Jedro

Iz obrazložitev izpodbijanih sklepov o premestitvi tožnika izhaja, da je tožena stranka izpodbijano premestitev obrazložila le s sklicevanjem na vsebino 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, po kateri se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Ker izpodbijana sklepa glede razloga tožnikove premestitve ne dosegata standarda obrazloženosti, sta že iz tega razloga nezakonita. Tožnik se mora namreč že pred vložitvijo tožbe seznaniti z dejstvi glede premestitve, saj jo le tako lahko učinkovito izpodbija. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Sklep tožene stranke št. … z dne 2. 6. 2011 o premestitvi tožnika in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 11. 2011 se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delovno mesto višjega kriminalista specialista (šifra delovnega mesta: ...) v ... oddelku ..., ter ji priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta, v roku 15 dni, pod izvršbo.

3. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 985,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila. ''

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške 521,19 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:„ 1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 2. 6. 2011 o premestitvi tožnika in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 11. 2011 se razveljavita. 2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delovno mesto višjega kriminalista specialista (šifra delovnega mesta: .) v ... oddelku ..., ter ji priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.“ Odločilo je še, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 747,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je napačno stališče sodišča, da izpodbijani sklep o premestitvi ni nezakonit zgolj zato, ker ne vsebuje obrazložitve razloga za premestitev, češ da ima delodajalec pravico razloge za premestitev dokazovati v sodnem postopku. Izpodbijani sklep povzema le zakonsko podlago za njegovo izdajo, ne vsebuje konkretnih razlogov, ki bi se nanašali na tožnika. Tožena stranka mu je z neobrazloženim sklepom kratila pravico do učinkovitega pravnega varstva. Namen 149. člena ZJU je lažja organizacija dela, za kar morajo biti podane realne in objektivne potrebe. Delodajalec in delavec morata ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje se zasleduje. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 307/2009 z dne 9. 3. 2010 zavzelo stališče, da morajo biti sklepi, s katerimi se na podlagi 24. člena ZJU odloča o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca, obrazloženi. Sodba je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče do vseh teh tožnikovih navedb ni opredelilo. Ob tem je napačno ugotovilo dejansko stanje glede tega, kaj naj bi bil dejanski razlog premestitve. S tem, ko je sodišče dopustilo, da tožena stranka med postopkom dopolnjuje trditveno podlago, kateri je nato sodišče tudi sledilo, je bistveno kršilo določila postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Obrazloženo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške za vložitev odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da neobrazloženost razloga premestitve ne vpliva na zakonitost izpodbijanih sklepov, samo ugotavljalo dejanski razlog premestitve ter posledično sprejelo napačno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

6. Sodišče prve stopnje je glede tožnikovega ugovora o neobrazloženosti razloga za premestitve v izpodbijanih sklepih navedlo, da ima delodajalec pravico razloge dokazovati šele v sodnem sporu, v katerem mora dokazati, da je bila premestitev potrebna zaradi zagotovitve učinkovitega in smotrnega dela organa. Ne drži torej, da sodišče prve stopnje o navedenem tožnikovem ugovoru ni razlogovalo, zato pritožba v zvezi s tem neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP (kršitev kontradiktornosti) in 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP (da v sodbi ni razlogov o teh odločilnih dejstvih). Pač pa pritožba v zvezi s tem vprašanjem utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik je bil s sklepom z dne 2. 6. 2011 premeščen z delovnega mesta višjega kriminalista specialista (šifra delovnega mesta: ...) v Sektorju ... na delovno mesto višjega policista (šifra delovnega mesta: ...) v ... centru .... Obrazložitev sklepa se je sklicevala na zagotovitev učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je s sklepom z dne 9. 11. 2011 tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnila, pri čemer je najprej navedla, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je razlog premestitve v delovnih potrebah organa oziroma v oceni predstojnika o zagotovitvi učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, kar je razlog za premestitev po 3. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Nato pa je še navedla, da prvostopenjski organ razloga premestitve resda ni posebej obrazložil, kar bi glede na 24. člen ZJU moral storiti, da pa vseeno ne gre za kršitev, ki bi sama po sebi lahko imela za posledico nezakonitost izpodbijanega sklepa.

8. Iz povzetih obrazložitev obeh izpodbijanih sklepov izhaja, da je tožena stranka izpodbijano premestitev obrazložila le s sklicevanjem na vsebino 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, po kateri se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.

9. V sodbi VIII Ips 307/2009 z dne 9. 3. 2010, na katero opozarja tožnik, je VSRS res zavzelo stališče, da morajo biti sklepi, s katerimi se na podlagi 24. člena ZJU odloča o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca, obrazloženi. Vendar pa se ta primer ni nanašal na premestitev, ampak na prenehanje delovnega razmerja zaradi varnostnega zadržka ter s tem povezano kršeno pravico do obrambe.

10. Glede problematike obrazložitve sklepov o premestitvi sta pomembna predvsem dva novejša judikata VSRS. V sklepu VIII Ips 37/2015 z dne 8. 9. 2015 je bilo zavzeto stališče, da lahko neobrazloženost prvostopenjskega sklepa o premestitvi sanira drugostopenjski organ, saj oba sklepa kot celota predstavljata odločitev delodajalca o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca. S sodbo VSRS VIII Ips 104/2015 z dne 24. 11. 2015 pa se je dokončno oblikovala praksa, kako presojati zakonitost premestitve, ko ne iz sklepa predstojnika ne iz sklepa komisije ni mogoče razbrati konkretnih razlogov za premestitev javnega uslužbenca po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU. V citirani sodbi je bilo zavzeto stališče, da se mora tožnik že pred vložitvijo tožbe seznaniti z dejstvi glede premestitve, saj jo bo le tako lahko učinkovito izpodbijal. Navedeno je skladno z omenjeno zahtevo iz prvega odstavka 24. člena ZJU po obrazložitvi odločb, s katerimi se odloča o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, skladno pa je tudi z načinom uresničevanja ustavnih pravic do enakega varstva pravic in do sodnega varstva - 22. in 23. člen Ustave RS).

11. Ker izpodbijana sklepa glede razloga tožnikove premestitve ne dosegata standarda obrazloženosti, sta že iz tega razloga nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker je tožnikovi pritožbi ugodilo že iz zgoraj navedenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP, po kateri pritožbeno sodišče, če spremeni odločbo, zoper katero je vložena pritožba, odloči o stroških vsega postopka. Glede na uspeh strank v postopku (154. člen ZPP) krije tožena stranka sama svoje stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške. Tožnik je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) upravičen do povračila nagrade za prvostopenjski postopek 400,50 EUR, nagrade za narok 320,40 EUR, pavšalnega zneska 20,00 EUR za materialne stroške, 22 % DDV ter plačanih sodnih taks 82,00 EUR, kar skupaj znese 985,90 EUR s pp. Tožnikovi utemeljeno priglašeni stroški so še nagrada za pritožbeni postopek 427,20 EUR z 22 % DDV, kar znese 521,19 EUR s pp.