevi za neposredno zaznavo policista, ki je potrdila predhodne podatke s strani informatorja. V obravnavani zadevi iz pobude policije za odreditev posebnih ukrepov ne izhaja opis načina, kako je policija prišla do podatkov o konkretni kriminalni dejavnosti (trgovina z orožjem) obsojenega K. H., niti pobudi niso bile priložene listine ali dokumentacija, iz katerih bi bil način pridobitve teh informacij razviden. Navedbe v pobudi, da je policija prišla do informacij, da je obsojeni iskal kupce za prepovedane droge, orožje in eksplozive, od virov, ki so policiji že do sedaj nudili podatke, ki so se v nadaljevanju potrdili kot točni, so na ravni trditev. Z njimi je bila subjektivna zanesljivost informatorjev le nakazana, ne pa tudi obrazložena. Manjkajo tako tudi okoliščine, ki bi izkazale informatorjevo subjektivno zanesljivost, torej okoliščine, ki so policiste prepričale, da je informator zanesljiv in njegova informacija resnična (ne le trditev, da je tako), kot tudi okoliščine, ki bi kazale, kako je informator prišel do posredovanih podatkov (objektivna resničnost obvestila).

14. Po presoji Vrhovnega sodišča dejstva in okoliščine, na katere je državni tožilec oprl odredbo za izvajanje ukrepov tajnega opazovanja, tajnega delovanja in navideznega odkupa z dne 2. 11. 2004, ter na podlagi katerih je policija predlagala odreditev navedenih ukrepov, ne zadostujejo za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da obsojenca izvršujeta, pripravljata in organizirata izvrševanje kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 310. člena KZ in po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ. Zato je utemeljena trditev zahteve, da ob prvi odreditvi prikritih ukrepov dne 2. 11. 2004 zoper obsojenega K. H. ni bil izpolnjen pogoj utemeljenih razlogov za sum. Prikriti preiskovalni ukrepi so bili tako odrejeni v nasprotju z zakonskimi pogoji. Kasnejši prikriti ukrepi (nadzor elektronskih komunikacij) oz. podaljševanje in razširjanje že odrejenih prikritih ukrepov, pa je imelo podlago v rezultatih predhodno odrejenih ukrepov. Dokazi, pridobljeni z izvajanjem prikritih ukrepov, so bili pridobljeni v nasprotju z ZKP in so nezakoniti. Sodišče pa je na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi prve odredbe, ter na dokaze, ki izvirajo iz teh nedovoljenih dokazov, oprlo sodno odločbo (drugi odstavek 18. člen ZKP), zato je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

15. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki terja razveljavitev sodbe, se do ostalih kršitev, v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega I. H., uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka (kršitev pravice do obrambe in kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP), ni opredeljevalo.

C.

16. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega I. H. ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Ker so razlogi za takšno odločitev podani tudi v korist obsojenega K. H. (izpodbijani sodbi se tudi glede njega opirata na dokaze, pridobljene na podlagi prve nezakonite odredbe z dne 2. 11. 2004 in na dokaze, ki izvirajo iz teh nedovoljenih dokazov), je Vrhovno sodišče ob upoštevanju pravila beneficium cohaesionis (drugi odstavek 424. člena ZKP) pravnomočni sodbi razveljavilo tudi glede obsojenca K. H. in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev. To bo moralo, ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali razveljavitev pravnomočne sodbe, v novem sojenju ponovno presoditi, ali je še podana zadostna stopnja utemeljenosti obtožbenih zatrjevanj.

Op. št. (1) : Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005. Op. št. (2) : Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 340/2006 z dne 26. 10. 2006. Op. št. (3) : Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 51426/2010-90 z dne 24. 5. 2012. Op. št. (4) : Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 51286/2010-129 z dne 23. 1. 2014. Op. št. (5) : Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 51426/2010-90 z dne 24. 5. 2012. Op. št. (6) : Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 136/2008 z dne 2. 10. 2008 in sodba I Ips 17128/2010-78 z dne 31. 1. 2013. Op. št. (7) : Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 51286/2010-129 z dne 23. 1. 2014. Op. št. (8) : Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 47810/2010-183 z dne 12. 12. 2013. Op. št. (9) : Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009.