Jedro

Na podlagi 59. člena ZUTD lahko pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj devet mesecev v zadnjih 24-ih mesecih, in sicer izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezni primer ne določa drugače. Tožnica je do dneva izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe izpolnjevala pogoje iz 59. člena ZUTD, saj je imela na ta dan plačane prispevke za celotno obdobje, ko je bila registrirana kot samostojna podjetnica, torej od 1. 4. 2014 do 5. 2. 2015 in ne le do konca leta 2014. ZUTD ne določa, da mora biti prispevek plačan do dneva nastanka brezposelnosti in je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno uporabiti splošna določila, kdaj je potrebno predložiti dokazila, pri tem pa je tožena stranka imela pri odločanju prvostopenjskega organa 11. 5. 2015 že potrdilo FURS-a, da je tožnica poravnala vse prispevke za zahtevano dobo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 7. 2015 in odločbo št. ... z dne 11. 5. 2015 in zadevo vrnilo toženki v novo upravno odločanje ter sklenilo, da je toženka dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 85,68 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Ugotovilo je, da tožnica za čas od 1. 1. 2015 do 5. 2. 2015 ni imela plačanega prispevka za socialno varnost do dneva nastanka brezposelnosti, to je 6. 2. 2015, vendar je prispevke za mesec januar poravnala po zapadlosti, to je 26. 2. 2015, vloga za priznanje pravice je bila vložena 9. 2. 2015. Prvostopenjski organ pa je o zadevi odločal šele 11. 5. 2015 in bi moral pri odločanju upoštevati potrdilo FURS-a z dne 4. 3. 2015 v katerem je izkazano, da je imela tožnica na dan odločanja prvostopenjskega organa poravnane vse prispevke in je tako izpolnila pogoj, da je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24-ih mesecih.

2. Pritožuje se toženka. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da so pogoji za priznanje pravice izpolnjeni, če zavarovanec zapadle prispevke poravna kadarkoli do izdaje odločbe. To bi pomenilo, da gre za subjektivni pristop in zavarovance postavlja v neenaki položaj. Samozaposlene osebe morajo namreč za pridobitev pravice do denarnega nadomestila izpolnjevati osnovni pogoj tako, da imajo plačane zapadle prispevke do dneva nastanka brezposelnosti. Tožnica je v zadnjih 24-ih mesecih le 9 mesecev in 5 dni opravljala samostojno dejavnost in je imela poravnane prispevke za brezposelnost za obdobje od 1. 5. 2014 do 31. 12. 2014, torej 8 mesecev, dne 26. 2. 2015 pa je plačala zapadle prispevke za čas od 1. 1. 2015 do 5. 2. 2015. Dolžnost samozaposlenega je, da natančno, po resnici in določno navede dejansko stanje (prvi odstavek 140. člena ZUP), vlogo za dodelitev pravice pa mora vložiti skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice, ki jih ni mogoče pridobiti iz uradnih evidenc (drugi odstavek 118. člena ZUTD). Tožnica ob vložitvi vloge ni izkazala, da izpolnjuje pogoj za priznanje pravice, saj ni imela plačanih prispevkov. Rok do katerega morajo biti plačani prispevki pa je smiselno določen v 118. in 119. členu ZUTD. Tožnica je kršila predpise, ko ni pravočasno poravnala zapadlih prispevkov in se ni ravnala po določilih Zakona o davčnem postopku. Nadalje pritožba meni, da je navodilo prvostopenjskega sodišča v 16. točki obrazložitve, da mora tožena stranka v ponovnem upravnem postopku ugotoviti v kakšni višini se tožnici prizna pravica do nadomestila in za kakšno obdobje, preuranjeno, saj je potrebno ugotoviti tudi razloge za prenehanje opravljanje tožničine dejavnosti, kar pa organ I. stopnje še ni presojal. Meni, da sodišče ni obrazložilo odločitve o stroških postopka, saj se je sklicevalo zgolj na sklep BPP 533/2015 z dne 8. 4. 2016, s katerim pa toženka ne razpolaga in višine stroškov ne more preveriti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 9. 7. 2015, s katero se je zavrnila pritožba zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 11. 5. 2015. S slednjo je organ I. stopnje zavrnil zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker tožnica ni bila zavarovana vsaj 9 mesecev v zadnjih 24-ih mesecev, kar pomeni, da ne izpolnjuje pogoja iz 59. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/10 s spremembami, ZUTD).

6. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je bila tožnica kot samostojna podjetnica izbrisana iz poslovnega registra s 5. 2. 2015. Samostojno dejavnost je pričela opravljati 1. 4. 2014, tako da je bila v zadnjih 24-ih mesecih pred nastankom brezposelnosti samozaposlena od 1. 4. 2014 do 5. 2. 2015. Tožnica je poravnala prispevke za zaposlovanje iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za čas od 1. 5. 2014 do 31. 12. 2014 do 5. 2. 2015, prispevke za obdobje od 1. 1. 2015 do 5. 2. 2015 pa je plačala 26. 2. 2015. Zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo je pri zavodu za zaposlovanje vložila 9. 2. 2015. O zadevi je tožena stranka odločila s prvostopenjsko odločbo dne 11. 5. 2015, dokončna odločba pa je bila izdana dne 9. 7. 2015. 7. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da odločbi tožene stranke nista pravilni in zakoniti.

8. V konkretnem primeru je namreč upravni organ I. stopnje pri odločanju o pravici do nadomestila za primer brezposelnosti ugotovil, da tožnica pogojev za pridobitev pravice na podlagi 59. člena ZUTD ne izpolnjuje, ker je kot s. p. v zadnjih 24-ih mesecih pred nastankom brezposelnosti poravnala prispevke le za osem mesecev. Na podlagi 59. člena ZUTD lahko pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj devet mesecev v zadnjih 24-ih mesecih in sicer izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezni primer ne določa drugače. 9. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnica do dneva izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe z dne 11. 5. 2015 izpolnjevala pogoje iz 59. člena ZUTD, saj je imela na ta dan plačane prispevke za celotno obdobje, ko je bila registrirana kot samostojna podjetnica, torej od 1. 4. 2014 do 5. 2. 2015 in ne le do konca leta 2014. ZUTD nikjer ne določa, da mora biti prispevek plačan do dneva nastanka brezposelnosti in je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno uporabiti splošna določila, kdaj je potrebno predložiti dokazila, pri tem pa je tožena stranka imela pri odločanju prvostopenjskega organa 11. 5. 2015 že potrdilo FURS-a, da je tožnica poravnala vse prispevke za zahtevano dobo.

10. Iz revizijske sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 254/2015 z dne 5. 4. 2016 izhaja, da je upravni organ I. stopnje pri odločanju o pravici do nadomestila za primer brezposelnosti dolžan upoštevati tudi načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi, kakor je opredeljeno v 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami, ZUP). V času odločanja upravnega organa I. stopnje je tožnica že plačala prispevke, kar je relevantno dejstvo za odločitev prvostopenjskega organa, pa tudi sicer organ v skladu z načelom zaslišanja stranke svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Pred izdajo odločbe mora ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, kakor to določa prvi odstavek 138. člena ZUP. V skrajšanem postopku lahko organ odloči o zadevi takoj, če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Od uradne osebe se tako zahteva, da stranki zagotoviti pridobitev socialnih pravic tudi z aktivnim postopanjem, tako da je v okviru načela zaslišanja opozori, kdaj in kako lahko pridobiti določeno pravico.

11. Pritožba izpodbija tudi stroškovni del, češ, da ga ni moč preizkusiti.

12. Glede stroškov postopka je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi navedlo, da je bilo odločeno o stroških s posebnim sklepom BPP 533/2015 z dne 8. 4. 2016, s katerim je bilo pooblaščencu priznanih 85,68 EUR. Navedeni sklep je v sodnem spisu priložen k sodbi, iz njega pa izhaja, da je bilo pooblaščencu priznano za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 16. 3. 2016 300 točk po tar. št. 15/3.a OT in 2 % materialni stroškov, kar glede na vrednost točke 0,459 znaša 140,46 EUR, ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv so se odvetniku tako priznali stroški v višini 70,23 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znaša 85,68 EUR. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče šteje, da je tako tudi stroškovni del izpodbijane sodbe možno preizkusiti in da so stroški pravilno odmerjeni.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.