Jedro

Zgolj zatrjevanje tožnice, da je bila odvisna od tožene stranke, ne pomeni, da je sklenjena pogodba oderuška.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati 25.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2012 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške (točka I. izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 2.106,53 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je tožnica pritožila. Izpodbijano sodbo sprejema kot sodbo presenečenja. Sodišče se je zateklo k pavšalnemu odločanju, s katerim ni moglo zajeti razsežnosti okoliščin, ki so tožnico vodile do posameznih odločitev, ki so rezultirale na računu tožene stranke in podpisu pisma o nameri. Sodišče ni moglo spoznati tožničine stiske in odvisnosti od tožene stranke, ki se je oblikovala v daljšem časovnem obdobju. Napačen je zaključek sodišča o zapadlosti tožničine terjatve. Znesek 25.000,00 EUR je bil na račun tožene stranke nakazan nekaj dni pred podpisom pisma o nameri. Predmet pravde predstavlja zahtevo tožnice po predčasnem vračilu dopozita v višini 25.000,00 EUR, v posledici ničnosti strogega pogodbenega določila o nedopustnosti – prepovedanosti takšnega predčasnega vračila. Pritožba izpodbija zaključke, ki se nanašajo na oderuško pogodbo zaradi očitnega nesorazmerja med dajatvami obeh strank in izkoriščenosti ter odvisnosti od drugega. Ravnanje tožene stranke se v psihološki znanosti označuje kot ciljano manipuliranje z namenom doseganja partikularnih ciljev ozke skupine ljubi na račun „sodelavcev“, ki so v celoti podvrženi vplivnemu delovanju vodij. Pritožbeno sporno je (drugi odstavek 3. člena), da vlagatelj v nobenem primeru ne more zahtevati vračila depozita pred potekom 5 let od vplačila depozita. V nadaljevanju pritožnica opisuje, kaj vse je v letu 2011 delala za toženo stranko, da se je v celoti podredila Š. P., da se je razšla s partnerjem, izgubila je prijatelje, opustila je študij. V začetku leta 2012 se je pokazalo, da je bila v posledici nizke zavesti predstavnikov tožene stranke zlorabljena, le kot sredstvo nemoralne manipulacije, zaradi česar se ji je življenje dobesedno sesulo. Zaključek sodišča, da to ne pomeni psihološke manipulacije pri tožnici, ni razumljiv. Zaključki so podcenjujoči. Manipulacija so bili tudi testi, ki so bili predstavljeni kot pogoj nadaljevanja in udeležbe v projektu, ki predstavlja vir dohodka. Tožnica je izgubila lastno identiteto. Za delovanje tožnice – iskanje novih partnerjev pa je imela tožnica tudi veliko stroškov – mesečno vsaj 500,00 EUR. Tožnica je morala igrati po pravilih tožene stranke. Zagotovljeno ji je bilo, da ne bi mogla nikjer drugje zaslužiti toliko financ. Vodena je bila v krogu, iz katerega ni bilo izhoda. Odvisna je bila od tožene stranke, zato je pismo o nameri oderuška pogodba. Sodišče je napačno sklepalo, da ni podana delna ničnost pisma (3. člen – da vlagateljica „v nobenem primeru ne more zahtevati vračila depozita pred potekom 5 let od vplačila depozita“). Pritožnica ugotavlja, da so bila sredstva v pretežnem delu namenjena luksuznemu načinu življenja Š. P., zato je bil utemeljen dvom, da so sredstva namenjena resnim projektom. Po vsem povedanem je sodišče nepopolno in zmoto ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici pa je tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča spremeni tako, da zahtevku tožnice ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na posamezne pritožbene navedbe je še dodati, da je sodišče zavrnilo tožničin zahtevek, ker je ugotovilo, da terjatev v času sojenja še ni dospela, ob nadaljnjih ugotovitvah, da pismo o nameri ni nično, pogodba pa tudi ni oderuška (119. člen OZ).

5. Pritožnica je že v tožbi in drugih vlogah, tako kot sedaj v pritožbi, obširno opisovala situacijo v družbi X in odnose z edino družbenico te firme Š. P. tako v času, ko se je pridružila toženi stranki pa vse do izstopa oziroma do prekinitve sodelovanja. Toženi stranki očita, da je z njo vsakodnevno psihološko manipulirala in s tem utrdila njeno predstavo, da je projekt, na katerem delajo, planetarni projekt, ki bo iz Slovenije kmalu segel po vsem svetu. Meni, da je šlo za s strani tožene stranke za ravnanje, ki ga v psihološki znanosti označujejo kot ciljno manipuliranje z namenom doseganja partikularnih ciljev ozke skupine ljudi na račun „sodelavcev“, ki so v celoti podvrženi vplivnemu delovanju vodij. V posledici take manipulacije naj bi se preoblikovala tožničina volja in sposobnost svobodnega odločanja, kar v nadaljevanju pomeni, da tožnica ni mogla svobodno in sporazumno podati soglasja volje. Podpisala je pismo o nameri in toženi stranki nakazala 25.000,00 EUR. Dokazno breme, da je ravnanje tožene stranke pripeljalo tožnico v situacijo, da se ni bila sposobna svobodno odločati, je na stranki, ki to zatrjuje, torej tožnici. Da bi to lahko dokazala, pa niso dovolj le trditve, ki jih dokazuje s svojim zaslišanjem. Gre za težko, zapleteno strokovno vprašanje, na katerega sodišče samo ne more odgovoriti, saj ne razpolaga z ustreznimi znanji. Gre zlasti za psihološka znanja. Tožnica bi trditve lahko dokazovala le z ustreznim strokovnjakom – izvedencem, ki bi lahko potrdil njene trditve. Ustreznega dokaza pa ni predlagala.

6. Pritožbeno sodišče sprejema tudi odločitev in obrazložitev prvega sodišča, da pismo o nameri ni nično oziroma niti delno nično (3. člen pisma). Kot prej povedano, tožnica ni uspela dokazati, da ni bila sposobna izraziti svobodne volje pri sklepanju pogodbe. Pogodba je bila torej veljavno sklenjena. Iz same pogodbe – 3. člen izhaja le to, da vlagatelj (tožnica) vračilo depozita ne more zahtevati pred potekom petih let od vplačila. Takšna določba ni nič izjemnega, zlasti v bančnem poslovanju so taka določila v pogodbah povsem običajna. Nadalje je določeno, da tožnica lahko po poteku roka zahteva vračilo depozita. Predvidena je bila še druga možnost. Ker se je družba X nameravala preoblikovati v delniško družbo, bi tožnica namesto denarja lahko pridobila delnice te družbe. Tožnica se je očitno odločila, da zahteva vračilo deponiranega denarja. Pismo je v 4. členu določalo, da „v primeru vračila depozita vlagatelj ni upravičen do obresti ali donosov na depozit, pač pa mu bo X namesto tega v celotnem obdobju nudila možnost vsakodnevnega spremljanja enournega on line seminarja“. Tožnica sama je povedala, da se je teh seminarjev dnevno udeleževala. Obrazloženo pomeni, da pogodba ne nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom in tudi ne moralnim načelom, zato ni nična.

7. Že ugotovljeno prepričuje sodišče, da pri poslu, ki sta ga sklenili pravdni stranki, tudi ni šlo za nesorazmerja med dajatvami obeh strank in tudi ne za izkoriščanje stiske ali težkega premoženjskega stanja tožnice. Zgolj zatrjevanje tožnice, da je bila odvisna od tožene stranke ne pomeni, da je sklenjena pogodba oderuška.

8. Vse povedano pomeni, da ni zakonite podlage za predčasno vrnitev plačanega depozita. Ima pa tožnica vse možnosti, da na podlagi določil pisma o nameri (torej na pravni podlagi, ki ni bila uveljavljana v obravnavanem postopku) zahteva vrnitev depozita. V času zadnje glavne obravnave terjatev po pismu še ni zapadla. Terjatev, ki naj bo prisojena, pa mora biti v času sojenja dospela (prvi odstavek 311. člena ZPP). Če ni, tožbeni zahtevek po materialnem pravu še ni utemeljen in ga je potrebno zavrniti.

9. Sodišče prve stopnje je po vsem povedanem pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera. Zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).