Jedro

Ugovor tožene stranke glede nerazumljivosti izreka zaradi neuporabe veljavne valute ni eden izmed razlogov, ki bi utemeljevali zavrnitev priznanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka udeleženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za presojo pritožbe, priznalo arbitražno odločbo Stalnega arbitražnega sodišča pri Hrvaški gospodarski zbornici z dne 17. 1. 2017, popravljeno s sklepom z dne 10. 5. 2017. Z njo je bila nasprotni udeleženki naložena povrnitev škode v višini 601.945,92 kn z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški arbitražnega postopka.

2. Proti navedenemu sklepu vlaga nasprotna udeleženka pritožbo. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da predlog za priznanje tuje arbitražne zavrne.

3. Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za priznanje tuje arbitražne odločbe se uporablja določba 42. člena Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit), ki v drugem odstavku določa, da se za priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb uporablja Konvencija o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb z dne 10. 6. 1958 (v nadaljevanju Newyorška konvencija).

6. Pritožbene trditve, da bi bilo treba v tem postopku uporabiti določbe Zakona o mednarodnem in zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), so neutemeljene. V drugi alineji prvega odstavka 51. člena ZArbit je namreč izrecno določeno, da so z dnem uveljavitve ZArbit prenehale veljati določbe ZMZPP, s katerimi je bil urejeno priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb. 7. Pritožnica trdi, da bi moralo sodišče zahtevati, da predlagateljica predloži arbitražni dogovor. Pri tem se sklicuje na ZMZPP, za katerega je bilo pojasnjeno, da se za postopek priznanj in izvršitev arbitražnih odločb po uveljavitvi ZArbit ne uporablja. V četrtem odstavku 42. člena ZArbit je določeno, da za priznanje tuje arbitražne odločbe zadošča, da stranka, ki predlaga priznanje, predloži izvirnik te arbitražne odločbe ali njegovo kopijo. Na zahtevo sodišča mora stranka predložiti tudi izvirnik ali overjen prepis arbitražnega sporazuma. Iz navedenega torej izhaja možnost in ne dolžnost sodišča, da zahteva predložitev izvirnika arbitražnega sporazuma ali njegov overjen prepis. Ker se je tožena stranka spustila v spor pred arbitražnim sodiščem, sodišče prve stopnje ni dvomilo v obstoj arbitražnega sporazuma in ni zahtevalo njegove predložitve. S tem ni prekršilo določb ZArbit, kot mu očita pritožnica.

8. Nadalje nasprotna udeleženka ponavlja svoje trditve, ki jih je podala že pred prvostopenjskim sodiščem, da je izrek arbitražne odločbe nerazumljiv, ker ji je bilo naloženo plačilo dolga v „kn“, saj naj to ne bi bila veljavna oznaka valute. Newyorška konvencija v V. členu določa razloge, zaradi katerih se lahko zavrne priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe. Ugovor tožene stranke glede nerazumljivosti izreka zaradi neuporabe veljavne valute ni eden izmed razlogov, ki bi utemeljevali zavrnitev priznanja. Enako velja za trditve, da ni podana vzajemnost pri priznavanju arbitražnih odločb. Sklicevanje pritožnice na določbe ZMZPP iz že obrazloženega razloga ne pride v poštev.

9. Pritožnica ponavlja tudi svoje trditve, da je zaradi njenega odstopa od pogodbe, v kateri je bil vsebovan arbitražni dogovor, tudi slednji prenehal veljati. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, velja načelo avtonomije arbitražnega sporazuma, iz katerega izhaja, da se arbitražna klavzula, vsebovana v glavni pogodbi, šteje za neodvisen in samostojen del take pogodbe. To pomeni, da ima arbitražni dogovor ne glede na to, da je vsebovan v glavni pogodbi, samostojno in od pogodbe neodvisno naravo. Velja tudi v primeru, da glavna pogodba preneha veljati.1

10. Neutemeljen je tudi ugovor nasprotne udeleženke, da je arbitražno sodišče prekoračilo svoja pooblastila, ker je odločalo o višini odškodninskega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da bi morala nasprotna udeleženka pristojnosti arbitražnega sodišča ugovarjati tekom arbitražnega postopka, kasneje pa tega več ne more uspešno uveljavljati. Ker ni trdila, da bi tak ugovor pravočasno podala, je presodilo, da se v postopku za priznanje izvršljivosti na nepristojnost arbitražnega sodišča ne more uspešno sklicevati. V pritožbi nasprotna udeleženka nasprotuje predvsem podrejenemu argumentu prvostopenjskega sodišča, ki je presodilo, da je bilo arbitražno sodišče pristojno tudi za odločanje o odškodninskem zahtevku. Sicer pa pritožnica navaja le, da je arbitražni postopek prvotno tekel glede izpolnitvenega zahtevka za dobavo blaga in naj bi se šele naknadno spremenil v odškodninski zahtevek. Navedeno ne drži. Iz spisa jasno izhaja, da je predlagateljica že od začetka postopka odškodninski zahtevek uveljavljala podrejeno, zato bi nasprotna udeleženka lahko pravočasno podala ugovor pristojnosti.

11. Glede zatrjevane procesne kršitve v arbitražnem postopku, ker naj bi bila odločba arbitražnega sodišča pomanjkljivo obrazložena, je že sodišče prve stopnje v 28. do 30. točki obrazložitve svojega sklepa izčrpno in pravilno pojasnilo, zakaj obrazložitev arbitražne odločbe ne predstavlja kršitve javnega reda v smislu točke (b) drugega odstavka V. člena Newyorške konvencije. Nasprotna udeleženka v pritožbi le ponavlja svoje navedbe, podane že v postopku pred sodiščem prve stopnje, z argumenti prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu pa se ne sooči. Vrhovno sodišče se zato v izogib ponavljanja sklicuje na izčrpne razloge prvostopenjskega sodišča. 12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, niso podani, in prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki se uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku, ta pa na podlagi drugega odstavka 9. člena ZArbit), je sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Po drugem odstavku 9. člena ZArbit odloča sodišče v postopku o priznanju tujih arbitražnih odločb po pravilih nepravdnega postopka. Na podlagi prvega odstavka 35. člena Zakona o nepravdnem postopku je zato Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka udeleženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej tudi odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 92/2014 z dne 14. 7. 2015 in Cpg 8/2016 z dne 15. 7. 2016.