Jedro

Tožnik je registracijski list podpisal in policije ni opozoril, da ne razume prevoda v urdu jezik. Če bi takrat po resnici povedal, da razume in govori punjabi jezik, bi mu policija (ne glede na njegovo identiteto in državljanstvo) zagotovila prevod registracijskega lista v ta jezik. V punjabi jeziku bi ga seznanila z vsemi opozorili, ki jih ta list vsebuje. Ker tožnik tega ni storil, nosi breme odgovornosti za pravilno in zadostno prevajanje. Da se je tožnik zavedal posledic samovoljne predčasne zapustitve azilnega doma, nenazadnje nakazuje tudi dejstvo, da je že naslednji dan (10. 10. 2022), ko je bil prijet izven azilnega doma, ponovno podal namero za mednarodno zaščito. To po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, pa je to kljub temu storil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore Centra za tujce v Postojni od 10. 10. 2022 od 12:50 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 10. 1. 2023 do 12:50, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve se tožena stranka sklicuje na policijsko depešo Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Koper, iz katere je razvidno, da je tožnik 8. 10. 2022 ob osmih zvečer ilegalno prečkal hrvaško - slovensko mejo. Po prijetju s strani policije je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Takrat se je predstavil kot A. A., državljan Islamske republike Pakistan (v nadaljevanju Pakistan). Povedal je, da je Pakistan zapustil pred štirimi meseci, ko je preko Irana odšel v Turčijo. Zatem je preko Grčije in Bolgarije po balkanski poti prišel v Slovenijo. Na policiji je bil zanj izpolnjen registracijski list, takrat so ga seznanili s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma pred sprejemom njegove prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja). Po opravljenem predhodnem postopku so ga policisti odpeljali v azilni dom na Viču. Kot izhaja iz uradnega zaznamka pristojnega organa je tožnik še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito dne 9. 10. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma. S tem je odstopil od namena podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS). Naslednjega dne (10. 10. 2022) ga je v bližini železniške postaje na Trgu osvobodilne fronte v Ljubljani prijela policija, ki ji je povedal, da je nameraval oditi v Italijo. Ponovno je podal namero za podajo prošnje. Policija je zato z njim še enkrat izvedla predhodni postopek in ga ponovno seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom njegove prošnje za mednarodno zaščito, tožnik pa je z lastnoročnim podpisom znova potrdil, da je s tem seznanjen. Odpeljali so ga v azilni dom na Viču, kjer je 10. 10. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščito.

3. Ob podaji prošnje se je predstavil z drugačno identiteto in z drugim državljanstvom. Povedal je, da se imenuje B. B., da prihaja iz Indije in ima indijsko državljanstvo. Indijo je zapustil pred dvema mesecema, potni list je izgubil v Bosni in Hercegovini, drugih dokumentov pa nima. Njegova ciljna država je Italija, tu v Sloveniji lahko počaka en teden. Indijo je zapustil, ker tam ni imel službe. Zatem je povedal, da sta njegova starša bolna, zato je moral v Indiji delati on. Denar potrebuje tudi zato, ker ima otroke. Eno leto so protestirali proti državi, vendar niso bili upoštevani.

4. Po podani prošnji je bil tožniku istega dne ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Center za tujce, obrazloženi so mu bili razlogi za izrek tega ukrepa. Na zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja je tožnik pojasnil, da je sprejemne prostore azilnega doma zapustil pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, ker je moral v trgovino, želel je tudi zamenjati denar. Dva fanta iz azilnega doma sta se odločila z avtobusom oditi v Italijo, on jima je sledil brez točnega cilja. Ni vedel, zakaj je tako ravnal, lahko bi počakal, da bi v Sloveniji prej podal prošnjo. Ko je zapustil azilni dom, je želel v Italijo, tam si je nameraval poiskati službo. Da azilnega doma pred podajo prošnje ne sme zapustiti, je izvedel v azilnem domu, na policiji mu tega niso povedali. Povedal je, da se je policiji predstavil kot Pakistanec z lažnim imenom, ker so mu tisti, s katerimi je potoval, povedali, da bo imel kot Pakistanec boljše možnosti, da dobi mednarodno zaščito.

5. Glede na tožnikova pretekla dejanja in izjave je tožena stranka dvomila, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Ugotovila je, da je zanj izpolnjen pogoj za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnikova ravnanja in izjave kažejo, da je nedvomno želel zapustiti Slovenijo in oditi v ciljno državo Italijo. Isti dan, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, je od tam odšel z željo, da odpotuje v Italijo. Da si želi tja, je povedal v uradnem zaznamku na policiji in ob seznanitvi z ukrepom omejitve gibanja. Povedal je tudi, da je bil v azilnem domu seznanjen, da ga ne sme zapustiti, pa je to kljub temu storil. Po oceni tožene stranke bo tožnik to poskušal ponoviti, s tem pa ji bo onemogočil ugotavljanje relevantnih dejstev, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. Z njim je treba opraviti osebni razgovor, v okviru katerega je treba ugotoviti, ali so ekonomski razlogi, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, posledica namernega onemogočanja. Slabo ekonomsko stanje je namreč lahko posledica diskriminatornega ravnanja. Ravno zato je treba tožnikove izjave na osebnem razgovoru podrobneje razjasniti, pri čemer po oceni tožene stranke niso podane okoliščine iz 38. člena ZMZ-1, ki bi dopuščale opustitev takega razgovora.

7. Ob zgoraj navedenih okoliščinah (ko je tožnik enkrat že samovoljno zapustil azilni dom pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, ko je zatem 10. 10. 2022 zanjo zaprosil iz ekonomskih razlogov in povedal, da želi v Italijo) je tožena stranka presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo njegovega gibanja na območje azilnega doma. Če bi tožnik imel možnost, bi državo prečkal in odšel v Italijo, kamor je namenjen. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

_Tožbene navedbe in zahtevek_

8. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženi stranki očita, da ga ni primerno in v zadostni meri seznanila z relevantnimi pravili postopka. Navaja, da mu je bil dne 8. 10. 2022 postopek na policiji preveden v urdu jezik, ki ga ne razume, dne 10. 10. 2022 pa v angleški jezik, istega dne je nato vložil prošnjo (prim registracijska lista z dne 8. 10. 2022 in 10. 10. 2022). On urdu jezika ne zna, govori punjabi jezik, v tem jeziku pa prevoda registracijskega lista in opozoril, ki jih ta dokument vsebuje, ni bil deležen. Oba registracijska lista je sicer podpisal in s tem potrdil, da je opozorila razumel, vendar to ne drži. Poudarja, da ni vedel in ni razumel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, preden postopek ne bo končan, prav tako ni bil seznanjen s tem, da se bo njegova namera za vložitev prošnje štela za umaknjeno, če bo pred tem odšel iz azilnega doma. Prej še nikoli ni podal namere za vložitev prošnje niti ni vložil prošnje, zato mu tovrstni postopki ne morejo biti poznani. Teh okoliščin tožena stranka v dokaznem postopku ni upoštevala, temveč je izvedla le površen ugotovitveni postopek.

9. Tožnik zagotavlja, da azilnega doma ne bi zapustil, če bi vedel, da se bo sicer njegova namera za podajo prošnje štela za umaknjeno. Tega mu na policiji niso povedali, prav tako mu tudi niso pojasnili, da v primeru omejitve gibanja ne bo mogel ostati na območju azilnega doma. Sedaj ko mu je bil natančno pojasnjen slovenski azilni postopek, bo ostal v Sloveniji, želi pa si bivati v Azilnem centru v Ljubljani. Sprejemne prostore azilnega doma je zapustil le enkrat, ker ni razumel postopka, zato je ocena tožene stranke, da bo to poskušal ponoviti, preuranjena.

10. Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen, nezakonit in nesorazmerno posega v njegovo osebno svobodo. Prosto se lahko giblje le po svoji sobi in po hodniku do stranišča, njegov dostop do interneta, telefona in gibanja na svežem zraku je omejen. Odvzete so mu bile osebne stvari. Po veroizpovedi je Hindu in je večkrat v sporu z drugimi Indijci, ki so Sikhi. Izpodbijani ukrep se izvaja v okoliščinah, za katere sta tako Vrhovno sodišče kot tudi Ustavno sodišče RS že večkrat presodila, da glede na določbo 32. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) ne le omejujejo gibanje, temveč posegajo v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Zato bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa opraviti ustavno-pravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev svobode prosilcem za azil postavilo Ustavno sodišče v zadevi Up – 1116/09-22. 11. Tožnik očita toženi stranki, da ni tehtala ali bi bilo možno postopek izvesti z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, s katerimi se mu ne bi odvzela prostost. Zato tudi ni mogoče presoditi ali je izrečeni poseg v njegovo svobodo gibanja sorazmeren. Zaradi omejitve gibanja mu nastaja težko popravljiva škoda, saj mu časa, v katerem mu je odvzeta prostost, ne bo mogel nihče povrniti. Opozarja na stališče tega sodišča v odločbi I U 1289/2014, da kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah predstavlja škodo že sama po sebi.

12. Tožnik s sklicevanjem na 2. točko 28. člena Uredbe (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) toženi stranki očita, da je napačno uporabila standard znatne begosumnosti, saj je pri njem begosumnost le šibko izkazana. V takšnem primeru pa pridržanje ni dopustno. Sklicujoč se na sodbo Sodišča Evropske unije C- 72/22 PPU zatrjuje, da pridržanje na območje azilnega doma ni milejši ukrep v primerjavi s pridržanjem na prostore Centra za tujce, saj gre v obeh primerih za odvzem prostosti. Opozarja, da v ZMZ-1 ni prenesena določba četrte točke 8. člena Direktive št. 2013/33/EU2 (v nadaljevanju Recepcijska direktiva II), ki državam članicam nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po njegovem mnenju se tožena stranka ne more zgolj splošno sklicevati na to, da dva varnostnika in en receptor nista dovolj. Več bi morala storiti za to, da bi ta ukrep postal učinkovit in s tem zagotoviti spoštovanje zahtev EU. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev se mora nanašati na okoliščine v zvezi z njim in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu.

13. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da zatrjevana slaba ekonomska situacija načeloma ne predstavlja razloga za mednarodno zaščito, da pa bo tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru povprašala o tem ali je bil prosilec morda ekonomsko onemogočen s strani določenih subjektov in o morebitnih drugih razlogih za mednarodno zaščito. Tožnik meni, da je v prošnji povedal vse, kar tožena stranka potrebuje za odločitev, zato dodaten razgovor ni potreben. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi, podredno, da se odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

14. V okviru zahteve za izdajo ureditvene začasne odredbe tožnik navaja, da mu zaradi omejitve gibanja nastaja nepopravljiva škoda. V Centru za tujce se slabo počuti, to vpliva na njegovo poslabšano psihično stanje, zaradi tega naj bi se tudi poslabšala njegova astma. Zaradi nezakonitega odvzema prostosti je kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zato predlaga, da sodišče z začasno odredbo toženi stranki odredi, da se izpodbijani ukrep pridržanja nemudoma preneha izvajati.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo_

15. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne. Dodatno navaja, da je tožnik vedel, da pred sprejemom njegove prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma. Sam je namreč povedal, da so ga na to opozorili v azilnem domu. Čeprav je bil s tem seznanjen, je iz azilnega doma predčasno odšel. Na razgovoru 10. 10. 2022 je na vprašanje, ali bo na zaključek postopka počakal v Sloveniji, odgovoril, da bi lahko tu počakal en teden, ni pa navedel, da bo tu ostal do konca azilnega postopka. Glede na to, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi težav v izvorni državi, bi se od njega pričakovalo, da bo počakal na odločitev o prošnji, vendar pa tožena stranka dvomi, da ima tožnik to namen storiti.

_Navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2022_

16. Tožnik meni, da pojasnila na registracijskem listu o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje ne bi mogla razumeti niti oseba, ki je bolj izobražena kot on. Ni mu bilo tolmačeno v jeziku, ki ga dejansko razume, poleg tega pa ne razume pa niti razlike med postopkom po ZMZ-1 in med postopkom po Zakonu o tujcih. Zato brez prave strokovne pomoči ni mogel vedeti ali razumeti k čemu se je s podpisom dejansko zavezal. Kot je že poudaril, gre tudi pri izreku ukrepa pridržanja na območje Azilnega doma na Viču za odvzem prostosti, za kar tožena stranka nima niti pooblastila, niti pisne odredbe sodišča. Gibanje mu je omejeno enako kot osebam, ki jim je odvzeta prostost po kazenskem postopku, zato ne gre za milejši ukrep omejitve gibanja, temveč za poseg v prostost in njegovo osebno svobodo tožnika, kar pa ni sorazmerno s ciljem, ki ga tožena stranka želi doseči. _O sodni presoji_

17. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je v soglasju z obema strankama štelo za prebrano listino, ki je v sodnem spisu označena kot priloga A2 in vse listine v predmetnem upravnem spisu. Zaslišalo je tožnika.

**K I. točki izreka:**

18. Tožba ni utemeljena.

19. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

20. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

21. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84. a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala RS samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I).

22. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnikova ravnanja in izjave izkazujejo, da je 9. 10. 2022 kljub nameri za podajo prošnje želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo. Iz podatkov upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da tožnik tega dne na PP Koper zavestno ni razkril svoje prave identitete in državljanstva. Predstavil se je kot pakistanski državljan A. A., ki govori angleščino in urdu3. Splošno znano dejstvo je, da je urdujščina pakistanski nacionalni jezik in uradni jezik šestih držav Indije4. Ker je torej tožnik na policiji zatrdil, da je pakistanski državljan, policija ni imela nobenega razloga, da mu ne bi verjela, da govori pakistanski nacionalni jezik. Zato mu je v tem jeziku skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-15 8. 10. 2022 zagotovila prevod registracijskega tega lista z vsemi opozorili, ki jih ta dokument vsebuje. Med drugimi ga je seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom njegove prošnje, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Tožnik je registracijski list podpisal in policije ni opozoril, da ne razume prevoda v urdu jezik. Če bi takrat po resnici povedal, da razume in govori punjabi jezik, bi mu policija (ne glede na njegovo identiteto in državljanstvo) zagotovila prevod registracijskega lista v ta jezik. V punjabi jeziku bi ga seznanila z vsemi opozorili, ki jih ta list vsebuje. Ker tožnik tega ni storil, nosi breme odgovornosti za pravilno in zadostno prevajanje, kar sicer v tožbi neutemeljeno želi preložiti na toženo stranko.

23. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja. Na zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja dne 10. 10. 2022 (v nadaljevanju zapisnik z dne 10. 10. 2022) je tožnik celo povedal, da so na policiji z njim govorili v punjabi jeziku6, za katerega je v prošnji in na zapisnik zatrdil, da ga razume.

24. Po presoji sodišča je bil tožnik 9. 10. 2022 seznanjen, da pred podajo prošnje ne sme oditi iz azilnega doma. Na omenjeni zapisnik je namreč najprej izjavil, da so mu na policiji povedali, da ne sme zapustiti azilnega doma, kasneje pa dejal, da mu na policiji niso povedali ničesar, da pa so ga v azilnem domu seznanili, da ne sme oditi. Zaslišan je na naroku neprepričljivo zanikal, da bi ga o tem seznanila oseba, zaposlena v azilnem domu. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je na zapisniku z dne 10. 10. 2022 zabeležena tožnikova izjava, da mu je ob prvem prihodu v azilni dom v angleščini neka gospa, ki je tam delala (tožnik jo je večkrat videl), povedala, da azilnega doma ne sme zapuščati in da mora tam počakati na kartico. Čeprav je bila tožniku na naroku ta njegova izjava predočena, jo je zaslišan zanikal in zatrdil, da so mu to povedali Indijci, ki so takrat bivali v azilnem domu. Upoštevaje zgoraj navedeno izjavo v zapisniku sodišče drugačne izpovedi tožnika ni moglo sprejeti, saj je neverodostojna in neprepričljiva. Sodišče ugotavlja, da je tožnik bil ob prvem prihodu v azilni dom seznanjen, da ga pred podajo prošnje ne sme zapustiti, pa je to kljub temu storil. 25. Tožnik je zaslišan izpovedal, da je iz azilnega doma odšel v večernih urah zato, da bi zamenjal denar in si v trgovini kupil nekaj stvari. Zanikal je, da bi šel s fantoma, ki sta iz azilnega doma nameravala oditi v Italijo. Sodišče ugotavlja, da je iz Uradnega zaznamka policije o izjavi tožnika kot tujca z dne 10. 10. 2022 razvidna njegova izjava (ki jo je podal kot Pakistanec A. A.), da je azilni dom zapustil, ker je hotel z vlakom v Italijo, vendar so ga na železniški postaji ustavili policisti. Enako je povedal tudi na zapisnik z dne 10. 10. 2022. Sodišče mu zato ne more verjeti, da je na poti iz azilnega doma nameraval le nekaj kupiti v trgovini in zamenjati denar. Tekom postopka je večkrat povedal, da si želi v Italijo. Na to kaže tudi njegova izjava v prošnji za mednarodno zaščito, da je v Sloveniji pripravljen počakati teden dni7. 26. Po presoji sodišča so zgoraj ugotovljene okoliščine bistvene za odločitev v predmetni zadevi, zato je pravilna dokazna ocena tožene stranke, da ne more verjeti tožniku, da bo v azilnem domu prostovoljno ostal in da Slovenije do odločitve o prošnji ne bo poskušal zapustiti. Sodišče ne more sprejeti tožnikovih navedb, da je dal na policiji lažne podatke o svojem državljanstvu zato, da bi imel boljše možnosti za podelitev mednarodne zaščite. Če bi bilo temu tako, bi v azilnem domu počakal na podajo prošnje, pa tega ni storil. 27. Da se je tožnik zavedal posledic samovoljne predčasne zapustitve azilnega doma, nenazadnje nakazuje tudi dejstvo, da je že naslednji dan (10. 10. 2022), ko je bil prijet izven azilnega doma, ponovno podal namero za mednarodno zaščito. To po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, pa je to kljub temu storil. 28. Dokazna ocena tožene stranke glede tožnikove begosumnosti je tako vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene8, poleg tega pa tudi vsebinsko prepričljiva in konsistentna.

29. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da bo tožena stranka s tožnikom opravila osebni razgovor, na katerem bo ugotavljala morebitno namerno in diskriminatorno ekonomsko onemogočanje tožnika v izvorni državi. Tožnik navaja, da se mu iz tega razloga ne bi smelo omejiti gibanje, ker je v prošnji povedal vse, kar tožena stranka potrebuje za odločitev. Takšnega posplošenega očitka ni mogoče šteti kot konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da je treba opraviti osebni razgovor (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe). Zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Zgolj posplošeno tožnikovo nestrinjanje z opravo osebnega razgovora pa v tem pogledu ne zadošča. 30. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da sme pridržanje v skladu z določbami Zakona o nalogah in pooblastilih policije trajati le nujno potreben čas, vendar največ 12 ur, pridržanje zaradi izročitve osebe tujim varnostnim organom pa največ 48 ur. Tudi pridržanje na območje azilnega doma predstavlja odvzem prostosti, za kar tožena stranka ni imela niti pooblastila niti pisne odredbe sodišča. Po presoji sodišča ta tožbeni očitek ni utemeljen. Tožniku ni bil izrečen ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma; policija ga je v skladu s prvim odstavkom 81. člena ZMZ-1 po obravnavi nastanila v sprejemnih prostorih azilnega doma. Ker je tožnik nato še pred podajo prošnje sprejemne prostore azilnega doma samovoljno zapustil, mu je tožena stranka v skladu z drugo alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom 84. ter drugo alinejo 84a. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce9. 31. Tožnik s sklicevanjem drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III toženi stranki še očita, da ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Smiselno meni, da bi tožena stranka morala bolj učinkovito izvrševati ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma. Temu sodišče ne more pritrditi.

32. Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to glede na stališče Vrhovnega sodišča RS10 ni ovira za presojo, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma za presojo nesorazmernosti tega ukrepa. Neutemeljene so na napačno pravno podlago sklicujoče se tožbene navedbe11, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je sorazmernost v izpodbijani odločbi presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma (povzetek je razviden iz 8. točke obrazložitve te sodbe), tožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim mogoče doseči cilj — ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Zato je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce tudi ob upoštevanju pogojev nujnosti, razumnosti in sorazmernosti njegove uporabe za tožnika utemeljen, kar je tožena stranka logično in prepričljivo obrazložila.

**K II. točki izreka:**

33. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

34. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

35. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

36. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da mu izvrševanje tega ukrepa povzroča težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti, pridržanje vpliva na njegovo poslabšano psihično stanje, zaradi česar naj bi se poslabšala njegova astma. Navaja tudi, da med njim in Indijci, ki so druge veroizpovedi, prihaja do prepirov. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

37. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik z navedenimi posplošenimi trditvami ni izkazal. 38. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) 3 Tožnik je zaslišan na naroku za glavno obravnavo sicer izpovedal, da na policiji nikoli ni rekel, da razume angleški in urdu jezik in da ga v zvezi s tem nihče ni nič vprašal. Sodišče njegove izpovedi v tem delu ni sprejelo kot resnične, saj v policijski depeši in na obeh registracijskih listih zanj ne bi bilo zabeleženo, da govori ta dva jezika, če jim tožnik tega ne bi povedal. Informacijo o tem kateri jezik govori prijeta oseba, lahko policiji pove le ona sama. Poleg tega iz policijske depeše izhaja, da so vsi migranti, ki so bili prijeti hkrati s tožnikom, izjavili enako; da govorijo urdu in angleški jezik. 4 prim. npr. podatke o tem na spletni strani https://sl.wikipedia.org/wiki/Urduj%C5%A1%C4%8Dina 5 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 6 Prevajala mu je oseba, ki je potovala skupaj z njim in je zelo dobro govorila angleško. 7 Zaslišan na naroku je neprepričljivo zanikal, da bi kdaj to rekel. 8 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 9 Ukrep je v skladu s šestim odstavkom 84. členom ZMZ-1 izrekla za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. 10 prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 64/2022 11 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III.