Jedro

Ker je avtor tisti, ki je delo ustvaril, za dokazovanje avtorstva dokaz z njegovim zaslišanjem ni neprimeren, nasprotno. Prav avtor je tisti, ki lahko najbolj verodostojno opiše postopek in okoliščine, v katerih je delo ustvaril.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranke kršila tožnikove materialne avtorske pravice (1. tč.), za plačilo 9.299,64 EUR z obrestmi od vložitev tožbe (2. tč.) in za izročitev izvirnikov in kopij enaindevetdesetih avtorskih del po seznamu, kot izhaja tudi iz izreka sodbe (3. tč.). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se od primarnega razlikuje po tem, da zahteva z njim tožnik namesto izročitve izvirnikov in kopij avtorskih del sklenitev pogodbe za odkup materialnih avtorskih pravic za ta dela za ceno 364.000 EUR. Tožnika je obsodilo na povrnitev stroškov toženi stranki v višini 6.397,43 EUR. Nosilni argument takšne odločitve je ocena, da tožnik ni dokazal, da je avtor navedenih avtorskih del. (2) Zoper sodbo se je tožnik pritožil zaradi bistvene kršitve določb postopka, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje prvemu sodišču. Opredeljuje pritožbene stroške. Navaja, da je že v tožbi pojasnil, kaj je na VHS posnetku, tega pa si je sodišče ogledalo brez njegove prisotnosti in brez ustreznega strokovnega znanja presodilo. Tožena stranka je šele po ogledu tega posnetka izjavila, da iz njega ne izhaja, da bi bila v oddaji EMA 2005 kršena tožnikova avtorska pravica. Tožnik je sicer že pred vložitvijo tožbe poskušal pridobiti celotni posnetek oddaj „100 žensk na Triglav“ in EMA 2005, to pa mu je uspelo šele po prvem naroku. Predvsem pa bi ogled obeh celotnih posnetkov trajal več ur, zato je utemeljeno najprej predložil le posamezne posnetke, ki po oceni tožnika zadostujejo. Sklicuje se na zadevo II Ips 295/2004, v kateri je VS RS ocenilo, da je izjalovljeni dokaz razlog, da lahko kasneje stranka predlaga nov, drug dokaz. Sploh pa bi moralo sodišče toženo stranko po 227. čl. ZPP pozvati, da predloži izvirnike njegovih avtorskih del, ki jih hrani v svojem arhivu, kar je tožnik predlagal že v tožbi. Ker tožnika sploh ni zaslišalo, je kršilo njegovo pravico do izjave. Opozarja, da velja razpravno načelo tudi za toženo stranko, ki ni predložila nobenega dokaza. Ponavlja, kaj vse je pravočasno navedel in kaj je odgovorila tožena stranka, pri čemer poudarja, da bi moralo sodišče šteti za resnično oziroma za dokazano tisto, kar ni bilo konkretno in obrazloženo prerekano. Končno meni, da je sprejeta dokazna ocena napačna, saj sporni predmet sploh ni bil vsestransko raziskan, sodišče pa tudi ni pravilno upoštevalo vsebine 11. čl. ZASP.

(3) Tožnik je pritožbo pravočasno še dopolnil in navedel, da se je v podobni zadevi med njim in isto toženo stranko sodišče zadovoljilo z dokazom po ogledu posameznih posnetkov na videokaseti, kakršno je predložil tudi v tem postopku.

(4) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, izraža svoje strinjanje s stališči prvega sodišča in meni, da tožnik kršitve zaradi zavrnitve dokazov ne more več uveljavljati, ker je ni uveljavljal že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške.

(5) Pritožba je utemeljena.

(6) Tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je prvo sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz z njegovim zaslišanjem in z gledanjem DVD posnetkov z njegovim avtorskim delom in z oddajo tožene stranke, v kateri naj bi prišlo do kršitve, ki jo uveljavlja, ob tem da je ocenilo, da tožnik ni dokazal, da je avtor. S tem je storjena absolutno bistvena kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP), ki jo tožnik pravilno uveljavlja. Na zadnjem naroku (10. 12. 2009, glej zapisnik na l. 132) je namreč izrecno ponovil, da vztraja pri predlogu, ki ga brez lastne krivde - zlasti glede na vsebino pravočasnih ugovorov tožene stranke - ni podal že prej, in sicer z ogledom DVD posnetkov, vztrajal pa je tudi pri svojem zaslišanju. Teh očitkov tožnik torej ni prihranil za pritožbo, zato se nanje v pritožbi sme sklicevati (286.b čl. ZPP).

(7) Glede odločilnih dejstev ima sodba tudi take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, s čimer je storjena tudi absolutno bistvena kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

(8) Glede svojega zahtevka pod tč. 1. in 2. je tožnik trdil, da je avtor dokumentarnega filma „100 žensk na Triglav“, katerega odlomke je tožena stranka brez njegovega dovoljenja (avtorizacije) predvajala v svoji oddaji EMA 2005. Tožena stranka je na to odgovorila, da je v tej oddaji res uporabila „nekatere arhivske posnetke, pri čemer pa ji ni znano, da gre za posnetke, katerih avtor bi bila tožeča stranka“. Tak ugovor je nerazumljiv in sodišče ne bi smelo izvajati dokazov (tem manj odločati), ne da bi razčistilo, ali bodisi tožena stranka meni, da avtor uporabljenih „arhivskih“ posnetkov ni tožnik, bodisi meni, da ni uporabila posnetkov, katerih avtor je tožnik. Tožena stranka bi morala torej bodisi zanikati, da je tožnik avtor filma „100 žensk na Triglav“, bodisi zanikati, da je odlomke tega filma uporabila v svoji oddaji.

(9) Prvo sodišče je namesto tega izvedlo dokaz z ogledom VHS posnetka, ne da bi bilo jasno, katero sporno pravnorelevantno dejstvo mora tožnik z njim dokazati. Po ogledu tega posnetka na naroku 1. 10. 2009 pa je šele tožena stranka navedla, da se „ne vidi, da bi bil odsek filma „100 žensk na Triglav“ resnično predvajan v oddaji EMA 2005“. Glede na takšno „spremenjeno oziroma dopolnjeno“ stališče tožene stranke je tožnik pojasnil, da je glede na to, da mu avtorstva nikoli nihče ni oporekal, predložil le tiste posnetke, ki so bili uporabljeni v oddaji tožene stranke, na novo pa je predlagal ogled DVD posnetkov celotnega filma in celotne oddaje. S tem, ko je ta predlagani dokaz prvo sodišče zavrnilo, hkrati pa ocenilo, da tožnik ni dokazal, da je avtor, češ da naj bi bil morebiti ustrezen dokaz prepozno predlagan (čeprav ga je na naroku zavrnilo hkrati z drugimi kot nepotrebnega), mu je torej odvzelo možnost dokazovanja spornih dejstev in s tem možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem. Pri tem se tožnik utemeljeno sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS, da je tudi sicer izjalovljeni dokaz nekrivdni razlog za kasnejše predlaganje drugega dokaza (1).

(10) Enako velja tudi za dokaz z zaslišanjem tožnika, tako glede filma „100 žensk na Triglav“, kot tudi glede vseh avtorskih del, na katere se nanaša 3. tč. tožbenega zahtevka. Zakaj ta dokaz „zagotovo ne bi omogočil presoje o tožnikovem avtorstvu“ le-teh, pa sploh ni razumljivo, zato je takšna odločitev arbitrarna in torej neobrazložena.

(11) Avtor je tisti, ki je delo ustvaril (fizična oseba, ki je ustvarila avtorsko delo,

10. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, Ur. l. RS, št. 21/95 in kasnejše spremembe ter dopolnitve; ZASP) .

Prav avtor je zato tisti, ki lahko najbolj verodostojno opiše postopek in okoliščine, v katerih je delo ustvaril. Zato je v slučaju, da je avtorstvo sporno, zaslišanje domnevnega avtorja nedvomno primeren dokaz.

(12) Pritožbi tožeče stranke je bilo zato treba ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP).

(13) V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, kaj tožena stranka sploh prereka, potem pa tožniku omogočiti, da na primeren način (pri čemer tožnik utemeljeno opozarja na smiselnost uporabe določbe 1. odst. 227. čl. ZPP) dokazuje sporna pravnorelevantna dejstva. Glede na domnevo avtorstva (11. čl. ZASP) bo treba paziti tudi na dokazno breme (po tem, ko naj se razjasnijo trditve obeh strank glede pravorelevantnih dejstev). Za svojo odločitev naj prvo sodišče navede razloge, ki bodo omogočali preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

(14) Glede podrednega zahtevka za sklenitev pogodbe namesto izročitve primerkov je treba opozoriti tudi na zgrešeno stališče prvega sodišča o tem, da za tak zahtevek ni podlage, saj je le-ta v 2. odst. 101. čl. ZASP.

(15) Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

(1) Sodba II Ips 295/2004.