Jedro

Z izpodbijanim sklepom je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ne da bi mu dalo možnost, da se o trditvah toženke iz njenega odgovora izjavi. Odgovor mu je namreč vročilo po sprejemu izpodbijanega sklepa oziroma mu ga je vročilo hkrati s sklepom. S takšnim postopanjem je tožniku kršilo pravico do izjavljanja v postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe po katerem naj se toženki prepove vstop v stanovanjsko hišo na naslovu L., brez dovoljenja tožeče stranke in prepove kakršnekoli spremembe na hiši in njeni opremi, vključno s spremembami na obstoječi varnostni opremi.

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka in sicer kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ga sodišče ni seznanilo z navedbami tožene stranke iz njenega odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe. Ker so bile navedbe toženke v njenem odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe nasprotne navedbam tožnika, bi moralo sodišče razpisati narok ter na naroku razjasniti dejansko stanje in šele nato odločati o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ne strinja se tudi z razlogi sodišča prve stopnje, da zavarovanja zahtevka, ki ga tožnik uveljavlja s tožbo, ni mogoče doseči z izdajo predlagane začasne odredbe. Razlog za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe je toženkino uničevanje premoženja, na katerega s tožbo meri tožnik. Toženka nima posesti na predmetni hiši že od februarja leta 2012. Toženka je občasno res vstopala v hišo s svojim ključem, vendar samo takrat, kadar je pripeljala mladoletna otroka pravdnih strank zaradi izvajanja stikov. Uporaba določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o njegovem predlogu je odvisna od ugotovitve, ali je imela toženka posest nepremičnine. V obravnavani zadevi je izkazan nastanek materialne škode, saj so bili uničeni deli stavbe. Napačno je stališče sodišča, ko svojo odločitev razlaga glede na določila SPZ, ki obravnavajo razmerja med solastniki. Toženka nima pravice določati način uporabe stvari, ki je nima v posesti. Toženki tudi ni dovoljeno, da bi sama urejela razmere na hiši, ki je nima v posesti, če meni, da ji je bila posest kršena, bi morala vložiti tožbo zaradi motenja posesti, ne pa, da je samovoljno vdrla v hišo, odstranila vgrajeno varnostno opremo in povzročila večjo materialno škodo. Tudi če bi imela toženka pravico do samopomoči, nima pravice povzročati materialne škode na objektu.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Opozarja, da je načelo kontradiktornosti v postopku zavarovanja modificirano oziroma omejeno. Sodna praksa dopušča celo izdajo začasne odredbe, ne da bi nasprotni stranki (dolžniku) sploh bila dana možnost, da na predlog upnika odgovori.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

6. Pritrditi je treba navedbam toženke iz odgovora na pritožbo, da je načelo kontradiktornosti v postopku zavarovanja z začasno odredbo modificirano oziroma omejeno, pri čemer se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3299/2012 z dne 28.11.2012. Navedena odločba pojasni meje navedene omejitve, ko navede, da bo sodišče v posebej urgentnem življenjskem položaju lahko izdalo začasno odredbo in se pri tem oprlo zgolj na dokazne argumente in teze predlagatelja začasne odredbe ter na morebitne dokazne listine, ne da bi dalo dolžniku možnost, da se o njih izjavi. Vendar pa mu mora v nadaljevanju z možnostjo ugovora zoper začasno odredbo zagotoviti pravico do izjave oziroma kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je toženki dalo možnost, da se izjavi o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe. Toženka je vložila odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu izčrpno povzelo in se v razlogih omenjenega sklepa na navedbe toženke iz odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe tudi sklicevalo. Z izpodbijanim sklepom je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ne da bi mu dalo možnost, da se o trditvah toženke iz njenega odgovora izjavi. Odgovor mu je namreč vročilo po sprejemu izpodbijanega sklepa oziroma mu ga je vročilo hkrati s sklepom. S takšnim postopanjem je tožniku kršilo pravico do izjavljanja v postopku. Pri tem je treba še poudariti, da doseg kršitve pravice do kontradiktornosti ni usmerjen zoper vsebinski cilj postopka, ampak že zoper pravico stranke do izjave v postopku. Ni torej pomemben vpliv kršitve na vsebino odločitve, saj ni mogoče špekulirati o rezultatu postopka, če navedene kršitve ne bi bilo. Sodišče prve stopnje bi v obravnavanem primeru moralo tožniku vročiti odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe in mu s tem omogočiti izbiro, da nanj odgovori ali ne.

7. Že obstoj ugotovljene kršitve postopka je pogojeval ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločitev (3. točka 365. člena ZPP).