Jedro

Obtoženec je grozil pravosodnim policistom med prestajanjem kazni zapora, ker so mu skladno s hišnim redom preprečili, da bi šel v drugo sprehajališče oziroma v zgornje nadstropje po tobak.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj napada na uradno osebo po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1. Za vsako kaznivo dejanje mu je določilo kazen šest mesecev zapora in mu izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornice po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe ali izreče pogojno obsodbo, podredno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preizkusu pritožbenih navedb in izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi z gotovostjo zaključilo, da sta obe kaznivi dejanji obtoženemu dokazani, za kar je navedlo razumne, izčrpne in prepričljive razloge, podprte z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov, vsakega posebej in v medsebojni povezavi, podalo je razloge o vseh odločilnih dejstvih in sicer, da je obtoženi v času, ko je prestajal kazen zapora po drugi sodbi, v dveh zaporednih dneh pravosodnim policistom B. B. in C. C. 9. 10. 2021 in D. D. ter E. E. ter vodji izmene F. F. 10. 10. 2021 resno zagrozil, da jih bo ubil in s kretnjo rok pokazal, da jim bo prerezal vrat in to zgolj zato, ker pri prvem dejanju pravosodna policista obtožencu nista dovolila, da bi z enega sprehajališča odšel na drugo, pri drugem dejanju pa sta mu pravosodna policista, ki sta ga spremljala s sprehajališča do njegove sobe, onemogočila, da bi samovoljno odšel v prvo nadstropje, kljub vztrajanju, da odide tja, zaradi česar sta na pomoč poklicala vodjo izmene F. F., ki je obtožencu odredil, naj odide v svojo sobo, kar je po vsem trem izrečenih grožnjah tudi storil.

5.Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem pravosodnih policistov in z listinskimi dokazi, ter utemeljeno zaključilo, da sta bili grožnji pri obeh kaznivih dejanjih resni grožnji, kar je natančno in pravilno obrazložilo v točkah 18 do 25 razlogov sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Grožnji sta bili objektivno uresničljivi in resni. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo obtoženčevega zagovora, da je besede izrekel v trenutku nervoze in zaradi nespoštljivega odnosa pravosodnih policistov, ker je bil zagovor v tem delu z izpovedbami pravosodnih policistov in njihovih uradnih zaznamkov, na katere so se v izpovedbah sklicevali, ovržen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženi resne grožnje izrekel v jezi, nervozi in v trenutku psihične napetosti, zato, ker je hotel takrat priti do tobaka, pri prvem dejanju tako, da bi ga pridobil na drugem sprehajališču, pri drugem dejanju pa tako, da bi odšel namesto v sobo, v zgornje nadstropje.

6.Obtoženec je bil v zaporu obravnavan kot nevarna oseba, pri njemu so že našli predmete prirejene za napad, agresivno se je obnašal, bil je problematičen. Iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke izhaja, da je pri obtoženemu podana rigidna oblika disocialne osebnostne motnje, da je obtoženi mešano strukturirana oseba, izvedenec je pri obtožencu zaznal mehanizme projekcije, manipulativnosti, predvsem verbalne agresivnosti, znižane frustracijske tolerance, pomanjkljive empatije, impulzivnost, potrebo po samodokazovanju na negativen način, neurejene socialne, partnerski in splošni status, zgodovino vedenjskih problemov v preteklosti, vedenjsko nepredvidljivost ter neupoštevanje socialnih norm. Izvedenec zaradi značilnosti same osebnostne motnje pri obtožencu ni mogel v bodoče izključiti ponavljanja podobnih dejanj. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so tudi osebnostne lastnosti obtoženca ob hkratni želji po tobaku prispevale k obtoženčevi agresiji, ki jo je v obravnavanih dogodkih izrazil z izredno resnimi grožnjami pravosodnim policistom, ki z obtožencem niso bili nespoštljivi.

7.Iz izpovedb zaslišanih pravosodnih policistov izhaja, da so se uspeli sporazumevati z obtožencem, kljub jezikovnim oviram, saj je obtoženi Arabec in državljan Iraka, kritične grožnje je izrekel v angleškem jeziku, ki jih je podkrepil tudi z zelo nazorno kretnjo, da jim bo prerezal vrat. Pravosodni policisti so opisali, da so se z obtožencem pogovarjali v angleškem jeziku, pa tudi s pomočjo mimike in kretenj. Priča B. B. je pojasnil, da obtoženi na ta način razume navodila, da pa postane nemiren, če ne dobi tobaka. Priča C. C. je opisal obtoženčevo razburjenje, ker ni dosegel svojega, priča D. D. je opisal, da je, ko sta mu s sodelavcem preprečila namero, da odide v zgornje nadstropje, postal znerviran in razburjen. O obtoženčevem problematičnem vedenju na začetku prestajanja kazni zapora, da je bil težaven, agresiven, da je grozil, da so ga obravnavali kot nevarnega, da je na začetku težko sprejemal avtoriteto in dejstvo, da je zaprt, da pa se je kasneje nekoliko tudi umiril, da se je njegovo obnašanje tekom prestajanja zaporne kazni izboljšalo, izhaja iz izpovedb zaslišanih pravosodnih policistov in poročila o obnašanju obsojenca ZPKZ X. (v nadaljevanju ZPKZ).

8.Pritožbeno sodišče zaključuje, da zagovornica s pritožbenimi navedbami prepričljivih razlogov sodbe ne more izpodbiti. Zagovornica opozarja na težavno sporazumevanje obtoženca s pravosodnimi policisti, vendar protispisno zatrjuje, da se pravosodni policisti niso sporazumevali z obtožencem v angleščini, saj so o tem izpovedovali B. B., C. C., D. D., G. G., F. F. in E. E. Čeprav so izpovedali, da so se z obtožencem pogovarjali v bolj okrnjeni angleščini, pa pritožbeno sodišče ne dvomi, da je med njimi na nek način komunikacija vendarle potekala in je tudi obtoženi pri obravnavanih dejanjih nedvomno razumel odredbe pravosodnih policistov, da ne more iti na drugo sprehajališče oziroma v zgornje nadstropje, pa teh ukazov ni upošteval, ampak jim je resno zagrozil z napadom na njihovo življenje, da jih bo ubil in s kretnjo rok nakazal, da jim bo prerezal vrat.

9.Zagovornica zatrjuje, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali je obtoženec v času storitve očitanih kaznivih dejanj razumel hišni red in na kakšen način je takrat komuniciral s pravosodnimi policisti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bila tudi ta dejstva razjasnjena z zaslišanjem pravosodnih policistov, ali je razumel hišni red ali ne, pa niti ni tako odločilno dejstvo, ob upoštevanju, da je pravosodnim policistom izrekel resne grožnje ravno zato, ker ni bilo po njegovo, ker so mu prepovedali prehajanje med različnimi sprehajališči in med različnimi nadstropji zavoda za prestajanja kazni zapora. Zagovornica trdi, da je obtoženi vse dojemal kot napad nase, kar je zavrnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pravilno je ugotovilo, da takrat pravosodni policisti z obtožencem niso ravnali nespoštljivo, ravnali pa so skladno s hišnim redom. V tem delu sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni zmotno ugotovilo, saj je presodilo, da je bil obtoženi razburjen, jezen, ker so mu pravosodni policisti preprečili, kar je želel, torej priti do tobaka, tako, da bi šel v druge prostore zavoda.

10.Zagovornica točno izpostavlja, da iz izpovedbe priče D. D. in poročila ZPKZ izhaja, da se je obtoženčevo vedenje po predmetnih dogodkih izboljšalo, da ni več tako agresiven, kot je bil na začetku bivanja v zavodu, zagovornica to pripisuje dejstvu, da se je privadil bivanju v zavodu in da je spoznal pravila zavoda.

11.Sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb zaslišanih pravosodnih policistov, katerim je obtoženec pri obravnavanih kaznivih dejanjih resno grozil ter na podlagi poročila o njegovem obnašanju v ZPKZ ugotovilo, da je bil obtoženec kot nevaren obsojenec, ki ogroža življenje in zdravje drugih, nameščen v poseben strožji režim v I. oddelek obsojencev. To dejstvo je bilo znano vsem pravosodnim policistom, tudi D. D., priča F. F. pa je izpovedal, da so imeli navodilo, da z obtožencem vedno ravnata dva pravosodna policista, ne zgolj eden, ker je bil obravnavan kot nevaren zapornik. Te ugotovitve pravosodnih policistov in nenazadnje tudi sodišča prve stopnje, so skladne z ugotovitvami izvedenca psihiatrične stroke o obtoženčevi disocialni osebnostni motnji v rigidni obliki, zaznani verbalni agresivnosti, znižani frustracijski toleranci, impulzivnosti, vedenjski nepredvidljivosti in neupoštevanju socialnih norm. Priča D. D. je izpovedal, da se je ves čas zavedal, da je obtoženi nevaren in je zato bil še toliko bolj previden pri ravnanju, da je bil nameščen na I. oddelku zavoda, pa tudi, da se pri obravnavanem dogodku ni počutil ogroženega, je pa sestavil uradni zaznamek o obtoženčevih grožnjah, zato da se dogodek dokumentira kot kršitev hišnega reda, za primer, da bi bilo potrebno zoper obtoženca sprejemati kakšne ukrepe, če bi se še kasneje kaj zgodilo, da bi delavci znali reagirati. Zagovornica ocenjuje, da je bila previdnost D. D. pri ravnanju z obtožencem pogojena z namestitvijo obtoženca v I. oddelek zavoda, ne zaradi ravnanja obtoženca kritičnega dne, s čimer ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje, da je tudi D. D. ob drugem dejanju poleg E. E. in F. F. obtoženi resno grožljiv, da jih bo ubil.

12.Sodišče prve je stopnje v točki 17 v zvezi z drugo očitanim kaznivim dejanjem navedlo, da je prepričano, da je obtoženec ob besedah, da jih bo ubil, izrečenih v angleščini, naredil obe kretnji, pokazal na vse tri oškodovance ter jim še z roko nakazal, da jim bo prerezal vrat, ter da sta D. D. in E. E. zaznala prvo, F. F. pa drugo kretnjo. Ni točna pritožbena trditev, da v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je ugotovilo, da so trije pravosodni policisti obtoženega gledali s popolnoma drugačnega zornega kota in da je zato življenjsko sprejemljivo, da sta E. E. in D. D. zaznala, kako je z roko pokazal na njih, F. F. pa, da je z roko pokazal kretnjo, da jim bo odrezal glave. Zagovornica očitno namerno selektivno povzema navedeno obrazložitev, ker iz nje izhaja, da sta policista E. E. in D. D. obtoženega pospremila do vrat sobe in mu jih odprla, medtem pa je F. F., kar je izpovedal, stal kakšnih 10 m stran. Priča F. F. je opisal, da kot vodja izmene takrat z obtožencem ni nič razpravljal, pač pa mu je samo s kretnjo roke nakazal, naj gre proti njegovi sobi. Ko sta pravosodna policista odprla sobo, se je obrnil in s kretnjo pokazal, da bo prerezal vrat in v angleščini rekel, da jih bo ubil. Zakaj bi bilo težko slediti zaključku sodišča, da so obtoženega gledali iz različnih zornih kotov, zagovornica v pritožbi ne pojasni, pritožbeno sodišče pa pritožničine pomisleke zavrača kot neutemeljene, saj so izpovedbe zaslišanih prič D. D., E. E. in F. F. jasne in konkretne, razlogi sodbe o izrečenih grožnjah, verbalnih in nakazanih s kretnjami rok, komu, kdaj in kje ter zakaj, tudi pritožbenemu sodišču jasni in logični.

13.Zagovornica se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so bile vse izrečene grožnje resne, do česar se je sodišče opredelilo v točkah 18 do 25. Zagovornica trdi, da sta D. D. in B. B. izpovedala, da se nista čutila ogrožena, da so bili uradni zaznamki sestavljeni z namenom, da se dogodek dokumentira kot kršitev hišnega reda. Ne glede na to dejstvo, so pravilni razlogi izpodbijane sodbe, da za obstoj resne grožnje ne more biti odločilno, ali je obtoženi z grožnjami pri pravosodnih policistih povzročil subjektivni občutek ogroženosti ali ne, ampak je bistveno, ali so bile grožnje objektivno uresničljive. Ravno zaradi navodila pravosodnim policistom, da obtoženca vedno obravnavata dva pravosodna policista, da je bil nameščen kot nevaren obsojenec v I. oddelek zavoda, da iz poročila ZPKZ izhajajo zaznane izjave obtoženca 15. 10. 2020, da želi ubijati, se pretepati, da so mu bili 7. 2. 2021 in 14. 2. 2021 zaseženi nevarni predmeti, šlo je za prirejeno rezilo in oster kos razbitega zavodskega ogledala, da je bil tudi sicer obtoženec v zavodu agresiven, da ni spoštoval hišnega reda, da je bil že obsojen za kazniva dejanja zoper življenje in telo, da je bil konflikten, pritožbeno sodišče ne dvomi v izpovedbe zaslišanih pravosodnih policistov, da so se zavedali, da je obtoženec nevaren.

14.Sodišče prve stopnje ni spregledalo izpovedbe obtoženca, da se s pravosodnimi policisti dobro razume in da jim ne želi žalega, kar so potrdili tudi pravosodni policisti sami, vendar pa to ne vpliva na ugotovitve, da sta mu obe kaznivi dejanji dokazani v objektivnem in subjektivnem delu.

15.Pod obtožbo sta kaznivi dejanji storjeni 9. in 10. 10. 2021, sodišče je v okviru dokazovanja prebralo tudi poročilo ZPKZ z dne 11. 12. 2023, v katerem je izčrpno in kronološko podano poročilo o obnašanju obtoženca, tudi 15. 10. 2020, ko sta z obtožencem opravila razgovor operativni vodja III. oddelka obsojencev in strokovni delavec. Zapisano je, da je razgovor tega dne potekal v angleškem jeziku, da je obsojenec na vprašanja odgovarjal, med drugim je tudi izražal željo za namestitev k slabim, konfliktnim ljudem, s katerimi bi zašel v težave, saj se želi pretepati in ubijati. Ob končanem razgovoru je dejal, da se je bil danes pripravljen pogovarjati, da pa se naslednjič mogoče ne bo. Iz celotnega povzetka razgovora s 15. 10. 2020 je razbrati, da je pogovor potekal obojestransko in da so se očitno razumeli. Zato zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da je povsem verjetno, da vsebina razgovorov ni bila takšna, kot jo povzema sodišče v poročilu ZPKZ, saj, da je lahko prišlo do nepravilnega razumevanja, komunikacije med obtožencem in pravosodnim policistom, ki je opravljal razgovore. Četudi obtoženec slabše govori in razume angleško, pa se je (bil) v času prestajanja kazni zapora očitno sposoben na določeni ravni sporazumevati z zavodskim osebjem.

16.Zagovornica trdi, da izpovedbi priče C. C., da se je zavedal, da je bil obtoženec celo znotraj zavoda sposoben poiskati orožje za napad, ne gre dajati posebne teže, ker so ostali pravosodni policisti izpovedali, da je v zavodu takšno okolje, da lahko vsak predmet predstavlja orožje in da sami zaradi tega postopajo samozaščitno v skladu s protokoli. Zagovornica trdi, da navedenega ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine v predmeti zadevi, ker ni podane vzročne zveze med izrečenimi grožnjami in zaznavo, da je obtoženec uspel pridobiti nevarne predmete.

17.Pritožbene navedbe niso utemeljene. Nedvomno je poročilo ZPKZ verodostojno tudi v opisih, da so bili pri obtožencu že najdeni nevarni predmeti in zaseženi 7. 2. in 14. 2. 2021, uporaba nevarnih predmetov pri sedaj obravnavanih kaznivih dejanjih pa se obtožencu niti ne očita. Da je obtoženec znal priti do nevarnih predmetov, je izpovedal tudi priča C. C., da so pri varnostnih pregledih večkrat ugotovili, da je imel pri sebi kos stekla oziroma ogledala ter zvit pokrovček od pločevinke, kar mu je bilo zaseženo, kar je po presoji pritožbenega sodišča skladno z izpovedbami zaslišanih prič in izvedenskim mnenjem o obtoženčevi agresivnosti, nepredvidljivosti in nevarnosti. To se je izkazalo tudi pri obravnavanih kaznivih dejanjih, pri katerih je obtoženi resno zagrozil pravosodnim policistom, pri tem pa ravnal z direktnim naklepom, na kar ne vplivajo običaji ali prepovedi v obtoženčevi rojstni državi Iraku, kjer za prijavljeno grožnjo policiji naj ne bi dobil zaporne kazni, kar trdi obtoženi v zagovoru. Navedeno ne vpliva na presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženec z ravnanjem 9. in 10. 10. 2021 resno zagrozil več pravosodnim policistom, ki so opravljali naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij in sicer v času, ko je v zavodu za prestajanje kazni zapora prestajal daljšo prostostno kazen.

18.Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene pritožbene trditve, da direktni naklep ni podan, da se obtoženi ni zavedal vseh znakov očitanih kaznivih dejanj, da je bil v dejanski zmoti, da ni hotel groziti ali ogrožati pravosodnih policistov, da je bilo njegovo obnašanje zgolj posledica nerazumevanja okoliščin, pravil in zahtev pravosodnih policistov, zaradi česar se je počutil ogroženega in nespoštovanega, ker ni bil seznanjen s pravili in hišnim redom v zavodu v jeziku, ki ga je razumel. Gre za pavšalne trditve, ki ostajajo na ravni nestrinjanja, s čimer pa zagovornica ne more omajati zaključkov izpodbijane sodbe, da je direktni naklep podan, da obtoženi ni bil v dejanski in pravni zmoti, ter da je ravno zaradi stopnjevanja verbalnih groženj še s kretnjo rok, da bo pravosodnim policistom prerezal vrat, sklepati, da se je svojega dejanja zavedal in tudi hotel storiti in tudi zavedal, da ravna v nasprotju s pravom, ne glede na sankcijo, ki naj bi bila predpisana v njegovi matični državi za grožnje (verbalne ali fizične). Iz obtoženčevega zagovora pa izhaja, da se zaveda, da so grožnje tudi v njegovi državi neprimerne.

19.Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da obtoženec izhaja iz drugačnega kulturnega in jezikovnega okolja, vendar je njegovo ravnanje presojalo v skladu s slovenskim pravom, ker je v R Sloveniji izvršil kaznivo dejanje in zato se sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno podrobneje opredeljevati do obtoženčevega zagovora, da so v Iraku grožnje samo besede, da to ne pomeni, da bodo dejansko uresničene. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile izrečene grožnje objektivno uresničljive, in za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno, da storilec grožnjo tudi uresniči in tudi ne, da je imel storilec resen namen grožnjo uresničiti, kar je pojasnilo v točki 18 izpodbijane sodbe.

20.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženec kadilec, da je pri kritičnih dogodkih želel priti do tobaka, vendar pa to ne more biti odločilno pri presoji obtoženčeve kazenske odgovornosti, je pa to okoliščino sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri kazni.

21.Zagovornica izpostavlja odločbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 23/2019 z dne 15. 10. 2019, ki pa je bila izdana v prekrškovnem postopku v zvezi s prekrškom po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1, ki določa, da se z globo kaznuje, kdor se prepira, vpije, ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju. Navedeno določilo je specialno v razmerju do prvega odstavka istega člena, ki vsebuje splošno prepoved nedostojnega vedenja na javnem kraju. Kvalificirana oblika prekrška pa je namenjena zaščiti uradnih oseb državnih in lokalnih skupnosti, ki izvršujejo zakone ali podzakonske predpise, s čimer se posredno varuje tudi državo, ki preko teh oseb izvršuje zakone.

22.Navedena zadeva se nanaša na očitek nedostojnega vedenja do redarja na javnem mestu. Citirana zadeva je neprimerljiva z obravnavano kazensko zadevo, v kateri se obtožencu očitata dve kaznivi dejanji napada na uradno osebo po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1, da je resno zagrozil večim uradnim osebam (pravosodnim policistom), ki so opravljale naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij v zavodu za prestajanje kazni zapora, kjer je obtoženec takrat prestajal kazen. Pavšalne trditve, da obtoženčeve grožnje niso objektivno resne grožnje, da ne presegajo "okvira kršitve Zakona o javnem redu in miru", so zato neutemeljene. Zakonski normi prekrška in obravnavanega kaznivega dejanja se razlikujeta v zakonskih znakih, česar zagovornica ne upošteva. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in krivdi obtoženca, pravilno pravno opredelilo obtoženčevo ravnanje kot dve kaznivi dejanji, kar je obrazložilo v točki 26. Zato ni točna pritožbena trditev, da je sodba glede pravne opredelitve obtoženčevega ravnanja neobrazložena.

23.Zagovornica izpodbija odločbo o kazenski sankciji, zavzema se za izrek pogojne obsodbe, zatrjuje, da pri obtožencu niti zaporna kazen nima specialno preventivnega učinka, da je sodišče prve stopnje podalo premajhno težo dejstvu, da so bila očitana ravnanja storjena na začetku prestajanja zaporne kazni, ko obtoženec takrat še ni bil seznanjen s hišnim redom ZPKZ X. v jeziku, ki ga je v kritičnem obdobju razumel, da ni bilo učinkovite komunikacije med obtožencem in pravosodnimi policisti, zaradi česar se je počutil napadenega, nespoštovanega in nerazumljenega.

24.S pritožbenimi navedbami zagovornica ne more omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne prihaja v poštev pogojna obsodba, ne zgolj iz razloga sedaj izvršenih kaznivih dejanj, ampak tudi zaradi obtoženčeve predkaznovanosti za več kaznivih dejanj zoper življenje in telo, kar je obrazloženo v točki 33 izpodbijane sodbe. Okoliščine, ki jih v zvezi s sporazumevanjem obtoženca in razumevanjem pravil hišnega reda v zaporu, izpostavlja zagovornica, je sodišče prve stopnje upoštevalo kot olajševalne okoliščine, dalo jim je ustrezen poudarek, zato pritožbeno sodišče odločbe o kazenski sankciji iz tega razloga ni spreminjalo. Tudi zagovornica ugotavlja, da niti zaporna kazen na obtoženca nima specialno preventivnega učinka, zato ni pričakovati, da bi tak učinek lahko bil dosežen s sankcijo opominjevalne narave, pogojno obsodbo. Ta ni sprejemljiva glede na obtoženčevo predkaznovanost, težo in okoliščine storitve sedaj obravnavanih kaznivih dejanj in glede na obtoženčevo osebnostno strukturo, rigidno obliko disocialne osebnostne motnje, v okviru te pa tudi vedenjsko nepredvidljivost ter neupoštevanje socialnih norm. Sodišče prve stopnje je obtoženčevo ravnanje presojalo celovito, pred in po in v času storitve kaznivih dejanj, dejstvo, da se je po kritičnih dogodkih obtoženčevo ravnanje nekoliko izboljšalo, pa nima relevantnega vpliva na izrečeno kazensko sankcijo. Določeni kazni za vsako kaznivo dejanje sta odmerjeni v primerni višini, kot pravično in zakonito kazensko sankcijo pa pritožbeno sodišče ocenjuje tudi izrečeno enotno kazen osem mesecev zapora.

25.Pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pri preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP.

26.Ob upoštevanju, da se obtoženec nahaja na prestajanju daljše zaporne kazni, da bo moral prestati tudi sedaj izrečeno kazen zapora in je brez premoženja, je pritožbeno sodišče obtoženca na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Ocenilo je, da bi bilo s plačilom teh stroškov lahko ogroženo njegovo preživljanje.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 300, 300/1, 300/3 Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (2000) - ZIKS-1 - člen 214, 214/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.