Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ima odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je E. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in drugem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. Višje sodišče v Kopru je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je za prvo kaznivo dejanje določilo višjo kazen in nato izreklo višjo enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora. Pritožbe zagovornika obsojenega E. G., obsojenega M. R. in njegovega zagovornika je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih, a izpodbijanih, delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni E. G. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjeni senat. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Navaja, da obširna zahteva sicer citira zakonske določbe, vendar ne navede konkretno, v čem naj bi bile kršitve zakona. Skozi drugačno oceno dokaznega postopka pa zahteva uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu, ki se o njem ni izjavil. B.

4. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik utemeljiti zahtevo za varstvo zakonitosti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti posebej ni predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo konkretne razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Ni pa nujno za presojo sodišča, da ob tem navede pravi zakonski razlog iz prvega odstavka 420. člena ZKP oziroma da poda pravilno pravno opredelitev kršitve. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, tako da na primer v uvodu navede, da zahtevo vlaga zaradi vseh kršitev, navedenih v prvem odstavku 420. člena ZKP, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, to je okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

5. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti v večjem delu navedenih kriterijev ne izpolnjuje. V pretežnem delu zahteve vložnik navaja, da se v postopku ni preverilo dejanskega stanja in se ni ugotovila resnica (ogled kraja dejanja; opredelitev in učinki zdravila Dormicum ter postopek in količine izdaje tega zdravila; parkirano ali zapuščeno vozilo; lastništvo zaseženega heroina), da je sodišče odločitev oprlo na izpovedbe neverodostojnih prič (ki naj bi bile pod vplivom opiatov, razvojno motene in umsko zaostale), da je bila ovadba podana pod prisilo, da je za kaznivo dejanje (so)odgovoren nekdo tretji. S temi navedbami vložnik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

6. Na vložnikovem drugačnem videnju dejanskega stanja temeljijo tudi trditve o nezakonitem vstopu v stanovanje. Presojo zakonitosti opravljene hišne preiskave in dopustnosti na njeni podlagi pridobljenih dokazov sta opravili sodišči prve in druge stopnje in svojo presojo povsem ustrezno utemeljili z dejstvi, ki so se izkazala v izvedenem dokaznem postopku. Prav tako je višje sodišče pojasnilo, da gre pri pravni opredelitvi kaznivih dejanj v izreku prvostopenjske sodbe, na kar opozarja vložnik, le za pomoto, ki ne vpliva na zakonitost sodbe. Očitek, da sodišče ni uporabilo določb o neprištevnosti storilca (29. člen KZ-1), ne predstavlja kršitve zakona, saj sodišče med postopkom ni ugotovilo dejstev, ki bi kazala na storilčevo neprištevnost ob storitvi kaznivega dejanja, vložnik pa ne zatrjuje, da bi bil med postopkom podan predlog za postavitev izvedenca zaradi razjasnitve te okoliščine.

7. Ni mogoče pritrditi trditvi, da se morajo izjave, dane v predkazenskem postopku, izločiti, če so vsi udeleženi prisotni na glavni obravnavi. Take zakonske določbe ni. Tudi ni res, da ima „dokončno veljavo“ le izjava, dana na glavni obravnavi. Izpovedbe prič in zagovori obdolženih, ki jih podajo na glavni obravnavi, so dokazi, katerih verodostojnost ocenjuje sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena). Ob tej presoji lahko upošteva tudi morebitna neskladja v primerjavi z izjavami, danimi pred preiskovalnim sodnikom. Sodišče, ki je na ta način presojalo verodostojnost obsojenčevega zagovora in izpovedbo priče M., zato ni kršilo določb kazenskega postopka.

8. Ostale kršitve, ki jih v zahtevi omenja vložnik, niso utemeljene do takšne mere, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče tudi ni presojalo obširnih navedb, ki se ne nanašajo na konkretni kazenski postopek.

C.

9. Ker kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva, Vrhovno sodišče ni ugotovilo, zahteva pa je v znatnem delu vložena zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega E. G. zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče obsojenca, ki prejema socialno pomoč, je brez zaposlitve in premoženja ter prestaja zaporno kazen, oprostilo plačila sodne takse.