Jedro

Rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu III. kategorije začne teči šele, ko delodajalec prejme mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2009 in dopolnitev sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 2. 2009, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki (točka 1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, skladno s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno dne 26. 7. 2004, jo za čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 4. 4. 2009 dalje do vrnitve nazaj na delo, prijaviti v socialno zavarovanje, ji za isto obdobje obračunati mesečno neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka 2 izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 202,50 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru št. ... v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo stališče, da je odpovedni razlog nastal najkasneje 11. 7. 2008. Ker je bila odpoved tožnici podana 30. 1. 2009, odpoved pa je prejela 2. 2. 2009, ji je bila tako pogodba o zaposlitvi odpovedana po izteku šestmesečnega odpovednega roka iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), zaradi česar je sodišče prve stopnje odločilo, da je odpoved nezakonita. Tožena stranka navaja, da je dosledno spoštovala postopek, ki ga za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi predpisuje zakonodaja. Tožnica je bila s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1478/2005 z dne 10. 12. 2007, ki je postala pravnomočna 12. 1. 2008, razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 18. 11. 2004 dalje, in ji je bila priznana pravica do premestitve v okviru svojega poklica in na delovno mesto delilka hrane z omejitvijo dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 15 kg, dela v trajni vsiljeni drži vratu in križa in dela v dolgotrajno vsiljenem tempu, s polnim delovnim časom ter pravica do nadomestila za invalidnost. Pravice so ji bile priznane za nazaj od 18. 11. 2004 dalje. Dne 8. 4. 2008 je ZPIZ izdal dopolnilno mnenje, da je tožnica zmožna opravljati delo na delovnem mestu »kuhinja – strežba«, torej na delovnem mestu, za katerega je imela pred nastankom invalidnosti sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 7. 2004. Tožena stranka tožnici ni mogla zagotoviti dela skladno z omejitvami iz odločbe ZPIZ ter dodatnimi omejitvami, ki jih je priporočala v svojem mnenju zdravnica, ki je opravila obdobni zdravstveni pregled delavke dne 7. 2. 2008. Toženka je hotela tožnici zagotoviti delo v invalidskem podjetju K. d.o.o., a brez uspeha. Tako ji je dne 11. 7. 2008 vročila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 4. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, torej zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Tožena stranka je nato dne 25. 8. 2008 na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi posredovala predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ta komisija je dne 9. 1. 2009 izdala mnenje, po katerem tožena stranka iz poslovnega razloga utemeljeno ne more tožnici ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in tako obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove. Na podlagi tega mnenja je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker je bilo mnenje izdano 9. 1. 2009 in je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala 2. 2. 2009 je odpoved pravočasna, saj pred izdajo mnenja komisije utemeljeni razlogi za odpoved sploh še niso obstajali. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja in tako tudi ni upoštevalo, da je tožnica zaposlena in prejema plačo. Ker ji je priznalo vse pravice od 4. 4. 2009 dalje, kljub zaposlitvi drugje, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ob posledično nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2009 nezakonita, ker jo je tožena stranka podala po izteku šestmesečnega roka od dneva nastanka razloga za odpoved. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi prvostopno sodbo, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v roku 8 dni od dneva izdaje sodne odločbe brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih v pritožbi zatrjuje tožeča stranka, vendar pa zaradi napačne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni ugotavljalo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nastal odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje 11. 7. 2008, ko je tožena stranka tožnici podala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker ji je odpoved tožena stranka podala 30. 1. 2009 in dopolnitev dne 17. 2. 2009, je bila odpoved podana po izteku šestmesečnega odpovednega roka iz četrtega odstavka 88. člena ZDR in jo je iz tega razloga razveljavilo kot nezakonito. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni s spremenjeno dela zmožnostjo, ji tožena stranka iz poslovnega razloga ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ko je ugotovila, da zanjo ne bo imela na razpolago ustreznega delovnega mesta, ne da bi pri tem upoštevala predpise, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma predpise, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo. Zato je tožena stranka skladno z določili 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in spremembe) morala pridobiti mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šele po pridobitvi tega mnenja, je tožena stranka lahko ugotovila, ali obstojijo utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tako je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici na podlagi četrte alinee 1. odstavka 88. člena ZDR postal znan šele, ko je tožena stranka mnenje komisije prejela in od takrat dalje je začel teči šestmesečni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi po šestem odstavku 88. člena ZDR.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo iz razloga, ker je bila po njegovem mnenju podana po izteku šestmesečnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR, utemeljenosti razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni presojalo in dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo. Zaradi tega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (355. člen ZPP). Ocenilo je, da je potrebno v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja izvesti celoten dokazni postopek in samo te pomanjkljivosti ne more odpraviti.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da odgovor na pritožbo ni bil potreben, je skladno s 155. členom ZPP odločilo, da stroške zanj krije tožeča stranka sama.