Jedro

Določba 1. odstavka 26. člena ZUS ni v nasprotju s pravnim redom RS samo zaradi tega, ker določa procesne predpostavke za uveljavljanje sodnega varstva v primeru, ko pristojni organ v določenem roku ne odloči o strankinem zahtevku. Bistveno je le to, da je stranki omogočeno sodno varstvo tudi v takem primeru.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik v tožbi navaja, da je pri Sekretariatu za občo upravo občine 7.12., 20.12. in 21.12.1993 vložil "vloge za izvršbo", zaradi neuspelih osebnih stikov z otrokom. O teh vlogah ni bilo odločeno v zakonskem roku, zato je 17.1. in 24.1.1994 vložil pritožbi na toženo stranko. Ker tudi tožena stranka v zakonitem roku ni odločila o pritožbah, vlaga tožbo zaradi molka obeh organov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in mu prizna vse stroške postopka s pripadajočimi obrestmi.

Sodišče je tožbo kot preuranjeno zavrglo.

Iz poslanih upravnih spisov res ni razvidno, da bi ob vložitvi tožbe 5.4.1994 tožena stranka odločila o vloženih pritožbah z dne 17.1. in 24.1.1994 zaradi molka organa prve stopnje, zato ni formalnega upravnega akta. Zaradi molka organa druge stopnje se lahko sproži upravni spor ob pogojih iz 1. odstavka 26. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju: ZUS), to je v primeru, če organ druge stopnje v 60 dneh ali v krajšem s posebnim zakonom predpisanem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zaradi molka organa prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Ker iz predloženih upravnih spisov ni bilo razvidno, da bi tožnik pred vložitvijo tožbe toženo stranko pozval v skladu z določbo 1. odstavka 26. člena ZUS, da o pritožbi odloči v nadaljnjih sedmih dneh in kaj takega tudi v tožbi ni navajal, ga je sodišče pozvalo, da naj tožbo dopolni in se izjasni, ali je poslal tak poziv toženi stranki. Tožnik je tožbo dopolnil, vendar ne zatrjuje, da bi pred vložitvijo tožbe toženi stranki poslal navedeni poziv. Meni pa, da določba 1. odstavka 26. člena ZUS ni v skladu z ustavo Republike Slovenije, ker je bila ta določba vgrajena v socialistični sistem zato, da bi omejevala državljane in da bi bil zakon čimbolj nepregleden. Zato meni, da v današnjem času ni mogoče zahtevati od državljanov, da opozarjajo državni organ, naj izpolni svoje dolžnosti. Toda navedeno tožnikovo stališče nima podlage v določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), po kateri se v Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor s tem zakonom ni drugače določeno. Ob uveljavitvi ustavnega zakona je v Sloveniji veljal ZUS in novi ustrezni predpis še ni izdan. Po presoji sodišča določba 1. odstavka 26. člena ZUS tudi ni v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije samo zaradi tega, ker določa procesne predpostavke za uveljavljanje sodnega varstva v primeru, ko pristojni organ v določenem roku ne odloči o strankinem zahtevku. Bistveno je namreč to, da je stranki omogočeno sodno varstvo in na ta del zakonske določbe tožnik tudi opira tožbo.

Ker torej ni izkazano, da bi tožnik pred vložitvijo tožbe toženo stranko pozval, naj odloči o vloženih pritožbah v nadaljnjih sedmih dneh, je tožba preuranjena. Zato jo je sodišče zavrglo na podlagi 1. točke 1. ostavka 30. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo v skladu z že citirano določbo ustavnega zakona.

O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS).