Jedro

Lokacijska informacija nima značaja odločbe in ni zadostna podlaga za poseg v prostor.

Glede na določbo 3. odstavka 33. člena Pravilnika se šteje, da izpolnjuje pogoje (glede največje velikosti, načina gradnje in rabe ter pogoje glede odmikov objekta od sosednjih zemljišč) po določbah tega Pravilnika enostavni objekt, ki je bil zgrajen pred uveljavitvijo tega Pravilnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski inšpekcijski organ tožeči stranki naložil, da mora v roku šestih mesecev po vročitvi odločbe odstraniti reklamni pano površine približno 15,00 m x 6,00 m in višine približno 10 m, ki je postavljen na zemljišču parc. št. 1146/2 k.o. ..., in da mora to zemljišče na lastne stroške vzpostaviti v prejšnje stanje (1. točka izreka). Če tožeča stranka v navedenem roku ne bo opravila naloženega dejanja, bo opravljena prisilna izvršba po drugi osebi na njene stroške (2. točka izreka). S 3. točko izreka sta bili odrejeni dve izmed prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, dalje ZGO-1). V obrazložitvi te odločbe prvostopenjski organ med drugim navaja, da je bila odločba izdana na podlagi 152. člena ZGO-1, ker je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka uvodoma opisani reklamni pano, ki se glede na površino uvršča med manj zahtevne objekte, postavila brez gradbenega dovoljenja. Opravljen je bil ogled obravnavanega panoja, tožeča stranka je po telefonskem razgovoru posredovala lokacijsko informacijo z dne 15. 12. 2003 za gradnjo enostavnega objekta – reklamni pano, na Občini ... pa je bila pridobljena dokumentacija za postavitev obravnavanega panoja. Predstavnik tožeče stranke je v postopku navedel, da je bila gradnja pričeta že novembra 2003. Prvostopenjski organ nato ugotavlja, da je bilo na podlagi Odloka o pomožnih objektih in drugih posegih v prostor na področju Občine Križevci (Uradni list RS, št. 62/96, dalje Odlok) po lokacijski informaciji mogoče postaviti reklamni pano površine 7 m2 na območjih, ki jih predvidevajo prostorski ureditveni pogoji. Takrat veljavni prostorski ureditveni pogoji (Uradni list SRS, št. 97/89) na obravnavanem kmetijskem zemljišču v času gradnje niso predvidevali postavitve reklamnih panojev in je tudi sedaj ne.

Pritožbeni organ je ob odločanju o pritožbi tožeče stranke po uradni dolžnosti spremenil 3. točko izreka, ker je ugotovil, da je prvostopenjski organ v tem delu tožeči stranki izrekel prepovedi, ki nezakonito omejujejo lastnico zemljišča, na katerem stoji obravnavani pano, hkrati pa je izpustil nekatere relevantne prepovedi. S pojasnili o pravni naravi lokacijske informacije zavrača pritožbeno razlogovanje, da je lokacijska informacija z dne 15. 12. 2003 dopuščala postavitev reklamnih panojev. Poleg tega pojasnjuje še, da obravnavanega panoja brez gradbenega dovoljenja ni bilo dovoljeno postaviti ne na podlagi občinskega predpisa, ki je bil v veljavi novembra 2003, torej ob začetku gradnje, niti ga ni bilo mogoče uvrstiti med enostavne objekte po 4. točki 15. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogoji za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in 130/04, dalje Pravilnik), ki je veljal leta 2007, torej v času, ko naj bi tožeča stranka obravnavani pano postavila. Glede na dimenzije panoja ga po ugotovitvi pritožbenega organa ni mogoče uvrstiti niti med enostavne objekte po 20. členu Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08, dalje Uredba), ki je veljala v času odločanja.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Tožbo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Opozarja na 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, dalje ZUP) in upravnima organoma prve in druge stopnje očita kršitev načela iskanja materialne resnice, saj naj bi svojo odločitev sprejela na podlagi predpostavke, ki nima objektivnega izhodišča v pridobljenih dokazih. Meni, da bi moral prvostopenjski organ upoštevati predpise, ki so veljali v času postavitve reklamnega panoja. Trdi, da prvostopenjski organ časa postavitve ni ugotavljal, pritožbeni organ pa ni pojasnil, iz česa izhaja njegova ugotovitev, da je bil pano postavljen leta 2007. Tudi noben drug dokaz naj ne bi podpiral te ugotovitve, saj je tožeča stranka zahtevo za izdajo lokacijske informacije vložila že leta 2003, takrat pa je bila lokacijska informacija tudi izdana. Tako naj bi po mnenju tožeče stranke šlo bodisi za predpostavko organa, ki nima podlage v spisovni dokumentaciji, bodisi za ugotovitev, ki ni obrazložena v taki meri, da bi stranki omogočala njen preizkus. Pritožbenemu organu očita tudi nepravilno uporabo materialnopravnega predpisa, ker se v svoji odločbi sklicuje na Odlok o pomožnih objektih in drugih posegih v prostor na območju občine Ljutomer, k.o. ... pa se nahaja na območju občine Križevci.

Sklicuje se na vsebino lokacijske informacije in navaja, da je ob naročilu izrecno navedla namen, zaradi katerega je naročila njeno izdelavo. Meni, da je logično in upravičeno pričakovati, da bo občinski upravni organ v naročeni lokacijski informaciji navedel vse veljavne pogoje za postavitev objekta, za katerega je bila informacija naročena, še posebej glede na pristojnost občine za sprejemanje prostorskih ureditvenih pogojev. Navaja, da lokacijska informacija izrecno dopušča postavitev reklamnih panojev, ob tem pa ne vsebuje pogoja o največjih dovoljenih gabaritih teh panojev, ki ga določa Odlok, tako da je tožeča stranka upoštevala vse pogoje, na katere jo je opozoril pristojni občinski upravni organ. Iz lokacijske informacije naj bi izhajalo, da je bila izdana na podlagi vseh ustreznih predpisov, ki urejajo področje gradnje, med drugim tudi na podlagi navedenega Odloka. Ker omejitev površine do 7 m2 iz te lokacijske informacije ne izhaja, naj bi bila ugotovitev upravnega organa protispisna in v nasprotju z 8. členom ZUP. To naj bi pomenilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki je vplivalo na nepravilno in nezakonito odločitev.

Tožeča stranka poudarja še, da je vlogo za izdajo lokacijske informacije vložila še pred uveljavitvijo Pravilnika, informacija pa je bila izdana devet dni po njegovi uveljavitvi, zato naj bi se štelo, da je izdana v skladu s Pravilnikom. Ker lokacijska informacija ni določala največjih dovoljenih gabaritov, se po mnenju tožeče stranke šteje, da objekt izpolnjuje pogoje glede največje velikosti, načina gradnje in rabe ter pogoje glede njihovega odmika od sosednjih zemljišč po določbah Pravilnika. Navaja, da ima lokacijska informacija po 179. členu ZUP značaj javne listine, kar po 169. členu ZUP pomeni, da se z njo dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje in določa, zato naj bi bila tožeča stranka prepričana, da reklamni pano izpolnjuje vse zahtevane pogoje. Pogoji, ki so izrecno opredeljeni v lokacijski informaciji z dne 15. 12. 2003 naj bi pomenili pravno domnevo, ki med postopkom ni bila izpodbita.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje in jih v obrazložitvi ne navaja ponovno (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, dalje ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče dodaja še: Med strankama v tej zadevi ni sporno, na kateri objekt se nanaša izpodbijana odločba, na katerem zemljišču stoji ta objekt, kakšne so njegove dimenzije in da tožeča stranka za ta objekt ni pridobila gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka se sklicuje na lokacijsko informacijo, ki je bila izdana 15. 12. 2003. V času njene izdaje je ZGO-1 v 3. odstavku 3. člena določal, da za enostavni objekt gradbeno dovoljenje ni potrebo, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in če so njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz 2. odstavka 8. člena tega zakona.

Po izrecni določbi 5. odstavka 80. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, dalje ZUreP-1) ima lokacijska informacija značaj potrdila iz uradne evidence in se izda v skladu s predpisi o upravnem postopku proti plačilu takse. Lokacijska informacija torej nima značaja odločbe in ni zadostna podlaga za poseg v prostor. Zato okoliščina, da v lokacijski informaciji ni naveden pogoj največje velikosti, ne more imeti pravnih posledic, ki jih uveljavlja tožeča stranka. Po navedenem trditve tožeče stranke, da je ravnala v skladu z vsebino lokacijske informacije, ni mogoče upoštevati (enako stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 677/2006 z dne 11. 4. 2007).

Kdaj je tožeča stranka za lokacijsko informacijo zaprosila, zato v tej zadevi ni odločilno. 1. odstavek 33. člena Pravilnika sicer res določa, da se za lokacijske informacije, katerih izdaja je bila zahtevana pred uveljavitvijo Pravilnika in so bile izdane najpozneje v enem mesecu po uveljavitvi Pravilnika na podlagi občinskih predpisov o pomožnih objektih, šteje, da so bile izdane v skladu s Pravilnikom. Vendar ta prehodna določba lokacijski informaciji ne more dati pomena, kot ji ga pripisuje tožeča stranka, niti ne pomeni, da obravnavani objekt izpolnjuje pogoje, ki jih Pravilnik določa za urbano opremo kot vrsto enostavnih objektov, za katere po določbah ZGO-1 gradbeno dovoljenje ni potrebno. Če bi objekt izpolnjeval pogoje za enostavni objekt po kriterijih iz Pravilnika, za tak objekt ne bi bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, ne glede na to, da je bilo po Odloku mogoče postaviti tovrstni enostavni objekt le v površini 7 m2. Tožbena ugovora, da prvostopenjski upravni organ ni ugotavljal, kdaj je bil obravnavani pano postavljen, in da iz odločbe pritožbenega organa brez podlage izhaja, da je bila gradnja izvedena leta 2007, sta neutemeljena. Enak očitek je pritožbeni organ že zavrnil s pojasnilom, da je tožeča stranka sama v svojem dopisu z dne 18. 2. 2010 navedla, da se je gradnja začela novembra 2003 in zaključila novembra 2007. Ta dopis se v upravnem spisu nahaja, tožeča stranka pa v tožbi ne trdi, da ga ni poslala. To pomeni, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da je bil obravnavani objekt dokončan oziroma zgrajen po uveljavitvi Pravilnika.

Glede na določbo 3. odstavka 33. člena Pravilnika ni odločilno, kdaj je tožeča stranka z gradnjo pričela. Po tej določbi se namreč šteje, da izpolnjuje pogoje (glede največje velikosti, načina gradnje in rabe ter pogoje glede odmikov objekta od sosednjih zemljišč) po določbah tega Pravilnika enostavni objekt, ki je bil zgrajen pred uveljavitvijo tega Pravilnika. Le če bi bil objekt tudi zgrajen (torej dokončan in ne njegova gradnja le začeta) pred uveljavitvijo Pravilnika, bi bilo torej odločilno, ali je bila gradnja v skladu z občinskim odlokom. Obravnavana zadeva ni taka, zato sodišče glede na tožbene navedbe zgolj pojasnjuje, da se je navedeni občinski Odlok, ki ga je leta 1996 izdala Občina Ljutomer, nanašal tudi na k.o. ... Občina Križevci je bila ustanovljena leta 1998, do tedaj pa sta naselji ... in ... sodili v Občino Ljutomer (Zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območjih, Uradni list RS, št. 60/94).

Tožeča stranka, kot je bilo že povedano, sama navaja, da je objekt dokončala leta 2007, torej po uveljavitvi Pravilnika (6. 12. 2003), ki je predpis iz tedaj veljavnega 8. člena ZGO-1. Pravilnik določa temeljne pogoje za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja v 19. členu, ti pogoji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno, torej brez izjeme. Med njimi je tudi pogoj velikosti. Ta je bil za objekte za oglaševanje določen v 4. točki 15. člena, ki se ni spremenila ves čas veljavnosti Pravilnika, torej do uveljavitve Uredbe iz leta 2008. Dejanske ugotovitve o dimenzijah objekta v obravnavani zadevi niso sporne, zato ni dvoma, da presegajo dimenzije, določene v navedeni določbi Pravilnika za opredelitev te vrste enostavnega objekta (npr. oglaševalne površine 12 m2 oziroma 24 m2 pri dvostranskem panoju ter 18 m2 oziroma do 36 m2 pri dvostranskem panoju v urbanem prostoru). Prav tako ni dvoma, da presegajo dimenzije, ki jih v K točki 20. člena določa Uredba (20 m2 oglasne površine).

Tožena stranka je torej pravilno ugotovila, da ni bil izpolnjen eden izmed temeljnih pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja iz 19. člena Pravilnika. Kot že rečeno, morajo biti ti pogoji izpolnjeni kumulativno, torej brez izjeme, v nasprotnem primeru pa je bilo treba v času gradnje obravnavanega objekta po določbi 3. odstavka 3. člena ZGO-1 v tedaj veljavnem besedilu pridobiti gradbeno dovoljenje. Tudi 3.a člen ZGO-1, ki je bil uveljavljen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07) in je veljal v času odločanja upravnega organa prve stopnje, določa, da se brez gradbenega dovoljenja in v skladu s prostorskim aktom lahko začne gradnja enostavnega objekta. Obravnavani objekt pa glede na dimenzije ne sodi med enostavne objekte po 20. členu Uredbe.

Po navedenih razlogih ni dvoma, da je gradbeno dovoljenje za obravnavani objekt potrebno in da gre zato za nedovoljeno gradnjo. Kot je bilo že povedano, te ugotovitve ne more spremeniti sklicevanje tožeče stranke na lokacijsko informacijo. Izpodbijani ukrep gradbenega inšpektorja, ki ga je z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke potrdil tudi drugostopenjski organ, temelji na določbah ZGO-1. Po 152. členu tega zakona v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del zemljišča oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z 2. alineo 2.odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.