Jedro

Protiknjižno priposestvovanje manjšega obmejnega prostora dopušča tako sodna praksa, kot tudi pravna teorija.

I.Pritožba se v delu, ki se nanaša na I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, zavrže.

II.Pritožba se v preostalem zavrne in sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka potrdi.

III.Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), delno ustavilo pravdni postopek (II. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek na odstranitev sten in postavitev novih skladno s skico, ki jo bo v postopku pripravil izvedenec geodetske stroke in elaboratom za vpis stavbe v kataster stavb z dne 20. 11. 2006 ter na izročitev prostora v posest, zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek na izpraznitev dela stvari in njegovo izročitev v posest (III. točka izreka), in naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke (IV. točka izreka).

2.Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) v pravočasni pritožbi zoper zavrnilni del (III. točko izreka) in stroškovno odločitev (IV. točko izreka) navaja, da je med strankama nesporno, da je tožnik od 1. 7. 2021 lastnik nepremičnine z ID znakom 1, ki predstavlja stanovanje št. 13 v 6. in 7. etaži stavbe, toženec pa od 20. 10. 2010 lastnik nepremičnine z ID znakom 2, ki predstavlja stanovanje št. 18 v isti stavbi. Nadalje navaja, da sta nepremičnini individualno določeni s Sporazumom o ustanovitvi etažne lastnine na objektu <em>(naslov 1)</em>  z dne 22. 2. 2008, ki se sklicuje na odločbo GURS št. ... z dne 20. 12. 2007, ki se sklicuje na Elaborat za vpis podatkov v kataster stavb podjetja <em>A.</em>  z dne 20. 11. 2006. Navaja, da je najeti strokovnjak opozoril tožnika na dejansko odstopanje med obema stanovanjema glede na naveden elaborat stavbe, ki ima za posledico, da ima tožena stranka (v nadaljevanju toženec) v posesti 12,5 m2 tožnikovega stanovanja, kar zahteva, da toženec vrne in preneha vznemirjanje tožnikove lastninske pravice. Meni, da toženec ne more biti dobroverni lastniški posestnik, ker je bil ob nakupu seznanjen z elaboratom, gradbenim dovoljenjem in uporabnim dovoljenjem, ki drugače kot v prodajni pogodbi in v naravi opredeljujejo toženčevo stanovanje kot enoetažno v velikosti 50,78 m2 in ne dvoetažno, kot je zavedeno v prodajni pogodbi in je stanje v naravi. Toženec bi moral vedeti, da glede na razhajanje v elaboratu, gradbenem dovoljenju in uporabnem dovoljenju ne more postati lastnik, zato ni dobroverni lastniški posestnik. Sklicuje se na VSRS sodbo II Ips 83/2012. Zaključuje, da pravica toženca na delu prostora, ki ga zaseda, ne obstaja, ker pripada tožniku. Bistveno ni, da je tožnik kupil stanovanje, ki ima v prodajni pogodbi zavedeno višjo površino, kot je ta v naravi in v elaboratu, ampak da ima toženec del njegovega stanovanja v posesti, kar sodišče prve stopnje ne upošteva. Kolikšen del tožnikove nepremičnine je v posesti toženca, bi lahko ugotovil le izvedenec geodetske stroke, ki ga sodišče prve stopnje kljub predlogu ni pritegnilo v postopek, čeprav bi ga moralo, s čimer je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je brez strokovnega znanja ugotovilo, da toženec uporablja svoje stanovanje v obsegu, kot je opredeljen za stanovanje št. 18 in s to identifikacijo vpisano v zemljiško knjigo in s tem kršilo določilo 243. člena ZPP. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženec ne more odstraniti predmetne stene in postaviti nove oziroma izprazniti dela tožnikovega stanovanja, ker ta sedaj pripada stanovanju toženca. Meni, da sodišče prve stopnje krši temelje zemljiškoknjižnega in stvarnega prava, ker pridobitev lastninske pravice veže na zavezovalni pravni posel, prodajno pogodbo in posest nad delom, ki po elaboratu spada k tožnikovemu stanovanju, čeprav se razpolagalni pravni posel nanaša le na toženčevo stanovanje. Meni, da tak zaključek ni obrazložen in je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje, da je postavljeni tožbeni zahtevek sklepčen, čeprav ni opredeljen solastniški delež na skupnih delih in pripadajočem zemljišču, saj se obravnavana zadeva na te dele ne nanaša. Sodišče prve stopnje nekritično sledi izpovedbi priče <em>B. B.</em> Pojasnjuje zakonske pogoje za varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem in podaja stališče, da za tovrstno varstvo zadošča ugotovitev, da ima toženec del tožnikovega stanovanja v posesti, kar je ugotavljalo sodišče prve stopnje brez izvedenca. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva pritožbene stroške.

3.Tožnik v ločeni vlogi pritožbeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe (I. točka izreka), ki jo je sodišče druge stopnje obravnavalo skupaj s prej navedeno pritožbo zoper sodbo kot enotno pritožbo, saj zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe (sedmi odstavek 185. člena ZPP).

4.V odgovoru na pritožbo toženec soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je toženec lastnik spornega dela stanovanja in zato tožnik ni upravičen do zahtevanega sodnega varstva. Predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša strošek odgovora na pritožbo.

5.Pritožba delno ni dovoljena, v preostalem pa ni utemeljena.

6.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradni preizkus ni pokazal kršitev, podane pa tudi niso zatrjevane postopkovne kršitve, niti zmotna ugotovitev dejanskega stanja.

7.Tožnikova graja procesne kršitve pomanjkljive obrazložitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je po vsebini zgolj nestrinjanje z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje o nastanku lastninske pravice toženca na delu stanovanjske površine, ki je bilo osrednje vprašanje obravnavane pravde. Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb se nanaša na jasnost in izčrpnost razlogov, iz katerih mora biti tudi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti strank in jih obravnavalo. V obravnavani zadevi je bila navedena zahteva upoštevana.

8.Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati dokaza z izvedencem geodetske stroke, saj so bila odločilna dejstva, ki bi se z izvedencem dokazovala, med strankama nesporna (prvi odstavek 214. člena ZPP), v delu pa tudi nepomembna za obravnavano zadevo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Glede zavrnitve dokaznega predloga z izvedencem geodetske stroke potemtakem ni podana ne kršitev 243. člena ZPP, niti 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O za sprejeto odločitev pomembni dejanski in pravni podlagi bo obrazloženo v nadaljevanju.

9.Tožnik zmotno gradi pritožbo na izhodišču, da za zahtevano sodno varstvo njegove lastninske pravice po 92. in 99. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) zadošča, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine in ugotovitev, da ima toženec v posesti obmejni prostor, za katerega tožnik trdi, da po elaboratu in v skladu s katastrom ni del toženčevega, ampak tožnikovega stanovanja kot posameznega dela stavbe.

10.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi sodnega varstva tožnikove lastninske pravice utemeljilo na dveh podlagah. Najprej na zaupanju v zemljiško knjigo, ki v obravnavani zadevi sicer ni ustrezna pravna podlaga, saj toženec ni mogel pridobiti lastninske pravice na obmejnem prostoru zaradi zaupanja v podatke zemljiške knjige o stanovanju št. 18, kot je nepravilno zavzelo stališče sodišče prve stopnje. Zaupanje v zemljiško knjigo je varovano le glede vpisanih pravic (8. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1), ne pa tudi morebitnih drugih podatkov, za katere je matična evidenca kataster nepremičnin.

11.Nadalje pa je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo svojo odločitev na presoji, da je bil toženec dobroverni lastniški posestnik, s čimer je navedlo elemente priposestvovanja, čeprav besedila zakonskega določila ni izrecno povzelo v svoji obrazložitvi. Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Če dobroverni lastniški posestnik izvršuje posest na delu nepremičnine, je ta del lahko predmet samostojnega priposestvovanja (drugi in tretji odstavek 43. člena SPZ). Potemtakem tožnik neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni lastnik navedenega obmejnega prostora, ker je toženec od trenutka nakupa stanovanja št. 18, leta 2010, dobroverni lastniški posestnik tudi tega obmejnega prostora glede na dejansko postavitev sten v naravi.

12.Protiknjižno priposestvovanje manjšega obmejnega prostora dopušča tako sodna praksa, kot tudi pravna teorija.1 Da je podano razhajanje med dejansko postavitvijo sten v etažah in s tem dejanske meje obeh stanovanj ter mejo, ki izhaja na podlagi elaborata v katastru, med strankama niti ni bilo sporno. Različno stališče sta pravdni stranki podali le glede vprašanja, ali je za navedeno razhajanje toženec lahko vedel oziroma ob ustrezni skrbnosti moral vedeti.

13.Dobra vera ni le prepričanje nekoga, da je lastnik nepremičnine, temveč mora to prepričanje imeti podlago in se ohraniti tudi potem, ko je posestnik skrbno razmislil o vseh zunanjih okoliščinah, ki jih lahko zazna ob običajnem pregledu nepremičnine. Vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ta merila ustrezno upoštevalo. V obravnavani zadevi ni šlo za priposestvovanje celotnega stanovanja, temveč le razmeroma majhnega obmejnega prostora, pri čemer se v naravi vidna meja sten ni ujemala z resnično mejo, kot ta izhaja iz katastra. Pri priposestvovanju obmejnega dela nepremičnine, ki jo je posestnik pridobil v last v katastrski meji, ki pa se ne ujema z dejansko mejo, zadošča, da je posestnik v opravičljivi zmoti oziroma dobri veri, da je nepremičnino pridobil v mejah, ki so vidne v naravi.2

14.Tožnik se je skliceval na podatke v gradbenem dovoljenju, elaboratu in katastrske podatke, za katere je menil, da bi jih toženec moral pregledati ob nakupu in zaznati razlike, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot nebistveno za izpolnitev raziskovalne dolžnosti toženca v obravnavani zadevi. Pravilno je dalo težo okoliščinam, da je toženec kupil stanovanje kot novogradnjo od graditelja in ob nakupu ni bilo okoliščin, iz katerih bi tožnik lahko sklepal o tem, da kupljeno stanovanje v manjšem obmejnem delu ni njegovo. Kupljeno stanovanje je dejansko ustrezalo temu, kar izhaja iz prodajne pogodbe (po površini in položaju), kar med strankama ni bilo sporno. Tožencu potemtakem ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, saj se je pri nakupu novogradnje utemeljeno zanesel na podatke o obsegu, položaju in mejah stanovanja v prodajni pogodbi in jasno razvidno stanje v naravi, ki ni puščalo dvoma o meji, četudi je bilo navedeno stanje drugačno od tistega v gradbenem dovoljenju, elaboratu in katastru. Zahteva skrbnega ravnanja ne seže tako daleč, da bi moral toženec v navedenih jasnih okoliščinah preverjati še katastrske podatke (ali dokumente, ki so podlaga za vpis v kataster). Za kataster ne velja pravno varstvo zaupanja v njegove podatke, kot to velja za zemljiško knjigo glede vpisanih pravic,3 kar tožnik v pritožbi zanemari.

15.Potemtakem se je toženec pravilno skliceval, da je kot dobroverni lastniški posestnik navedenega manjšega obmejnega dela, ki je sicer po elaboratu in podatkih katastra del tožnikovega stanovanja, varovan pred zahtevki tožnika za vrnitev stvari oziroma zaradi vznemirjanja. Med strankama pa tudi ni bilo sporno, da ima toženec naveden obmejni prostor v posesti od trenutka pridobitve lastninske pravice na stanovanju št. 18, torej od 20. 10. 2010, kar presega deset letno priposestvovalno dobo, ki jo mora dobroverni lastniški posestnik doseči za originarno pridobitev lastninske pravice (drugi odstavek 43. člena SPZ), še preden je tožnik leta 2021 kupil stanovanje št. 13. Če je toženec postal lastnik navedenega obmejnega prostora s priposestvovanjem, tožnik nima več varstva po 92. in 99. členu SPZ.

16.Tožnik se neutemeljeno sklicuje na primer VSRS Sodbo II Ips 83/2012, saj se v navedeni zadevi izhaja iz okoliščine, da je bil posestnik dejansko seznanjen s podatki katastra. V tem pogledu gre za bistveno različno dejansko stanje kot je v obravnavani zadevi, saj tak očitek tožencu ni bil del dejanske podlage izpodbijane sodbe.

17.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v III. ter IV. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker tožnik izpodbija tudi odločitev o dovolitvi spremembe tožbe (I. točka izreka), ki je zanj ugodna, je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrglo, saj tožnik zanjo nima pravnega interesa (četrti odstavek 343. člena in 352. člen ZPP).

18.Tožnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Strošek odgovora na pritožbo pa ni bil potreben, saj ni bistveno prispeval k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1VSL Sodba I Cp 224/2022. Glej tudi tam navedeno pravno teorijo.

2VSL Sodba I Cp 224/2022, VSL Sklep II Cp 2625/2015 in VSL Sodba I Cp 4514/2010.

3Zakon o katastru nepremičnin (ZKN) nima določila, kot ga pozna ZZK-1 v 8. členu za zemljiško knjigo glede vpisanih pravic. Pravna teorija poudarja, da iz zemljiške knjige uporabnik ne more ugotoviti, kako daleč sega površina določene nepremičnine, saj je navedena zgolj površina, ne pa tudi njene natančne meje oziroma skica nepremičnin. Zato se zaupanje v zemljiško knjigo oziroma njen publicitetni učinek na ta dejstva ne more raztezati, kataster pa ne uživa lastnosti zaupanja oziroma publicitete. Vlahek, A.: Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah. Zbornik znanstvenih razprav, št. 66/2006, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2006, str. 326.