Jedro

Za pomembno pravno vprašanje gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede pravnega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovilo pravne varnosti ali enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve, zgolj zatrjevanje časovnega zamika pri prenehanju funkcije, ne more predstavljati pomembnega pravnega vprašanja. Odstop od sodne prakse ni konkretiziran. Revident tudi ni izkazal zelo hudih posledic s sklicevanjem, da ne more opravljati druge dejavnosti, ker uradno ni razrešen, upokojitev pa tudi ne pomeni kategorije zelo hudih posledic.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je 1.2.2007 proti sodbi senata prve stopnje z dne 21. 12. 2006 vložil pritožbo.

Ker je bila pritožba vložena že v času ko je stopil v veljavo nov Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), to je 1. 1. 2007, in upoštevaje določbo prvega odstavka 107. člena ZUS-1 glede pravnih sredstev, je sodišče tožnika pozvalo, da sporoči, ali naj pritožbo še naprej obravnava kot pritožbo, ali pa kot revizijo. V sporočilu z dne 18.12.2008 je tožnik predlagal, da se njegova pritožba obravnava kot revizija. Tožnik je dovoljenost revizije utemeljil s sklicevanjem na določbe 2. in 3. točke 83. člena ZUS-1. Revizija ni dovoljena.

Z navedeno sodbo, ki jo tožnik (revident) izpodbija, je senat prve stopnje Vrhovnega sodišča RS na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo pritožbo tožnika zoper sklep tožene stranke z dne 25. 1. 2006. Z navedenim sklepom je tožena stranka odločila, da je tožnik od prenehanja funkcije ... dne 14. 11. 1998 upravičen do nadomestila plače za čas do upokojitve, skladno s pogoji 14. člena Zakona o funkcionarjih v državnih organih. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta zavrnila stališče tožnika, da je svojo funkcijo začel izvajati šele 3. 12. 1990 in mu je zato osemletni mandat pretekel šele 3. 12. 1998. V skladu z določbo drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija med drugim dovoljena: če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišče prve stopnje v tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo; če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu zelo hude posledice za stranko.

V obravnavanem primeru revident zatrjuje, da gre za odločitev o več pomembnih pravnih vprašanjih in da gre za odstop od sodne prakse, vendar te svoje trditve podrobneje ne obrazloži in ne utemelji. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede pravnega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovilo pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Le z zatrjevanjem, da naj bi revidentu funkcija prenehala devetnajst dni kasneje kot pa je to ugotovila tožena stranka, ne more predstavljati pomembnega pravnega vprašanja v smislu navedene določbe. V čem naj bi bil podan odstop od sodne prakse pa revident ne pojasni in ne konkretizira.

Revident v reviziji uveljavlja dovoljenost revizije tudi iz revizijskega razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (zelo hude posledice za stranko). Po presoji revizijskega sodišča revident s svojimi navedbami v reviziji, „da od leta 1998 ne more izvrševati nobene druge dejavnosti ali zaposlitve, ker ni pravno razrešen z državno-tožilskega položaja in dolžnosti in je bil prisiljen v upokojitev, čeprav bi lahko izvrševal kakšno drugo funkcijo“, ni izkazal zelo hudih posledic. V upravnem sporu, v katerem je vložena revizija, se je odločalo o pravici do nadomestila in je bilo vprašanje datuma razrešitve predhodno vprašanje. Ta datum je bil ugotovljen, zato zatrjevani časovni zamik niti ni mogel biti ovira, za prevzem kakršnekoli druge funkcije, upokojitev sama po sebi pa tudi ne pomeni kategorije zelo hudih posledic.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije revident v reviziji ni izkazal nobenega izmed razlogov iz drugega odstavka 83. člena ZUS, na katere se je skliceval, ki bi lahko bil podlaga za dovolitev revizije. Zato v tem primeru revizije ni mogoče dovoliti.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot revizijsko sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi določbe 89. člena ZUS-1.