Jedro

Ob uveljavitvi zakona o odkupu terjatev dne 21. novembra 1992 oziroma navodila z dne 19.12.1992 ZDPR ni mogla več izdati izjave o obstoju terjatev. Zato je pravno nevzdržno in proti načelu pravne varnosti zaključek revizije, da tožeča stranka "pač nima pogojev za odkup terjatev", "če končni dolžnik ne obstoja več".

Glede na to, da Zvezna direkcija (ZDPR) de facto ne obstoja več, je vsekakor pravno upoštevna izjava te bivše direkcije z dne 21.6.1991, ko je ta še obstojala, o stanju tožničinih terjatev do Iraka oziroma do te ZDPR. To izjavo je treba šteti kot tisto izjavo, ki jo opredeljuje citirana 5. točka navodila kot izjavo končnega dolžnika,

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka trpi sama stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka skleniti s tožečo stranko pogodbo o odkupu terjatev do Iraka, ki so na dan 30.6.1992 znašale 43.053.601,80 USD, s 30 % diskontom ter izročiti tožeči stranki obveznice za odkup terjatev do Iraka v znesku 17.662.532,59 ECU. Toženi stranki je naložilo v plačilo 986.250,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in toženi stranki naložilo v plačilo 78.030,00 SIT stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo pooblaščenec tožene stranke Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, vložila pa jo je tudi tožena stranka sama, pri čemer je pooblaščenec posebej izjavil, da v celoti odobrava to pravdno dejanje tožene stranke. Zato je bilo treba šteti obe vlogi kot dovoljeno in pravočasno revizijo. Tožena stranka uveljavlja revizijska razloga bistveno kršitev določil postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga spremembo spodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tudi revizijske stroške.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno in povrnitev stroškov za ta odgovor.

Revizija ni utemeljena.

Brez zakonske podlage je trditev revizije, da tožena Republika Slovenija ni dolžna odkupiti neplačanih terjatev podjetij s sedežem v Sloveniji do Iraka oziroma do Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega pomena (kratko ZDPR), ampak da ima Republika Slovenija pravico do takega odkupa. Namreč iz določila prvega odstavka 3. člena zakona o odkupu terjatev do Iraka, Kube in Ljudske Republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega pomena (kratko: zakon o odkupu terjatev, Ur. list RS, št. 55/92), da "Republika odkupi terjatve po tem zakonu po njihovem stanju na dan 30. junija 1992", izhaja določna obveznost tožene stranke, da mora odkupiti navedene tarjatve.

Prav tako je neutemeljen zaključek tožene stranke, da tožeča stranka nima pravice do odkupa 43,053.601,80 USD s 30 % diskontom, ker ni izpolnila pogoja iz 5. točke navodila o vrsti dokumentacije, načinu in roku za njeno predložitev Banki Slovenije zaradi ugotovitve stanja terjatev do Iraka, Kube in Ljudske Republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega pomena (kratko: navodilo, Ur. list RS, št. 60/92), ker svoji zahtevi ni priložila v navedeni točki kumulativno zahtevanih treh dokumentov: izjave končnega dolžnika, izjave izplačilne banke ali banke garanta o obstoju terjatve in potrdila pristojnega ministrstva v državi dolžnika. Vse doslej v postopku na prvi in drugi stopnji je tožena stranka očitala tožeči stranki le-to, da zahtevi za odkup terjatev ni priložila samo izjave končnega dolžnika; sedanje izvajanje tožene stranke o pomanjkanju bančne izjave in izjave pristojnega ministrstva je novota, ki bi jo tožena stranka načelno lahko uveljavljala v tem gospodarskem sporu le v času postopka na prvi stopnji, ne pa več kasneje, kot to sledi iz določbe 496.a člena ZPP. Ves čas sodnega postopka je bilo sporno samo vprašanje predložitve izjave končnega kupca o obstoju terjatve, kot to ugotavljata že sodišči druge stopnje in prve stopnje.

Prav ima sodišče druge stopnje, da je tožeča stranka zadostila citirani zahtevi 5. točke navodila, ko je svoji zahtevi za odkup terjatev priložila izjavo ZDPR z dne 21.6.1991 o obstoju vtoževane terjatve, kar je potrdil naknadno še Holding Jugoimport-SDPR d.o.o. Beograd s svojima izjavama z dne 2.12.1993 in 13.12.1993. Utemeljeno sodišči druge stopnje in prve stopnje opozarjata, da tožeča stranka na noben način ni mogla predložiti izjave končnega dolžnika ZDPR o obstoju terjatve, ki bi bila datirana s 30.6.1992 ali s kasnejšim datumom, kot to zahteva tožena stranka, saj je nesporni končni dolžnik - ZDPR objektivno prenehal obstojati v skladu z določilom 14. člena Ustavnega zakona za uveljavljanje ustave Zvezne Republike Jugoslavije (Ur. list ZRJ, št. 1/92 z dne 27.4.1992 - priloga A29) z uveljavitvijo uredbe o formiranju zveznih ministrstev, drugih zveznih organov in zveznih organizacij z dne 31.7.1992 (Ur. list ZRJ, št. 25/92, prilogi št. A33 in 34). Ob uveljavitvi zakona o odkupu terjatev dne 21. novembra 1992 oziroma navodila z dne 19.12.1992 torej ZDPR ni mogla več izdati izjave o obstoju terjatev. Zato je pravno nevzdržno in proti načelu pravne varnosti zaključek revizije, da tožeča stranka "pač nima pogojev za odkup terjatev", "če končni dolžnik ne obstoja več".

Glede na to, da ZDPR de facto ne obstoja več, je vsekakor pravno upoštevna izjava te bivše direkcije z dne 21.6.1991, ko je ta še obstojala, o stanju tožničinih terjatev do Iraka oziroma do te ZDPR. To izjavo je treba šteti kot tisto izjavo, ki jo opredeljuje citirana 5. točka navodila kot izjavo končnega dolžnika, zlasti še, ker njeno vsebino potrjuje Holding Jugoinspekt - SDPR d.o.o. Beograd, ki ga je po podatkih sodnega registra oziroma sklepu št. I 30632/90 z dne 31.12.1992 Gospodarskega sodišča v Beogradu (priloge A 19 do 22 in 29) ustanovila ZDPR dne 8.6.1992 in ki ima med dejavnostmi registrirano tudi, da "nadaljuje z navedenimi dejavnostmi, ki jih je opravljala Zvezna direkcija za promet z izdelki posebnega pomena". Tudi zato sta sodišči druge stopnje in prve stopnje utemeljeno šteli izjavi tega holdinga iz decembra 1993 za verodostojni dokaz že sam po sebi in to v skladu z načelom proste ocene dokazov iz 8. člena ZPP - ne glede na to, da bo vprašanje pravnega nasledstva bivše države Jugoslavije in njenih bivših institucij razrešeno de iure šele v prihodnosti.

V tej zvezi glede na vse povedano revizija neupravičeno očita sodišču druge stopnje, da je zagrešilo nasprotje v razlogih sodbe, ko je po eni strani ugotovilo, da je tožeča stranka predložila svoji zahtevi za odkup terjatev vso dokumentacijo, po drugi strani pa ugotavlja, da končnega dolžnika ZDPR ni več: merodajna je izjava ZDPR z dne 21.6.1991, ko je ta direkcija še obstojala, kot že vse obrazloženo.

Pri tem tudi ne moti naknadna izjava Holdinga Jugoimport - SDPR d.o.o. Beograd z dne 20.12.1993 (priloga A13), ki sporoča tožeči stranki, da je sicer pravni naslednik ZDPR, da pa glede na navodila pristojnih državnih organov Zvezne republike Jugoslavije "ne more sporočiti zahtevanih podatkov..., ker bodo terjatve naših komitentov z ozemlja bivših jugoslovanskih republik... predmet delitvene bilance .." Ta izjava ne more predstavljati preklica izjav iste družbe z dne 2.12.1993 in 13.12.1993, kot to meni revizija, ker sta ti dve izjavi povsem določni, da podatki ZDPR iz 1991. leta o terjatvah tožeče stranke še vedno držijo in da ni prišlo pri njihovi realizaciji in plačilu v letih 1992 in 1993 do nobenih sprememb.

Pripominja se v tej zvezi, da je neutemeljena trditev revizije, da ZDPR ni mogla ustanoviti Holdinga Jugoimport - SDPR d.o.o. Beograd 31.12.1992, ker je že pred tem v skladu s predpisi ZRJ prenehala obstojati. Namreč iz že citiranega izpiska iz sodnega registra (priloga A 19) določno sledi, da Holding ni bil ustanovljen 31.12.1992, temveč je bil takrat le vpisan v sodni register, ustanovljen pa je bil že 8.6.1992, se pravi v času, ko je ZDPR še obstojala (do 31.7.1992).

Navedene izjave omenjenega holdinga z dne 2.12.1993 in 13.12.1993 o nespremenjenem stanju terjatev tožeče stranke in izjava bivše ZDPR z 21.6.1991 o teh terjatvah so služile sodišču druge stopnje in prve stopnje tudi za dokaz ne samo o obstoju terjatev tožeče stranke do Iraka oziroma do ZDPR, temveč tudi kot dokaz za utemeljenost višine teh terjatev. Sodišče prve stopnje se sicer ni posebej ukvarjalo v obrazložitvi svoje sodbe z višino terjatev in s tem tudi tožbenega zahtevka, ker je ta višina izhajala iz verodostojnih listin - že citiranih izjav bivše ZDPR in sedanjega Holdinga Jugoimport - SDPR d.o.o. Beograd. Tožena stranka ni v ničemer konkretno spodbijala ne samo obstoja terjatev, temveč tudi ne njihove višine. Zato je utemeljen ustrezno obrazložen zaključek sodišča druge stopnje, da bi bila morala tožena stranka natančno navesti, v čem naj bi bila sporna višina tožbenega zahtevka - ob dejstvu, da je tožeča stranka predložila toženi stranki zelo obširno dokumentacijo o obstoju in o višini svojih terjatev in čemur tožena stranka doslej ni oporekala, razen z očitkom, da tožeča stranka ni predložila izjave končnega dolžnika o obstoju terjatev, to pa neutemeljeno, kot že obrazloženo. - Tožena stranka je prava vešča oseba in je zato deplasirano njeno izvajanje v reviziji, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ker tožene stranke ni pozvalo v smislu določila 298. člena ZPP, da dopolni svoje navedbe in ponudi dokaze, na kar da je tožena stranka zaman opozarjala že v svoji pritožbi proti prvostopni sodbi. Slednje ne drži, saj je v pritožbi tožena stranka uveljavljala le kršitev določil postopka v smislu določila 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizija končno očita sodišču druge stopnje, da se njegova sodba ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi med seboj v nasprotju in to tako glede temelja kot tudi glede višine tožbenega zahtevka, kar da predstavlja bistveno kršitev določil postopka po že citiranem določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Že spredaj je obrazloženo, da sta sodišči druge stopnje in prve stopnje odločili na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega izvedenega in v obrazložitvi sodbe zajetega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ter ugodili tožbenemu zahtevku.

Glede na tako stanje stvari in, ko tudi po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Tožeča stranka trpi sama stroške za odgovor na revizijo, ker je v njem le ponovila svoje dosedanje navedbe.