Jedro

Za potrditev trditvam tožeče stranke je našlo sodišče prve stopnje oporo v utemeljenem pričakovanju tožeče stranke, da bo tožena stranka glede na deklariranje uskladitve programa s slovenskimi računovodskimi standardi in glede na program, ki bo omogočal enkraten vnos, tak program tudi izdelala. To pričakovanje je v skladu z načelom skrbnosti toženca kot dobrega strokovnjaka v njegovi poklicni dejavnosti, ki jo je zagotavljal v dani ponudbi. Pritožnica neutemeljeno vztraja pri stališču, da je tožeča stranka zlorabila svoje pravice, saj po oceni pritožbenega sodišča ni izkazala, da so bile zahteve tožeče stranke med izvrševanjem pogodbe take, da so toženi stranki oteževale izpolnitev prevzete obveznosti iz pogodbe, niti da je ravnala z izključnim in očitnim namenom škodovati toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v točkah 1, 3 v zvezi s popravnim sklepom z dne 22. 09. 2009 ter 4 izreka.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 481,95 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvega dne po preteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo v zvezi s popravnim sklepom je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 24.620,26 EUR z zamudnimi obrestmi, določenimi v 1. točki izreka sodbe. Tožbeni zahtevek za zamudne obresti od zneska 300.000,00 SIT je zavrnilo za dan 14. 04. 2003 (2. točka izreka). Ugotovilo je neobstoj terjatve tožene stranke nasproti tožeči v skupni višini 7.800.000,00 SIT (3. točka izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 6.204,43 EUR z zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sledilo navodilom pritožbenega sodišča iz sklepa I Cpg 341/2008 z dne 08. 01. 2009, s katerim je le to razveljavilo sodbo VIII Pg 286/2005 z dne 13. 02. 2008 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje in sicer tako, da je v obrazložitvi sodbe navedlo jasne razloge za sklepanje, da je pogodbena volja pravdnih strank ob sklenitvi pogodbe vključevala tudi obveznost tožene stranke, da bo programska rešitev zagotavljala izvedbo ustreznih kalkulacij za blago z različnimi carinskimi stopnjami, brez predhodnega ročnega preračunavanja ter s tem odpravilo s sklepom pritožbenega sodišča ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem je v skladu z določbo 2. odstavka 82. člena ZPP ugotovilo in obrazložilo dejstva v prid ugotovitvi, da je bil skupni namen pogodbenih strank zagotoviti celovito prenovo informacijskega sistema, ki bo zagotavljala podporo vsem tožnikovim poslovnim procesom. Iz funkcionalne specifikacije, ki je sestavni del ponudbe tožene stranke, na podlagi katere je bila sklenjena pogodba po sistemu „ključ v roke“, je za modul MARS povzelo navedbo, da bo le ta omogočal naročanje blaga, prevzem blaga s kalkulacijo in uvoz in izvoz blaga (prevzem, dobavnica, račun) ter knjiženje v FIPO ter iz tega zaključilo, da je tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da bo s predmetnim informacijskim sistemom lahko vodila zaloge blaga in kalkulacijo cen z različnimi carinskimi stopnjami po načelu enkratnega vnosa z zagotavljanjem visoke stopnje povezav. Izrecno se je opredelilo tudi do ugovora tožene stranke z oceno, da glede na podano ponudbo z opisom končnih učinkov uvedbe informacijskega sistema, posebne določbe v pogodbi o tem, da bo informacijski sistem omogočal tudi vodenje zalog in kalkulacijo cen z različnimi carinskimi stopnjami, niso bile potrebne. Pravilno pa je razlagalo določila pogodbe o medsebojnem sodelovanju naročnika in izvajalca pri izvedbi pogodbe tako, da je bil naročnik upravičen v okviru dogovorjenih pogojev iz pogodbe izvajalcu sporočiti zahtevo po informatizaciji podatkov glede različnih carinskih stopenj med izvajanjem pogodbe, izvajalec pa te specifične zahteve upoštevati. Sicer ne bi dal naročniku na razpolago 100 dodatnih ur dela za prilagoditev sistema specifiki naročnikovega dela.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je med pravdnima strankama prišlo do spora v fazi izvajanja pogodbe, ker je bila tožeča stranka prepričana, da je dolžna tožena stranka v okviru že sklenjene pogodbe upoštevati specifiko produktov, ki jih knjiži iz uvoza, tožena stranka pa je vztrajala pri dodatnem naročilu zaradi spremembe dogovora iz pogodbe. Za pritrditev trditvam tožeče stranke je našlo sodišče prve stopnje oporo v utemeljenem pričakovanju tožeče stranke, da bo tožena stranka glede na deklariranje uskladitve programa s Slovenskimi računovodskimi standardi in glede na program, ki bo omogočal enkratne vnose, tak program tudi izdelala. To pričakovanje je v skladu z načelom skrbnosti toženca kot dobrega strokovnjaka iz njegove poklicne dejavnosti, ki jo je zagotavljal z zagotovili v dani ponudbi tožeči stranki (2. odstavek 6. člena OZ). Pritožnica neutemeljeno vztraja pri stališču, da je tožeča stranka zlorabila svoje pravice (7. člen OZ), saj po oceni pritožbenega sodišča ni izkazala, da so bile zahteve tožeče stranke med izvrševanjem pogodbe take, da so toženi stranki oteževale izpolnitev prevzete obveznosti iz pogodbe, niti da je ravnala z izključnim in očitnim namenom, da škoduje toženi stranki (3. odstavek 7. člena OZ). S tem pa se izkaže, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je skupni namen pogodbenih strank razlagalo v nasprotju z načeli obligacijskega prava, ki so določena v Obligacijskem zakoniku.

Pritožnica neutemeljeno vztraja tudi pri trditvi, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo specifičnosti in izjemnosti uporabe različnih carinskih stopenj, ki jo potrebuje zelo malo družb. Na te njene ugovore je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno odgovorilo, da se na njih tožena stranka neutemeljeno sklicuje, ker se je zavezala tožeči stranki zagotoviti informacijski sistem, ki bo prilagojen njenim potrebam. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zahteva tožeče stranke po delovanju sistema, ki bo omogočal upoštevanje specifike poslovanja tožeče stranke, ni predstavljala zahteve po spremembi pogodbe. S tem pa je tudi pravilno odgovorilo toženi stranki, da ni bilo pravilno njeno stališče, da lahko sistem dopolni le v okviru razvoja programa. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni zaslišalo predlagane priče J., ki bi kot sodelavec na projektu vedel povedati o tem, kako nenavadna, naknadna in specifična je bila dodatna zahteva tožnika glede carinskih stopenj in kako marginalna je ta funkcija glede na celoten projekt in o sposobnosti tožene stranke, da kot strokovnjak iz konkretnega področja odpravi prav vsako „napako“ oz. izdela za naročnika novo rešitev, je neutemeljen, ker pritožnica v pritožbi navaja druga dejstva, o katerih naj bi priča izpovedovala, od dejstev, za potrditev katerih jo je predlagala (priča naj bi potrdila, da je tožena stranka izpolnila pogodbene obveznosti). S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da program ni upošteval različnih carinskih stopenj, temu pa tožena stranka ni nasprotovala, je pravilno ocenilo, da zaslišanja priče, ki bi to dejstvo potrdila, ni potrebno. Njeno stališče, da je bila kljub temu pogodba izpolnjena pa za odločitev ni bilo pomembno.

Tožena stranka tudi ne uspe ovreči pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je dne 29. 09. 2003 pri vnosu repromateriala z več carinskimi stopnjami program blokiral ter da je o tem tožeča stranka toženo stranko pravilno obvestila istega dne, nato pa še 01. 10. 2003 in 09. 10. 2003 ter ji podala tudi zahtevo po odpravi napake. Pritožbene trditve, da naj bi tožeča stranka toženi onemogočila finalno odpravo te napake, s katerimi tožena stranka izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da se na obvestilo o blokadi sistema sploh ni odzvala, pa so neutemeljene, ker iz s pritožbo neizpodbitih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka do izjave o odstopu od pogodbe dne 04. 11. 2003, ni prekinila na daljavo povezave s toženo stranko. Pritožbenih trditev, da je tožeča stranka s predčasno odpovedjo pogodbe le to kršila, ker ni spoštovala dogovorjenega dvomesečnega roka, ki ji je pripadal po pogodbi, pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Jasno stališče tožene stranke, da ne gre za napako pač pa za dodatno zahtevo, ki zahteva dodatno obsežno delo, je tožečo stranko upravičevalo, da odstopi tako od naslednje faze pogodbe kot že glede izpolnjenih obveznosti z napako (3. odstavek 637. člena OZ in 2. odst. 108. člena OZ). Pomen možnosti enkratnega vnosa blaga iz uvoza z različnimi carinskimi stopnjami, glede na trditve tožeče stranke in dokaze v zvezi z uvozom zmrznjenega sadja, je za njo predstavljal pomemben prihranek dela. Da pa tudi po stališču tožene stranke ni šlo za neizpolnitev neznatnega dela obveznosti, izhaja iz njenega poročila z dne 30. 09. 2003 (A26) o tem, da bi realizacija zahteve tožeče stranke zahtevala precej programskega dela. Zato ne gre za neznatno napako v smislu določbe 110. člena OZ. S tem pa se izkaže kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje o upravičenosti tožeče stranke odstopiti od pogodbe za že izvršeno delo z napako, ki je tožena stranka ni hotela odpraviti. Čeprav delo tožene stranke ni bilo v celoti neuporabno, je imela tožeča stranka zaradi neodpravljene napake po zakonu možnost izbire različnih pravnih sankcij zoper toženo stranko, med drugim tudi opcijo, da odstopi od nepravilno izpolnjene pogodbe (3. odstavek 639. člen OZ), zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Učinke razvezane pogodbe ureja 111. člen OZ. Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju terjatve tožene stranke iz naslova neplačanega dela pogodbene cene v višini 1.900.000,00 SIT, ki jo je uveljavljala v pobot, materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi razlogom sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo terjatev iz pobotnega ugovora v višini 5.900.000,00 SIT. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v tej višini tožeča stranka plačala toženi stranki delo po pogodbi, ki je bila pozneje utemeljeno razvezana, je tožena stranka navedeni znesek z obrestmi od dneva, ko je prejela izplačilo, dolžna vrniti (2. in 5. odstavek 111. člena OZ). Če pa je dolžna vrniti denar, ki ga je prejela, je neutemeljena njena terjatev za plačilo opravljenega dela z napako v isti višini. Glede na navedeno pritožba zoper 4. točko izreka sodbe ni utemeljena.

Pritožbenih trditev o nepravilnosti odločitve o višini priznanih stroškov tožeče stranke, ker naj bi sodišče prve stopnje le tej priznalo stroške za sestavo vlog, ki niso prispevale k rešitvi spora, pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ker niso dovolj konkretizirane. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe konkretno navedlo vloge tožeče stranke, glede katerih je ocenilo, da so bile potrebne za pravdo ter višino priznanih točk po OT, ki je pomembna za odmero nagrade odvetniku. Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 67/03 in 70/03) ne omejuje števila pripravljalnih vlog med postopkom (Tar. št. 19). Zato je bila pritožnica dolžna za dosego presoje pravilnosti odločitve o priznanju potrebnih stroškov nagrade odvetniku v smislu določbe 155. člena ZPP, navesti za katere pripravljalne vloge tožeče stranke meni, da za rešitev spora niso bile potrebne ter glede tega tudi navesti razloge.

S tem se izkaže, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica v pritožbi, niso podani. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (353. člen ZPP).

Izrek o stroških v zvezi s pritožbo temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti njene priglašene stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo kot potrebne stroške (155. člen ZPP) stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 875 točk po OT, povečano za 20% DDV, skupaj 481,95 EUR.