Jedro

V zadevi ni sporno, da si tožnik za gradnjo objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja, čeprav bi ga moral, zato mu je inšpektor utemeljeno izrekel ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje pritlične stanovanjske stavbe na severovzhodnem delu parcele številka 2526 k.o. 2631 A. (vključno z zunanjimi stopnicami ob zahodni strani stavbe ter nadstreškom ob zahodni in južni strani stavbe), podpornega zidu dolžine približno 21 metrov, ki se nahaja zahodno od navedene stavbe in podpornega zidu, dolžine približno 26 metrov, ki se nahaja južno od navedene stavbe. Naložila mu je, da takoj ustavi gradnjo teh objektov (1. točka izreka) in jih do 1. 6. 2014 odstrani (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka). Z nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 3. točka), toženka pa je še navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) in da stroškov postopka ni bilo (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka na podlagi inšpekcijskega pregleda z dne 15. 10. 2013, na katerem je bil navzoč tudi tožnik, tožnikove pisne izjave z dne 15. 11. 2013 in vpogleda v uradne evidence ugotovila, da je tožnik leta 1993 zgradil pritlično stanovanjsko stavbo, ki jo podrobno opiše. Tožnik z družino v predmetni stavbi prebiva od leta 1995, je pa tudi evidentirana v katastru stavb. Ugotovila je, da tožnik za predmetno gradnjo ni pridobil ne lokacijskega, ne gradbenega dovoljenja, ki bi ga nesporno moral pridobiti, čemur pritrjuje tudi tožnik. Izpodbijani ukrep je utemeljil na 152. členu ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, ker je tudi po njegovem mnenju za predmetno gradnjo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ni bilo pridobljeno. Tožniku je pojasnil, da v obravnavanem primeru, ko ni sporno, da nobeno upravno dovoljenje ni bilo pridobljeno, ne more iti za neskladno gradnjo, opredeljeno v 153. členu ZGO-1. Zato ni utemeljen tožnikov ugovor, da bi mu morala toženka pred določitvijo roka za odstranitev objektov dati možnost za odpravo nepravilnosti oziroma pridobitev gradbenega dovoljenja za predmetno gradnjo.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi česa je bil sploh uveden predmetni postopek. Poleg tega tožniku ni bilo omogočeno celovito sodelovati v postopku, saj mu ni bil vročen zapisnik o ogledu, niti ni imel možnosti podati pojasnila oziroma izjave o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnik je v skladu s pozivom dne 11. 10. 2013 le sporočil podatke, ali je bilo za sporni objekt izdano gradbeno dovoljenje, kdo je investitor, kdaj se je začela gradnja in kdaj so bila izvedena zadnja dela.

Če bi tožnik imel možnost izjave, bi pojasnil, da je že pred več kot desetimi leti (7. 5. 2004) na Občino Piran vložil pobudo za spremembo prostorskih sestavin plana Občine Piran, s katero je predlagal spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča v stavbno, s čimer bi mu bila omogočena legalizacija že zgrajene stanovanjske hiše. Vendar je postopek spremembe namembnosti zastal zaradi neaktivnosti državnih organov oziroma organov lokalne skupnosti. S tem je tožniku kršena ustavno varovana pravica enakosti pred zakonom in pravica do enakega varstva pravic. Še zlasti zato, ker se v bližini tožnikovega objekta nahajajo podobni objekti, ki so bili legalizirani po sanacijskih pogojih Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora Občine Piran. V neposredni bližini pa se nahaja tudi objekt, ki po tožnikovem vedenju tudi ni legalen, vendar za ta objekt še ni bila izdana nobena odločba o odstranitvi objekta in vzpostavitvi prejšnjega stanja.

Poleg tega bi imela izvršitev izpodbijane odločbe za tožnika nepopravljive škodljive posledice, saj v predmetni stanovanjski hiši skupaj z družino prebiva že od leta 1995, njegova otroka pa imata na navedenem naslovu prijavljeno tudi svojo dejavnost. Izpodbijana odločba tudi nima razlogov, zakaj je bil postopek voden po 146. členu ZGO-1. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik izpodbija odločitev o izrečenih inšpekcijskih ukrepih zaradi nelegalne gradnje. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, s katerimi je utemeljeno, da bi moral tožnik kot investitor spornega objekta razpolagati z gradbenim dovoljenjem, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo.

Tožnik sicer v tožbi upravnemu organu očita, da mu ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, vendar je ta očitek neutemeljen. Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa je namreč razvidno (to pa potrjuje tudi tožnik v tožbi), da je bil tožnik pozvan, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki so za odločitev bistvene, in sicer o tem, kdaj se je izvajala gradnja, kdo je bil njen investitor, ali so bila za gradnjo pridobljena kakšna dovoljenja, kakšna je namembnost objekta in podobno. Tožnik je na naveden poziv tudi odgovoril. Poleg tega iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik navzoč tudi pri ogledu dne 15. 10. 2013, kjer je na zapisnik podal tudi izjavo in ga lastnoročno podpisal. Pošiljanje zapisnika tožniku zato ni bilo potrebno. Tožnik pa v tožbi niti ni navedel, do katerega dejstva, ki je za odločitev bistveno, se ni imel možnosti opredeliti. Zgolj z navedbami, da je pred več kot 10 leti na Občino Piran vložil pobudo za spremembo prostorskih sestavin plana Občine Piran, kar bi mu omogočilo legalizacijo objektov, o kateri pa zaradi neaktivnosti pristojnih organov še ni bilo odločeno, na drugačno odločitev ne bi mogel vplivati. Kot rečeno, je za izrek inšpekcijskega ukrepa bistveno le, da se gradnja oziroma dela, za katera bi moralo biti pridobljeno gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, kar v obravnavanem primeru ni sporno. Razlogi za takšno gradnjo zato na odločitev ne morejo vplivati. V zadevi je bil torej voden ugotovitveni postopek, v katerem je bila tožniku dana možnost izjave, kljub temu, da toženka napačno navaja, da je odločba izdana po skrajšanem ugotovitvenem postopku.

Iz istega razloga pa na odločitev tudi ne morejo vplivati ugovori, ki se nanašajo na pomen, ki ga ima nelegalni objekt za tožnika in njegovo družino. Je pa zatrjevanje tožnika, da gre za stanovanjsko stavbo, v kateri prebiva s svojo družino in da se v njej opravlja gospodarska dejavnost, lahko razlog za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1, ki ga mora tožnik pri pristojnemu organu predlagati.

Prav tako je neutemeljena trditev o posegu v tožnikove pravice, ker se v bližini tožnikovega objekta nahajajo objekti, ki so bili legalizirani oziroma nelegalen objekt, ki mu inšpekcijski ukrep ni bil izrečen. Po določbi 152. člena ZGO-1 je gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje dolžan odrediti, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je torej obligatoren. Zakonska določba gradbenemu inšpektorju torej ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, tehta, ali sploh izreči ukrep.

Ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnik navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.