Jedro

Zgolj pogodba o prevzemu izpolnitve sama po sebi ne predstavlja načina prenehanja obveznosti plačila kupnine. Predstavlja le pravno podlago za plačilo prodajalčevih obveznosti. Če je v prodajni pogodbi izpolnitev plačila kupnine dogovorjena tako, da se ta plača prodajalčevim upnikom (na pravni podlagi sklenjene pogodbe o prevzemu izpolnitve), potem kupčeva obveznost plačila kupnine iz prodajne pogodbe preneha takrat, ko izpolni obveznosti prodajalčevim upnikom.

Prepoved odtujitve in obremenitve stvari pri nedenarni terjatvi za njeno izročitev služi temu, da bo dejansko in pravno stanje omogočalo, da se ta stvar upniku na podlagi pravnomočne sodbe res izroči. V nasprotju s predpostavko iz 2. odstavka 270. člena ZIZ, upniku nedenarne terjatve ni treba izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje v tej smeri dalo tak rezultat. Nevarnost iz 1. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ namreč ni opredeljena kot subjektivna, temveč kot objektivna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin z ID znaki: ... ter prepoved odtujitve in obremenitve zaznamovalo v zemljiški knjigi. Z uvodoma citiranim sklepom je toženčev ugovor zoper sklep o zavarovanju zavrnilo.

2. Toženec se je zoper sklep pritožil zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlagal, da ga spremeni tako, da ugovoru ugodi in predlog tožeče stranke za izdajo sklepa o zavarovanju zavrne kot neutemeljen skupaj s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijani sklep odpravi oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Pritožbenih stroškov ni priglasil. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Tožeča stranka je v tožbi (točka II) in v predlogu za izdajo začasne odredbe trdila, da je tožencu prodala in izročila določene nepremičnine in da je od prodajne pogodbe odstopila, ker toženec svojih pogodbenih obveznosti po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko, niti v dodatno postavljenem roku ni izpolnil. Tožeča stranka je trdila, da je imel toženec: - obveznost, da kupnino v višini 417.385,00 EUR za nepremičnine z ID znaki: ... plača tako, da prevzame izpolnitev prodajalčevih obveznosti po kreditu 000 do banke X v višini 407.301,00 EUR, preostale obveznosti po kreditu 001 do banke Y. pa do višine 10.084,00 EUR in - obveznost, da kupnino v višini 57.161,00 EUR plača tako, da prevzame izpolnitev prodajalčevih obveznosti po kreditu 002 do banke Q (sedaj S. d. d.) do višine 57.161,00 EUR.

6. Tožeča stranka je trdila, da bi toženec izpolnil obveznost plačila kupnine, če bi v skladu s prevzemom izpolnitve upnikom pravočasno izpolnil obveznost. Z dnem začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko so tudi nezapadle obveznosti tožeče stranke zoper njene dolžnike zapadle. To pa pomeni, da bi jih plačal pravočasno, če bi jih plačal takoj po začetku stečajnega postopka.

7. Tožeča stranka in toženec si različno razlagata pogodbena določila o plačilu kupnine. Tožeča stranka trdi, da ker toženec ni izpolnil obveznosti do njenih upnikov, s tem tudi ni izpolnil svoje obveznosti, da za kupljene nepremičnine plača kupnino, toženec pa po drugi strani stoji na stališču, da je bila pogodba o prodaji nepremičnin odplačna in da je svojo obveznost plačila kupnine izpolnil že s tem, da se je tožeči stranki zavezal, da bo izpolnil njene obveznosti do njenih upnikov. Glede vprašanja ali je toženec svoje obveznosti iz pogodbe o prodaji nepremičnin izpolnil, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, s katerim pritožbeno sodišče soglaša, da zgolj pogodba o prevzemu izpolnitve sama po sebi ne predstavlja načina prenehanja obveznosti plačila kupnine.

8. Pravdni stranki sta sklenili Prodajno pogodbo (A7), v kateri sta dogovorili vse bistvene elemente, ki jih mora vsebovati vsaka prodajna pogodba v skladu z določbo prvega odstavka 435. člena OZ. Obveznost plačila kupnine je bistven element prodajne pogodbe. Nesporno je, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo kupec kupnino poravnal tako, da bo del kupnine v višini 10,00 EUR plačal prodajalcu, preostali znesek kupnine pa bo „kupec plačal“ tako, da bo prevzel izpolnitev določenih prodajalčevih obveznosti do upnikov. Pogodba o prevzemu izpolnitve (prvi odstavek 434. člena OZ) predstavlja kupcu nepremičnin le pravno podlago za plačilo prodajalčevih obveznosti. Če je v prodajni pogodbi izpolnitev plačila kupnine dogovorjena tako, da se ta plača prodajalčevim upnikom (na pravni podlagi sklenjene pogodbe o prevzemu izpolnitve), potem kupčeva obveznost plačila kupnine iz prodajne pogodbe preneha takrat, ko izpolni obveznosti prodajalčevim upnikom v skladu s pogodbo o prevzemu izpolnitve. Šele ko bi toženec izpolnil obveznost iz pogodbe o prevzemu izpolnitve, bi prenehala tudi njegova obveznost iz Prodajne pogodbe (prvi odstavek 270. člena OZ).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec na podlagi Prodajne pogodbe nepremičnine dobil v last in posest, ne da bi za njih plačal dogovorjeni znesek kupnine. Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka tožencu dala po začetku stečajnega postopka naknadni rok za izpolnitev obveznosti, v katerem pa toženec prav tako ni ničesar plačal in da je tožeča stranka odstopila od Prodajne pogodbe. Zaključilo je, da je iz vseh teh okoliščin verjetno izkazan temelj terjatve tožeče stranke po členih 103 in nadaljnjih OZ.

10. Sklep sodišča prve stopnje o zavarovanju ne temelji na predpostavki, da je toženec izpolnil obveznosti iz Prodajne pogodbe. Tožeča stranka zahtevka tudi ni utemeljevala na trditvah, da je bila za upnike škodljiva sama sklenitev Prodajne pogodbe in da zato nima pravnih učinkov med pravdnima strankama. Trdila je, da je od pogodbe odstopila, ker je toženec ni izpolnil tako kot se glasi. Materialnopravno zmotno je stališče toženca, da po začetku stečajnega postopka stečajni dolžnik po zakonu nima pravice pozivati svojih dolžnikov k izpolnitvi in da ima le zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj (navedba v zadnjem odstavku III. točke pritožbe). Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek prvostopnemu sodišču, da se ni opredelilo do dejstev, ki bi bila pomembna pri presoji verjetnosti terjatve na pravni podlagi določb ZFPPIPP o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo pravil o dokaznem bremenu. S tem ko je tožeča stranka zatrjevala, da toženec ni plačal kupnine ne njej ne njenim upnikom, je zatrjevala negativno dejstvo. Toženec pa bi to dejstvo uspel izpodbiti tako, da bi dokazal plačila. Materialnopravno zmotno je pojasnilo toženca v pritožbi, da je brez dvoma izpolnil svojo obveznost po Pogodbi s tem ko je plačal tožeči stranki kupnino v višini 10,00 EUR.

12. Nesporno med pravdnima strankama je, kaj je bil predmet Prodajne pogodbe in v kakšni višini je bila za nepremičnine dogovorjena kupnina. Zato pritožbene trditve, da so bile nepremičnine ob prodaji že zastavljene, niso pomembne. Toženec priznava, da je prevzel obveznosti tožeče stranke do njenih upnikov, tudi to, da so te z dnem začetka stečajnega postopka tudi zapadle. Dejstva, da jih ni plačal, s pritožbo ne izpodbija. Zato niso pomembne njegove trditve v pritožbi, da je še vedno delujoče podjetje, ki bo zagotovo sposobno plačati obveznosti tožeče stranke do njenih upnikov, za katere se ji je zavezal, da jih bo plačal. Upniki nasproti tožencu na podlagi pogodbe o prevzemu izpolnitve nimajo nobenih pravic (tretji odstavek 434. člena OZ), zato je neutemeljeno in nelogično stališče, da v primeru vračila nepremičnin tožeči stranki, tudi tožena stranka ne bi bila več zavezana k plačilu dolga tožeče stranke njenim upnikom, zaradi česar naj bi bili ti na slabšem. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo toženčev ugovor, da terjatev ni verjetno izkazana.

13. Poleg izkazane verjetnosti terjatve mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, ki so določene v drugem in tretjem odstavku 272. člena ZIZ. Predlagatelj začasne odredbe je utemeljeval svoj predlog z nevarnostjo, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in na okoliščini, da bi dolžnik, če nima namena razpolagati z nepremičnino, s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje je ob izdaji začasne odredbe sledilo trditvam tožeče stranke, da obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, če tožencu ne bo začasno prepovedalo razpolaganja z nepremičninami. Prepoved odtujitve in obremenitve stvari pri nedenarni terjatvi za njeno izročitev služi temu, da bo dejansko in pravno stanje omogočalo, da se ta stvar upniku na podlagi pravnomočne sodbe res izroči. V nasprotju s predpostavko iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, upniku nedenarne terjatve ni treba izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje v tej smeri dalo tak rezultat. Nevarnost iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ namreč ni opredeljena kot subjektivna, temveč kot objektivna(1). Toženčev ugovor, da izdaja začasne odredbe ni utemeljena, ker temelji na teoretičnem predvidevanju, da bo toženec nepremičnino prodal, je sodišče prve stopnje obravnavalo in ga zavrnilo. Izpodbijana odločitev je materialno pravno pravilna, drugačne pritožbene trditve pa niso utemeljene.

14. Ker pritožnik ni uspel izpodbiti dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in na podlagi katerih je zavrnilo njegov ugovor zoper izdano začasno odredbo, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo in v postopku ni storilo niti očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti nobene od tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Op. št. (1): Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči, upravnimi sodišči, ustavnim sodiščem ter v upravnem sporu, GV Založba 2001, str. 95.