Jedro

Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnik) doseči z BPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča RS št. Bpp 53/2018-4 z dne 26. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper disciplinsko odločbo Zavoda za prestajanje kazni Dob pri Mirni z dne 25. 3. 2019, v zvezi z odločbo Ministrstva za pravosodje z dne 3. 4. 2019. Iz obrazložitve izhaja, da se je toženka pri odločitvi oprla na določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerih je morala med drugim presoditi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. V tem pogledu podrobno povzema potek postopka, v katerem je bila izdana disciplinska odločba, ki jo želi tožnik izpodbijati pred Upravnim sodiščem. Podrobno in obsežno povzema tudi pravno podlago za izdajo te odločbe ter obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske odločbe. Ugotavlja, da je v teh obrazložitvah podrobno opisano tožnikovo ravnanje, zaradi katerega mu je bil izrečen disciplinski ukrep, da so s tožnikom opravile razgovore za to usposobljene osebe, pa tožnik kljub temu svojega dejanja ni obžaloval oziroma se zavedal njegove resnosti ali svojih ravnanj kritično ovrednotil. 2. Organ za BPP navaja še, da iz disciplinske odločbe izhaja, da je tožnik po kršitvi zanikal resnost svojega dejanja oziroma jo zmanjševal s pojasnili ter da je bilo pri vrsti in dolžini disciplinske kazni upoštevano tudi njegovo zdravstveno stanje. Zato toženka ugotavlja, da so bile pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevane vse relevantne določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ter Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik), da je bil pri izreku kazni presojan tudi tožnikov odnos do storjene kršitve, njegovo ravnanje in obnašanje po kršitvi, njegovo zdravstveno stanje, pa tudi resnost kršitve. Poleg tega toženka ugotavlja, da je bila tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost, da se zagovarja, pa tega ni želel izkoristiti oziroma ni izkazal, da je za pridobitev zastopnika opravil potrebne aktivnosti. Glede na vse navedeno toženka ne ugotavlja kršitev materialnega prava in pravil postopka, temveč ocenjuje, da tako disciplinska odločba, ki jo tožnik želi izpodbijati, kot tudi drugostopenjska odločba, temeljita na pravilni pravni podlagi ter da na podlagi podatkov, ki so navedeni v njunih obrazložitvah, postopek s tožbo v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je za BPP zaprosil pravilno in pravočasno, v skladu z navodili na obrazcu, toženka pa je v obrazložitvi povzela disciplinsko odločbo, ki jo želi izpodbijati in je bila izdana kljub temu, da se je želel zagovarjati z zagovornikom, kar je njegova pravica. Ker nima lastnih sredstev za zagovornika, je zaprosil za BPP, ki pa mu ni bila dodeljena. V disciplinskem postopku se je želel zagovarjati z zagovornikom, zato je navedba v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da se na ustnem razgovoru ni želel izjasniti do dogodka, zmotna. Iz izpodbijanih odločb ni razviden njegov zagovor, saj mu zagovor z zagovornikom ni bil omogočen, zato navedba v izpodbijani odločbi, da v postopku s tožbo v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh, ni pravilna. Še vedno se namreč želi zagovarjati z zagovornikom. Sodišču zato predlaga, naj tožbi ugodi in mu odobri BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji oziroma podredno, naj zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

4. Toženka po vsebini ni odgovorila na tožbo.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

8. Obseg oziroma meje tega preizkusa pa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec tudi jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

9. To po drugi strani pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnik) doseči z BPP.

10. Prav to pa je po presoji sodišča toženka storila v obravnavani zadevi, ko je podrobno povzela razloge iz obrazložitve odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, in jim dodala ugotovitev, da se z njimi strinja in da je iz teh razlogov odločba pravilna in zakonita. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, ZBPP toženki ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za BPP strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh. Toženka take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla izrecno, niti ni mogoče o njenem obstoju sklepati vsaj posredno, iz razlogov ki jih navaja toženka, sodišče pa k temu dodaja še, da tudi sicer iz teh razlogov izhaja kvečjemu formalna popolnost postopka in odločbe (da so bile torej formalno upoštevane vse relevantne določbe ZIKS-1 in Pravilnika), ne pa tudi njena pravilnost. 11. To pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti s stališča izpolnjenosti materialnopravnih pogojev za njeno izdajo, kar se v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP; ta zakon se v postopku za dodelitev BPP subsidiarno uporablja v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP), v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka. Zato je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. Sodišče pri tem posebej poudarja, da njegova odločitev ne pomeni, da so v tej zadevi pogoji za BPP izpolnjeni, temveč le, da toženka svoje zavrnilne odločbe ni ustrezno obrazložila oziroma oprla na ustrezne razloge.

12. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.