Jedro

Z omejitvijo v 4. členu ZDen, da je moral biti predpis, na podlagi katerega je bilo izvršeno podržavljenje, sprejet do 7. 4. 1963 (uveljavitev Ustave SFRJ iz leta 1963), da je prejšnji lastnik upravičen do denacionalizacije, je zakonodajalec opredelil obdobje, za katerega je šteti, da so bili odvzemi premoženja, ki jih je izvajala država, krivični, saj so bili posledica revolucionarne in sistemske preobrazbe družbenoekonomskih odnosov po drugi svetovni vojni. Sistemski načini podržavljenja so bili po tem obdobju končani, zato naj bi se po tem obdobju štelo, da so posamezni primeri podržavljenja praviloma zakoniti in legitimni ter v skladu s standardnimi pravnimi in civilizacijskimi načeli.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 13. 11. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo AA za denacionalizacijo parc. št. 362/1, 364/1 in 364/2 k.o. C. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da se v tem postopku odloča o denacionalizaciji zemljišč, last BB, ki so bila z odločbo z dne 29. 3. 1972, izdano na podlagi zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 11/68) razlaščena zaradi izgradnje stanovanjske soseske. Glede na tako dejansko stanje je prvostopni organ zahtevo za denacionalizacijo pravilno zavrnil, ker ne gre za podržavljenje na podlagi predpisa, določenega v 3. oziroma v 4. členu zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

Tožnika v tožbi ocenjujeta, da je bil v denacionalizacijskem postopku potek razlastitve formalno pravilno ugotovljen, vendar pa je bil že razlastitveni postopek nezakonit in ničen. Razlastitev je bila izvedena zaradi izgradnje poslovnih stavb v kompleksu izven pogojev zazidave za stanovanjsko izgradnjo. Tudi glede na čas razlaščanja le-to ne sme temeljiti na nezakonitih dejanskih in pravnih podlagah. Tožnika menita, da je prišlo do podržavljanja z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova v smislu 4. člena ZDen. Pogoj (ne)odplačnosti po tej določbi pa se v denacionalizacijskem postopku ni ugotavljal. Sklicevanje na časovne omejitve, ki naj bi jih predstavljala ustava SFRJ iz leta 1963, je neutemeljeno, in je bila zato tudi uporaba 4. člena ZDen nepravilna. Menita, da sta upravičena do ustavno zagotovljenega enakega varstva v postopkih pred državnimi organi. Razlaga 4. člena ZDen, kot je jo podala tožena stranka, je protiustavna ali vsaj ustavno sporna. Predlagata, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne zadeva v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi svoje odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v tem postopku na tožbo ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in temelji na pravilni uporabi 3. oziroma 4. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US).

Po ugotovitvi tožene stranke, ki ima podlago v listinah v upravnih spisih, so bile nepremičnine, parc. št. 362/1, 364/1 in 364/2 k.o. C razlaščene pravnemu predniku tožnikov na podlagi zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 11/68), ki je prečiščeno besedilo zakona o razlastitvi, Uradni list FLRJ, št. 12/57, ter njegovih sprememb in dopolnitev, Uradni list FLRJ, št. 53/62, 13/65 in 5/68. Trditve tožnikov, da je bil postopek razlastitve nezakonit, na to ugotovitev ne morejo vplivati. V postopku denacionalizacije upravni organ upošteva akt o podržavljenju kot dejansko podlago denacionalizacije, in ne more ocenjevati njegovo utemeljenost in zakonitost. Da bi bila odločba o razlastitvi z dne 29. 3. 1972, spremenjena ali odpravljena v predpisanem postopku in na zakonit način, pa tožnika niti ne zatrjujeta. Zato zmotno menita, da je šlo za podržavljenje z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Sodišče v celoti sprejema ugotovitev tožene stranke, da je bilo podržavljenje izvršeno z odločbo iz leta 1972, izdano na podlagi predpisa, ki ni določen v 3. členu ZDen, niti to ni predpis, izdan do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, saj je bil s spremembo, sprejeto v letu 1968, zakon o razlastitvi usklajen z ustavo, ki je po letu 1963 predpisovala za razlaščeno nepremičnino pravično odškodnino.

Z omejitvijo v 4. členu ZDen, da je moral biti predpis, na podlagi katerega je bilo izvršeno podržavljenje, sprejet do 7. 4. 1963 (uveljavitev Ustave SFRJ iz leta 1963), da je prejšnji lastnik upravičen do denacionalizacije, je zakonodajalec opredelil obdobje, za katerega je šteti, da so bili odvzemi premoženja, ki jih je izvajala država, krivični, saj so bili posledica revolucionarne in sistemske preobrazbe družbenoekonomskih odnosov po drugi svetovni vojni. Sistemski načini podržavljenja so bili po tem obdobju končani, zato naj bi se po tem obdobju štelo, da so posamezni primeri podržavljenja praviloma zakoniti in legitimni ter v skladu s standardnimi pravnimi in civilizacijskimi načeli. Glede tožbenih ugovorov o enakem obravnavanju in (ne)ustavnosti določbe 4. člena ZDen sodišče tožnikoma pojasnjuje, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije že presojalo skladnost te določbe z ustavo Republike Slovenije (odločba, št. U-I-34/98 z dne 2. 4. 1998, Uradni list RS, št. 31/98), in ocenilo, da temelji razlikovanje, ki ga je uvedel zakonodajalec s to določbo, na različnem pravnem in dejanskem položaju tistih oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, sprejetimi pred uveljavitvijo ustave SFRJ iz leta 1963, in tistimi predpisi, sprejetimi po uveljavitvi te ustave, ki je dajala nova izhodišča za zakonsko urejanje za podržavljanje zasebnega premoženja. To pa pomeni, da določba ni v nasprotju z ustavnim načelom enakega obravnavanja. Neutemeljen je torej tožbeni očitek, da je tožena stranka določbo 4. člena ZDen uporabila napačno.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo zavrnilo.