Jedro

Plačilo toženi stranki ne temelji na pravno veljavni asignaciji, saj je ta dvojno pooblastilo, ker z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant), drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev.

Toženi stranki bi moral biti s strani H. G. d.o.o., če bi šlo za ustno nakazilo s strani tožeče stranke, notificiran akcept nakazila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1676/2012 z dne 18.3.2013 izreklo: “I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: “1. V razmerju med tožečo in toženo stranko se razveljavi učinek plačila denarnega zneska 641.471,75 EUR izvedenega v korist tožene stranke dne 20.8.2009 po nalogu tožeče stranke danem H. G. d.o.o. 2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek v višini 641.471,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

28.9.2010 dalje do plačila. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.” II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 21.584,40 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.” Zoper to sodbo je vložila po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po

338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka v vsakem primeru zahteva, da sodišče toženi stranki v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek , ker naj bi bila tožba po stališču sodiščanesklepčna, saj naj bi tožeča stranka ves čas zatrjevala in dokazovala obstoj asignacije, v samem zahtevku pa plačilo vezala na nalog tožeče stranke družbi H. G. d.o.o. in ne na pooblastitvi toženca ter družbe H. G. d.o.o. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnih trditev tožeče stranke v zvezi z učinkom spornega poplačila na premoženje tožeče stranke, zato je sodba v bistvenem delu neobrazložena, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in sodišče prve stopnje v to smer dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo ter se je zato postavilo na zmotno stališče, da podlaga za poplačilo tožene stranke ni bilo dejanje tožeče stranke,ampak kreditna pogodba in z njo povezan nalog družbe H. G. d.o.o. in sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, da družba H. G. d.o.o. ni imela nikakršnega pravnega in dejanskega interesa v izvedbi plačila denarnega zneska v korist tožene stranke, čeprav je tožeča stranka trdila in dokazovala, da se je v enakem obsegu kot je bila plačana tožena stranka s plačilom izvedenim s strani H. G. d.o.o. zmanjšala obveznost družbe H. G. d.o.o. do tožeče stranke in razlog za takšen učinek na premoženje tožeče stranke je ravno v nalogu oziroma pooblastitvi, ki ga je družba H. G. prejela s strani tožeče stranke. Vse to sta poleg listinskih dokazov (izpis odprtih postavka tožeče stranke do H. G. d.o.o.) potrdili priči G. B. in V. M., izpodbijana sodba pa se s tem dejanskim vprašanjem sploh ne ukvarja. Sodišče prve stopnja bi se moralo opredeliti do trditve tožeče stranke o tem, da ima izvedba spornega nakazila svoj temelj v nalogu oziroma pooblastitvi H. G. d.o.o. s strani tožeče stranke, iz katere pa je izhajala obveznost družbe H. G., da plača izpodbijani znesek v korist tožene stranke.

Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je podlaga za nakazilo v kreditni pogodbi, ker je bil za bančni nalog edina pristojna družna H. G. d.o.o.in spregledalo je, da predstavlja kreditna pogodba zgolj vir, iz katerega je družba H. G. d.o.o. zagotovila izpolnitev tožničine obveznosti do tožene stranke. Po stališču pritožbe je več kot očitno, da sodišče prve stopnje zamenjuje vir poplačila z nalogom oziroma pooblastitvijo, ki ga je nedvomno dala tožeča stranka družbi H. G. d.o.o. in sodišče prve stopnje je glede tega dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovilo.

Pritožba pojasnjuje, da pojem nalog, kot je navedenem v tožbenem zahtevku ne pomeni naloga v smislu bančnega naloga, temveč je mišljena pooblastitev v smislu 1035. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar jasno izhaja iz vseh trditev tožeče stranke. Če je sodišče prve stopnje zmotno razumelo pojem nalog, bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo in pozvati tožečo stranko, da obrazloži pojem nalog.

Pritožba povzema, da je nalog za plačilo vtoževanega zneska lahko dala le tožeča stranka družbi H. G. d.o.o., saj ta ni bila s toženko v nobenem dolžniško upniškem razmerju, zato ne držijo zaključki sodišča prve stopnje, da izpodbijano dejanje ni bilo dejanje tožeče stranke, ampak dejanje H. G. d.o.o., ki je sklepala posojilno pogodbo z B. V. d.d..

Sodišče prve stopnje je prav zato tudi napačno sklepalo, da B. V. d.d. ni nastopala zgolj kot izvajalec plačilnega prometa, ampak je po mnenju sodišča prve stopnje nastopala kot posojilodajalec, ki izpolnjuje svoje obveznosti do posojilojemalca, torej družbe H. G. d.o.o. To ne drži in ravno zato je obrazložitev povsem nejasna in pomanjkljiva in sama s sabo v nasprotju. Kreditna pogodba vedno predstavlja samo vir financiranja in kreditodajalec je dolžan kreditno pogodbo izpolniti tako, da izvede plačilo v korist posojilojemalca.

V obravnavnem primeru pa je povsem jasno, da je družba H. G. d.o.o. dala B. V. d.d. kot njenemu dolžniku bančni nalog, da sporno plačilo izvede v korist tožene stranke. Razlog za to pa je v predhodni pooblastitvi tožeče stranke, da namesto njej dolgovani znesek plača toženi stranki. Podlaga za plačilo toženi stranki ne more biti v kreditni pogodbi, saj H. G. in toženec nista bila v nikakršnem pravnem razmerju, temveč je bil lahko zgolj v tem, da je H. G. d.o.o. kot dolžnik dobila nalog (pooblastilo), da namesto tožeči stranki plača vtoževani znesek toženi stranki. Posledično sta prenehali dve terjatvi in sicer terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 641.471,75 EUR in v enaki višini terjatev tožeče stranke do družbe H. G. d.o.o. Pritožba nadalje meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni tožila na razveljavitev učinkov asignacije, ker je edini učinek asignacije plačilo in razveljavitev tega tožeča stranka uveljavlja. Sodišče prve stopnje je moralo v ponovljenem postopku ugotoviti zgolj ali je bilo to plačilo opravljeno oziroma izvedeno na podlagi dejanja tožeče stranke.

Po stališču pritožbe pa je odločilno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dala nikakršnega naloga družbi H. G. d.o.o. oziroma da izpodbijano dejanje ni dejanje tožeče stranke kot stečajnega dolžnika, ampak gre za dejanje H. G. d.o.o., ki je bilo izvedeno neodvisno do volje tožeče stranke in zgolj kot posledica kreditnega razmerja obstoječega med družbo H. G. d.o.o. in banko. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa je napačno ugotovljeno in v bistvenem delu je izpodbijana sodba tudi neobrazložena.

Sodišče prve stopnje pa sploh ni obrazložilo, kaj je bil razlog, da je plačilo 20.8.2009 izvedeno, ker ni obrazložilo, zakaj je H. G. d.o.o. najela kredit, kaj je s kreditno pogodbo poplačevala in zakaj je poplačevala. Pisne asignacije res ni bilo, toda tožeča stranka je trdila in s predložitvijo prodajne pogodbe med tožečo stranko in H. G. d.o.o. z dne 18.5.2009 ter kontne kartice dokazala, da se je s plačilom toženi stranki hkrati zmanjšala obveznost H. G. iz naslova neplačanega dela kupnine tožeči stranki po prodajni pogodbi, H. G. pa v posledici plačila niso postale upnik tožeče stranke.

Pritožba še navaja, da je bila tožeča stranka sopodpisnik kreditne pogodbe z dne

17.6.2009 kot solidarni plačnik in porok ter zastavitelj in iz namena kreditne pogodbe jasno izhaja, da se s kreditom poplača tudi obveznost tožeče stranke do tožene stranke po poravnavi Z ... in da se del kredita po nalogu H. G. d.o.o. izvrši neposredno toženi stranki. S sopodpisom kreditne pogodbe je tožeča stranka izrecno dovolila plačilo v korist tožene stranke in je bilo navedeno plačilo omogočeno, enako z izjavo z dne 20.8.2009 glede točno določene višine plačila.

H. G. d.o.o. so tako zgolj izvršile pooblastilo tožeče stranke, tožena stranka pa je sam priznal, da je moral V. d.d. izjaviti, da so izbrisna dovoljenja deponirana in da se strinja s plačilom zneska 641.471,75 EUR , ki se izvede s strani V. d.d. Tako je toženec pooblastilo za sprejem nakazila, izvedenega preko V. d.d. izrecno in molče sprejel. Tudi priči M. in G. B. sta pojasnila, da je bila asignacija edini možen način računovodske sprovedbe dogovora, kot pri sicer pisnih asignacijah. Odsotnost pisne asignacije še ne pomeni, da tožeča stranka ni izvedla razpolagalnega dela posla v korist tožene stranke.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank:- tožeča stranka kot stečajna dolžnica, nad katero je bil začet stečajni postopek dne 29.3.2010 (uveden pa z vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave z dne 28.10.2009) s tožbo z dne 29.9.2010 zahteva razveljavitev učinkov plačila denarnega zneska 641.471,75 EUR, izvedenega v korist tožene stranke dne 20.8.2009 s strani B. V. d.d. po nalogu tožeče stranke in družbe H. G. d.o.o.; izpodbojno dejanje je bilo storjeno v obdobju izpodbojnosti (28.12.2008 do 29.3 2010); na dan 31.12.2007 je bila tožeča stranka dolgoročno plačilno nesposobna, saj na ta dan ni imela dovolj kratkoročnih sredstev za pokrivanje kratkoročnih obveznosti oziroma je preveč sredstev dolgoročno vezanih, da bi lahko poravnala kratkoročne obveznosti; revidirano poslovno poročilo za tožečo stranko je bilo objavljeno na straneh A. že septembra 2008 in je toženi stranki lahko bilo znano oziroma bi lahko ob potrebni skrbnosti ugotovila, da je tožeča stranka insolventna; tožena stranka je po kooperantski pogodbi št. ... kot podizvajalec po naročilu tožeče stranke izvajala na objektu T. K. suhomontažna dela in je dela končala oktobra 2008, zadnji račun je bil izstavljen 8.12.2008; na dan 31.12.2008 je tožeča stranka toženi stranki dolgovala 621.471,45 EUR, od tega je bilo zapadlega dolga 334.219,32 EUR, nato pa je do 9.3.2009 zapadel ves dolg; dne 19.6.2009 sta stranki sklenili sodno poravnavo Z 3/2009, s katero sta dogovorili, da bo tožeča stranka plačala toženi stranki vse zapadle obveznosti, končni rok plačila je bil 20.7.2009; zaradi zamude pri plačilu, ki je bilo realizirano dne 20.8.2009, bilo toženi stranki plačano 641.471,75 EUR; plačilo je bilo izvedeno tako, da je družba H. G. d.o.o., ki je bila v 100% lasti tožeče stranke pri B. V. d.d. najela kredit v višini 1,109.000,00 EUR in iz kreditne pogodbe izhaja, da je med drugim namen kredita poplačilo obveznosti tožeče stranke do tožene stranke iz naslova poravnave Z ... , iz 3.člena kreditne pogodbe pa izhaja dogovor, da se del kredita po nalogu H. G. d.o.o. izvrši neposredno na TRR tožene stranke in Banka V. d.d. je dne 20.8.2009 dejansko toženi stranki nakazala 641.471,75 EUR; tožeča stranka trdi, da podpisana kreditna pogodba in nakazilo dejansko predstavljata asignacijo, saj so H. G. d.o.o ob nakazilu bile tožeči stranki dolžne še 1,6 mio EUR po prodajni pogodbi med njima z dne 18.5.2009 za nepremičnine v k.o. M., projekt hiš Sončna aleja K., ker je glede tega dela še neplačane kupnine bilo dogovorjeno, da ga H. G. d.o.o. plačajo na TRR G. d.d. ali pa kompenzirajo z nepremičninami, s tem pa je obstajala pravna osnova, da je tožeča stranka pooblastila H. G. d.o.o., da namesto njej plačajo znesek 641.471,75 EUR toženi stranki, kar je bilo izvedeno tako, da je H. G. d.o.o. del kredita, pridobljenega pri B. V. d.d. namenila za plačilo toženi stranki, ki pa je plačilo sprejela; na ta način način se je zmanjšala obveznost H. G. d.o.o do tožeče stranke, ki s tem ni prejela plačila in se je zmanjšala čista vrednost njenega premoženja; takšen način plačila je neobičajen način plačila in med strankama takšen način plačila, ki ne le da je bil realiziran z znatno zamudo glede na dogovorjeni rok plačila med strankama, ni bil niti običajen in sta tako izpolnjena objektivni in subjektivni element izpodbojnosti; tožena stranka je trdila, da plačilo, ki je bilo nesporno realizirano dne 20.8.2009, ni izpodbojno, saj je tožeča stranka s podpisom kreditne pogodbe, sklenjene med B. V. d.d. kot posojilodajalcem in H. G. d.o.o kot posojilojemalcem, to podpisovala le kot solidarni porok in plačnik ter zastavitelj in kot taka ni mogla dati pooblastila družbi H. G. d.o.o. , da plača znesek toženi stranki, česar tudi ni mogoče razbrati iz same kreditne pogodbe in plačilo, ki ga je prejela tožena stranka je bilo neposredno plačilo B. V. d.d., ki je bila tudi zainteresirana, da se plačilo izvede, ker se je tožena stranka zavezala, da bo s prejetjem plačila umaknila vse plombe na nepremičninah, za katere je bil namenjen kredit in se s tem omogoči banki V. d.d., da se vpiše kot hipotekarni upnik, pooblastila tožeči stranke,da sprejme plačilo kot plačilo tožeče stranke ni bilo, zato je tožena stranka štela plačilo B. V. d.d kot plačilo zainteresirane stranke s skladno z 271. členom OZ in s tem je prišlo do nastanka subrogacije, ne pa dejanja tožeče stranke; tožena stranka sploh ni vedela za kakršnokoli terjatev tožeče stranke do H. G. d.o.o. in tudi s strani tožeče stranke ni prejela nobenega pooblastila, da naj šteje plačilo s strani B. V. d.d. ali H. G. d.o.o. kot plačilo tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je v zadevi že enkrat odločilo,vendar pa je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.

V ponovljenem postopku je tožeča stranka prilagodila tožbeni zahtevek, tako kot sledi iz izreka izpodbijane sodbe in je povzet v to sodno odločbo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:- da je med strankama nesporno, da se je stečajni postopek nad tožečo stranko začel s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 398/2010 z dne 29.3.2010, postopek pa je bil uveden z vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave z dne 28.12.2009; - da je prišlo v izvršilnem postopku v zadevi Z 3/2009 pred Okrajnim sodiščem v Kamniku, ki se je začel s predlogom tožene stranke za izterjavo njenih terjatev do tožeče stranke, do izdaje predhodne odredbe in potem do sklenitve sodne poravnave z dne 19.6.2009; - da je B. V. d.d. dne 20.8.2009 toženi stranki nakazala znesek 641.471,75 EUR, kot izhaja iz naloga za prenos ( listina A12) in da je s tem poplačana terjatev tožene stranke do tožeče stranke; - da je terjatev tožene stranka do tožeče stranke nastala na podlagi podizvajalske pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama za izvedbo del na objektu T. K., kjer je bila tožeča stranka naročnik del; - da je bila sklenjena Pogodba o dolgoročnem eurskem posojilu št 240-51-505073 (listina A14) med B. V. d.d. kot posojilodajalcem, H. G. d.o.o. kot posojilojemalcem in zastaviteljem in tožečo stranko kot solidarnim porokom in plačnikom ter zastaviteljem poslovnega deleža za posojilo 1, 109.000,00 EUR; -da iz posojilne pogodbe izhaja, da gre za namenski kredit, ker je v 1. členu jasno določeno, da bo del posojila namenjen plačilu obveznosti do podjetja L. d.o.o. iz naslova sodne poravnave Z ..., sklenjene med tožečo stranko in toženo stranko; - da je izpodbojna tožba vložena 29.9.2010, se pravi znotraj zakonsko določenega prekluzivnega roka - v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka kot to določa prvi odstavek

277. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ker se je stečajni postopek začel 29.3.2010. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega zmotno presodilo, da ni bilo molče dano nakazilo (asignacija) tožeče stranki (asignanta) H. G. d.o.o., kot nakazancu (asignatu), da naj plača toženi stranki znesek 641471,75 EUR, ki ga je tožeča stranka dolgovala toženi stranki in da je tožena stranka sprejela nakazilo s tem, ko je sprejela nakazilo B. V. d.d., ki je izvedla plačilo po nalogu H. G. d.o.o kot posojilojemalca iz posojilne pogodbe, saj je nakazilo bilo podano s tem, ko je tožeča stranka sopodpisala posojilno pogodbo, iz katere jasno izhaja, da je del posojila namenjen za poplačilo dolga tožeče stranke do tožene stranke, iz izjave z dne 20.8.2009 (listina A 41 v spisu), H. G. d.o.o. pa so dolgovale tožeči stranki še del kupnine po prodajni pogodbi z dne 18.5.2009 za nakup nepremičnin in je družba H. G. d.o.o. najela posojilo prav zaradi tega, da kot tožničin dolžnik izpolni namesto njej po njenem pooblastilu toženi stranki, kar pa je realizirala tako, da je dala nalog B. V. d.d., da izvede plačilo v korist tožene stranke, s tem pa je bila v celoti poplačan dolg tožeče stranke do tožene stranke in del kupnine, ki so jo H. G. d.o.o. še dolgovale tožeči stranki, posledično pa se je zmanjšalo čisto premoženje tožeče stranke kot sedaj stečajnega dolžnika na škodo ostalih upnikov.

Pritožba povsem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s spornim nakazilom in pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne dejanske zaključke sodišča prve stopnje (13. -14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ko to ugotavlja, da tožeča stranka ves čas zatrjuje in dokazuje asignacijo, kar sodišče prve stopnje očitno ni spregledalo, kot zmotno meni pritožba, obstoj pa veže na pooblastilo, ki je dano H. G. d.o.o. kot njenemu dolžniku, ne pa na dvojno pooblastitev, ker se ne izkaže pooblastilo toženi stranki.

Tako je po stališču pritožbenega sodišča pravilen dejanski zaključek sodišča prve stopnje na podlagi dokazne ocene, ki je pritožba ne izpodbija, nasprotno v celoti ji pritrdi v delu, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke potrdil, da so nakazilo dobili od B. V. d.d. in da so ga klicali s te banke, da bodo plačali znesek 641.471,75 EUR, ker so zahtevali, da umakne plombo oziroma, da se deponirajo ustrezne listine pri notarju, medtem ko o dogovoru med G. in B. V. d.d ni vedel ničesar, zgolj to, da ne bi dobil nič plačano, če ne bi izposlovali sredstvo zavarovanja. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da je bil projekt izgradnje hiš S. a. v K. sprva projekt G. d.d .( tožeče stranke), nato pa v celoti prenesen na H. G. d.o.o. prav zaradi tega, da bi bil projekt uspešno dokončan, in da ne bi prišlo do zapletov z upniki tožeče stranke, kot je bila tožena stranka, ki je že imela vpisano plombo na nepremičninah, ki so se prodale H. G. d.o.o.. S tem je ovržen še nadaljnji očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo namena sklenitve Posojilne pogodbe z dne 17.6.2009. Ta je bil v reševanju projekta S. a. K. Ker tožena stranka po povzetem ni nič vedela o nakazilu, ki naj bi bilo dano s strani tožeče stranke H. G. d.o.o., saj je o plačilu bila kontaktirana s strani B. V. d.d in od nje tudi prejela plačilo, pritožba povsem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo ugotoviti, da je do spornega plačila prišlo na podlagi asignacije tožeče stranke, ki je vsebovana v posojilni pogodbi, tožena stranka pa je pooblastilo sprejela s tem, ko je sprejela nakazilo s strani V. d.d., ki pa naj bi nastopal zgolj kot izvajalec plačilnega prometa, ne pa kot posojilodajalec in po nalogu H. G. d.o.o. kot posojilojemalca ter kot asignata.

Takšni zaključki pritožbe so pravno zmotni in je sodišče prve stopnje pravilno štelo (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da plačilo toženi stranki, izvedeno 20.8.2009, ni bilo izvedeno na podlagi pooblastila (asignacije) tožeče stranke H. G. d.o.o., ampak na podlagi Pogodbe o dolgoročnem eurskem plačilu z dne 17.6.2009, v zvezi s katero je bila edina pooblaščena za dajanje nalogov za izvršitev nakazil družba H. G. d.o.o. kot posojilojemalec kot to izhaja iz 3. točke pogodbe in iz naloga za prenos z dne 20.8.2009 (listina A 12 v spisu), iz katerega je razvidno, da je znesek 641.471,75 EUR knjižen v breme računa B. V. d.d. in v dobro računa tožene stranke kot črpanje po pogodbi o dolgoročnem eurskem posojilu št. .... Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da posojilna pogodba in nakazilo toženi stranki ne predstavljata asignacije tožeče stranke.

Pritožba sicer poskuša obstoj ustne asignacije prikazati s tem, da se je računovodsko plačilo toženi stranki knjižilo kot asignacija, s katero se je razknjižil dolg tožeče stranka do tožene stranke in zmanjšal dolg H. G. do tožeče stranke v plačanem znesku, vendar pa pravne podlage za kaj takega ni, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je plačilo toženi stranki iz posojilne pogodbe povsem samostojen pravni posel in ne temelji na asignaciji tožeče stranke ter je zato pravilno presodilo, da izpodbijano dejanje ni dejanje tožeče stranke kot stečajnega dolžnika in zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da tožba ni sklepčna, vendar pa je pritrditi pritožbi, da je sicer tožeča stranka podala zadostno trditveno podlago, vendar pa ni uspela dokazati,da je tožbeni zahtevek utemeljen zato ne gre za nesklepčno tožbo, toda zaradi takšnega stališča sodišča prve stopnje, presoja še ni napačna.

Sodišče prve stopnje je razloge za svojo presojo tudi jasno in obširno obrazložilo in tako ne vzdrži pritožbeni razlog, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih ali da ji sploh ni in se sodišču prve stopnje ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14 . točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po določbi 269. člena ZFPPIPP, ki opredeli obdobje izpodbojnosti hkrati določa, da so lahko izpodbojni vsi pravni posli in druga pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v obdobju izpodbojnosti. Nadalje določba 271. člena ZFPPIPP, ki določa, katera dejanja so izpodbojna, glasi:“(1) Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno:1. če je bila posledica tega dejanja: - bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno,- bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, in 2. če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.(2) Pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, je izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena.(3) Za pravno dejanje, ki je izpodbojno po prvem ali drugem odstavku tega člena, velja tudi opustitev pravnega dejanja, zaradi katere je stečajni dolžnik izgubil premoženjsko pravico ali je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost. Navedeni določbi sta povsem jasni in določata, da so izpodbojna le pravna dejanja (pravni posli in druga pravna dejanja), ki jih stori stečajni dolžnik in zgolj takšno pravno dejanje je mogoče izpodbijati z izpodbojnim zahtevkom po prvem odstavku 275. člena ZFPPIPP (zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj vsebuje pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja iz 271. člena tega zakona v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje).

Plačilo toženi stranki z dne 20.8.2009 pa ne temelji na pravno veljavni asignaciji, saj je ta skladno z določbo 1035. člena OZ dvojno pooblastilo, ker z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant), drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev.

Toženi stranki bi moralo biti s strani H. G. d.o.o., če bi šlo za ustno nakazilo s strani tožeče stranke, notificiran akcept nakazila skladno z določbo člena 1036 OZ, ki glasi: “(1) Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati od nakazanca izpolnitev šele takrat, ko mu ta izjavi, da sprejema nakazilo. (2) Sprejema nakazila ni mogoče preklicati.” Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, potem ko je ugotovilo, da je po sklenitvi posojilne pogodbe bila v stiku s toženo stranko le B. V. d.d., da toženi stranki sploh ni bil notificiran, če bi že obstajal, sprejem nakazila s strani nakazanca H. G. do.o., kar izhaja iz prav tako pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da posojilna pogodba ne more predstavljati asignacije. Tožena stranka ni podpisnik posojilne pogodbe. Akcept nakazila bi H. G. d.o.o. toženi stranki lahko posredovale tudi ustno, pa se v postopku kaj takega ni izkazalo, nasprotno,v stiku s toženo stranko je bila le B. V. d.d.. Slednje pa je povsem logično iz razloga, kot ga bo pritožbeno sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru katerega pritožbeno sodišče preizkusi tudi pravilno uporabo materialnega prava (350. člen ZPP), pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo materialno pravno pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo iz razloga, da je podlaga za plačilo toženi stranki nalog H. G. d.o.o B. V. d.d. na podlagi posojilne pogodbe, ob dosledni materialno pravni analizi posojilne pogodbe v delu, ki se nanaša na toženo stranko, pa bi moralo presoditi, da je z njo dejansko bila sklenjena pogodba v korist tretjega.

Pri pogodbi v korist tretjega se pogodbeni stranki dogovorita, da bo izpolnitev pogodbe upravičena zahtevati tretja oseba, saj je s pogodbo ustanovljena pravica v korist nekoga tretjega in ta pridobi lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega (126. člen OZ).

Za pogodbo v korist tretjega je značilno, da se srečamo s tremi udeleženci in s tremi razmerji. Kot sklenitelja nastopata promitent (stranka, ki se zaveže izpolniti beneficiarju) in promisar (stranka, kateri je bila podana zaveza, da bo izpolnjeno beneficiraju). To razmerje se označuje kot kritno razmerje, saj se promitent zaveže, ker je od promisarja že nekaj prejel ali ker mu je obljubljena ali ker ga želi kreditirati. Med promisarjem in beneficiarjem obstaja valutno razmerje, kar pomeni, da je beneficiar promisarju že nekaj izpolnil ali pa mu želi promisar nakloniti neodplačno korist in ravno zato, da bi prejel korist ( valuto) sklene pogodbo s promitentom, da izpolni tretjemu, lahko pa valutno razmerje še ne obstaja, zato imenujemo valuto korist, ki jo ima pravico tretji šele pridobiti, vsekakor pa obstaja pravni razlog za izpolnitev tretjemu. Razmerje med promitentom in beneficiarjem pred sklenitvijo pogodbe v korist tretjega ne obstaja in nastane s to pogodbo in so ta razmerja različna ter lahko gre za golo izpolnitveno dejanje (na primer plačilo kupnine beneficiarju) ali pa mora promitent šele skleniti kot mandatar pogodbo z beneficiarjem in ker gre za različna razmerja po pravni naravi, se ta razmerja imenujejo kavzalna.

Tako je med H.G. d.o.o. (kot promisarjem) in B. V. d.d (kot promitentom) s Pogodbo o dolgoročnem eurskem posojilu št. ... z dne 17.6.2009 dejansko sklenjena pogodba v korist tretjega, po kateri se je B. V. d.d. zavezala promisarju, da bo zanj iz kreditnega zneska plačala toženi stranki (beneficiar) obveznost iz naslova sodne poravnave Z ... , katere višina je bila dokončno ugotovljena z dopisom z dne 20.8.2013 (listina A41 v spisu), in zgolj to je vsebina te izjave, saj je v osnovnem besedilu posojilne pogodbe bil zapisan znesek 621.471,75 EUR. Tožena stranka je po sklenitvi pogodbe v korist tretjega, ki jo vsebuje posojilna pogodba, dobila neposredno pravico terjati plačilo od B. V. d.d. , česar se je slednja zavedala in je kot promitent obvestila toženo stranko glede njene dolžnosti, da ji izplača znesek 641.471,75 EUR.

S tem, ko je tožena stranka sprejela takšen način poplačila, je stopila v neposredno razmerje z B. V. d.d. na podlagi pogodbe v korist tretjega in pridobila je lastno neposredno pravico zahtevati izpolnitev od promitenta kot dolžnika , tako da je plačilo, ki ga je izvedla B. V. d.d. izpolnitev njene pogodbene obveznosti in ne gre za pravni posel ali dejanje tožeče stranke, zato tožeča stranka kot stečajni dolžnik ne more izpodbijati plačila, ki ga je izvedla B. V. d.d. kot pogodbeni zavezanec iz pogodbe v korist tretjega.

Okoliščina, da je tožeča stranka računovodsko poknjižila plačilo toženi stranki kot plačilo na podlagi asignacije, pa ne pomeni, da je to dejansko in pravno odločilno, če se je izkazalo, da je sporno plačilo izvedeno na drugi pravni podlagi in na podlagi povsem samostojnega pravnega posla, to je pogodbe v korist tretjega, ki je vzpostavila že s sklenitvijo pogodbe neposredna upravičenja tožene stranke do B. V. d.d., ki jih je tožena stranka tudi uveljavila s tem, ko ni odklonila plačila, potem ko jo je promitent obvestil o nameravanem plačilu.

Ker sporno plačilo ni bilo izvedeno na podlagi pravnega posla ali dejanja tožeče stranke kot stečajnega dolžnika, potem ne more biti izpodbojno in je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Tožeča stranka ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).