Jedro

Blokada transakcijskega računa (tudi če bi dejansko obstajala) izkazuje le, da tožena stranka nima denarnih sredstev na transakcijskem računu in tako predstavlja le indic za slabo likvidnostno stanje prosilca za taksne oprostitve. To pa ob pomanjkanju navedb o ostalih okoliščinah slabega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja (kot je to v obravnavanem primeru, ko tožena stranka npr. niti ne pojasni višine neporavnanih obveznosti, zaradi katerih ima blokiran transakcijski račun), ne zadostuje za ugoditev njenemu predlogu za oprostitev plačila naložene sodne takse.

Skladno z ustaljeno sodno prakso velja, da predlog za oprostitev plačila sodnih taks vsebuje tudi podrejeni predlog za odlog ali obročno plačilo sodnih taks. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče v izreku odločilo o oprostitvi plačila sodne takse za postopek, je torej po presoji pritožbenega sodišča odločilo tudi o odlogu in obročnem plačilu sodne takse in ju zavrnilo. Ker se pritožbeno sodišče - kot pojasnjeno - z odločitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja, zavrača tudi njen podredni predlog po spremembi izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve predlogu za obročno plačilo sodne takse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek zavrne.

2. Zoper citirani sklep je tožena stranka vložila laično pritožbo. Sklep je izpodbijala iz „vseh pritožbenih razlogov“ in navajala, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi predloga oprlo na bilanco stanja iz leta 2017, da pa se podatki na dan 31. 12. 2017 bistveno razlikujejo od trenutnega stanja podjetja (podjetje nima več 38.047,46 EUR denarnih sredstev). Nadalje je navajala, da ne more unovčiti zalog in terjatev (tožena stranka svojih dolžnikov zaradi delikatnosti nadaljnjega sodelovanja ne more dati v izvršbo), da svojih obveznosti redno ne more poravnavati, da se je vse našteto zgodilo v zadnjem letu in da smatra, da bi plačilo obveznosti v višini 210,00 EUR ogrozilo njeno poslovanje, saj je bistveno, da podjetje plača stroške, brez katerih me more poslovati in ustvarjati prihodkov, tj. da poravna stroške obratovanja za objekt, v katerem tožena stranka opravlja svojo dejavnost. Sodišče je tožena stranka zato „pozvala, da jo oprosti plačila sodne takse, podredno pa, da ji odobri obročno plačilo sodne takse“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje na podlagi podatkov iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017, tj. da je v letu 2017 izkazovala bilančni dobiček v višini 15.505,36 EUR in čisti dobiček v višini 7.830,66 EUR. Prav tako ne izpodbija njegovih ugotovitev na podlagi podatkov iz bilance stanja na dan 31. 12. 2017, da je tožena stranka na ta dan izkazovala sredstva v višini 168.599,89 EUR, da pri tem večino sredstev predstavljajo opredmetena osnovna sredstva (76.021,89 EUR) in kratkoročna sredstva (83.868,25 EUR) ter da od slednjih znašajo zaloge 38.573,18 EUR, 7.247,61 EUR kratkoročne poslovne terjatve in kar 38.047,46 EUR denarna sredstva. Pritožnica trdi le, da se podatki na dan 31. 12. 2017 bistveno razlikujejo od trenutnega stanja podjetja in da podjetje na računih nima več 38.047,46 EUR denarnih sredstev ter ponavlja, da je imela tožena stranka v februarju 2019 blokiran račun (kar po njenem mnenju samo po sebi nakazuje finančne in likvidnostne težave), vendar pa pri tem ne nasprotuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča iz izpodbijanega sklepa, da na dan odločanja transakcijski račun tožene stranke ni bil (več) blokiran.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na podatke iz letnega poročila iz leta 2017, saj so bili to v trenutku odločanja zadnji javno objavljeni podatki o finančnem in premoženjskem stanju tožene stranke. Če je tožena stranka želela izkazati drugačno (slabše) premoženjsko in finančno stanje, kot izhaja iz omenjenih podatkov, pa bi morala že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse sama zatrjevati in dokazovati aktualne razmere (šesti odstavek 12.a člena v zvezi z drugim odstavkom 12.b člena ZST-1 v zvezi s 7. in 212. členom ZPP). Vendar tega ni storila. V predlogu za oprostitev plačila sodne takse oziroma njegovi dopolnitvi je navedla le, (1) da se podjetje sooča s težavami z likvidnostjo in bi plačilo sodne takse v znesku 210,00 EUR ogrozilo plačilo drugih obveznosti tožene stranke, (2) da je podjetje trenutno v blokadi1 in (3) da nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti v celotnem znesku ne da bi ogrožala svojo dejavnost (prim. navedba na list. št. 63 in 69). Poleg tega je sodišču podala (1) soglasje, da po uradni dolžnosti ugotavlja premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje ter pridobi podatke, ki so davčna tajnost, in (2) izjavo, da so podatki resnični.

6. Kar se tiče presoje podatkov, ki so bili sodišču prve stopnje na voljo v času odločanja o predlogu, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravilna in da je posledično pravilen tudi zaključek o neutemeljenost uveljavljanega predloga. Tožena stranka v trenutku odločanja (14. 2. 2019) ni imela več blokiranega svojega transakcijskega računa. V letu 2017 je poslovala z dobičkom. Na dan 31. 12. 2017 je imela 83.868,25 EUR kratkoročnih sredstev, pri čemer so zaloge znašale 38.573,18 EUR, kratkoročne poslovne terjatve 7.247,61 EUR in denarna sredstva kar 38.047,46 EUR. Ker ob takšnem stanju v predlogu ni trdila in dokazovala, da kratkoročnih poslovnih terjatev ne more unovčiti, ker npr. še niso zapadle ali ker so neizterljive2, prav tako tudi ne, da ne more unovčiti zalog, da denarnih sredstev brez ogrožanja svoje dejavnosti ne more nameniti za plačilo dolžne sodne takse ipd., pa oprostitve (odloga ali obročnega) plačila sodne takse - tudi po presoji pritožbenega sodišča - ni utemeljila. Kadar namreč sodišče ugotovi, da stranka ima premoženje, lahko predlogu za taksno oprostite ugodi le, če stranka izkaže, da sredstev ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj in v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji odstavek 11. člena ZST-1). Skladno z obrazloženim je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ima premoženje, ki ji omogoča plačilo sodne takse v celotni višini, v enkratnem znesku in v petnajstdnevnem roku brez da bi bila zaradi tega ogrožena njena dejavnost3. Ustrezno je ob tem tudi pojasnilo, da iz bilance stanja sicer izhaja, da je v letu 2017 imela 83.583,39 EUR kratkoročnih (poslovnih) obveznosti (pri čemer kratkoročna sredstva presegajo stanje kratkoročnih obveznosti), da pa to samo po sebi še ne pomeni, da ni zmožna plačati sodne takse.

7. Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki na njeno navedbo iz predloga za oprostitev plačila sodne takse, da bi plačilo sodne takse v znesku 210,00 EUR ogrozilo plačilo drugih njenih obveznosti, ki jo smiselno ponavlja tudi v obravnavani pritožbi, pravilno odgovorilo, da plačilo sodne takse ni manj pomembna obveznost kot ostale njene obveznosti. Sodna taksa ni podrejena ostalim obveznostim stranke, temveč jim je enaka - razlika je le v tem, da v primeru izpolnjevanja pogojev obstaja možnost njene oprostitve, odloga ali obročnega plačila. Ker tem pogojem oziroma kriterijem iz 11. člena ZST-1 tožena stranka v tem primeru ni zadostila, pa do nobene od navedenih taksnih olajšav ni upravičena. Z argumentom, da bi morala najprej plačati stroške obratovanja za objekt, v katerem tožena stranka opravlja svojo dejavnost, zato ne more uspeti. Pritožbena navedba, da tožena stranka zaradi „količine odprtih terjatev do drugih poslovnih subjektov“ ne more redno poravnavati svojih obveznosti, pa predstavlja novo dejstvo, ki ga sodišče druge stopnje pri odločanju v pritožbenem postopku ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

8. Sodišče prve stopnje je - v nasprotju z navedbami iz pritožbe - nadalje pravilno upoštevalo tudi navedbo tožene stranke o blokadi transakcijskega računa na dan 4. 2. 2019. Pravilno je ugotovilo, da je imela tožena stranka na dan 4. 2. 2019 blokiran transakcijski račun. Te okoliščine pa nadalje povsem utemeljen ni štelo kot takšne, da bi bilo na njeni podlagi mogoče ugoditi predlogu za oprostitev plačila sodne takse, še posebej ker tožena stranka ob tem ni opredelila podrobnejšega gibanja sredstev na svojem transakcijskem računu (prim. prvi odstavek 12b. člena ZST-1) in ker na dan odločanja transakcijski račun tožene stranke ni bil več blokiran. Pri tem je pojasniti, da blokada transakcijskega računa (tudi če bi dejansko obstajala) izkazuje le, da tožena stranka nima denarnih sredstev na transakcijskem računu in tako predstavlja le indic za slabo likvidnostno stanje prosilca za taksne oprostitve.4 To pa ob pomanjkanju navedb o ostalih okoliščinah slabega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja (kot je to v obravnavanem primeru, ko tožena stranka npr. niti ne pojasni višine neporavnanih obveznosti, zaradi katerih ima blokiran transakcijski račun), ne zadostuje za ugoditev njenemu predlogu za oprostitev plačila naložene sodne takse.

9. Čeprav sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa tega ni izrecno zapisalo (iz izreka izrecno izhaja le, da se zavrne predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse, ne pa tudi njen predlog za odlog ali obročno plačilo sodne takse), je o podrejenih predlogih po presoji pritožbenega sodišča kljub temu odločilo. Skladno z ustaljeno sodno prakso namreč velja, da predlog za oprostitev plačila sodnih taks vsebuje tudi podrejeni predlog za odlog ali obročno plačilo sodnih taks5. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče v izreku odločilo o oprostitvi plačila sodne takse za postopek, je torej po presoji pritožbenega sodišča odločilo tudi o odlogu in obročnem plačilu sodne takse in ju zavrnilo. Ker se pritožbeno sodišče - kot pojasnjeno - z odločitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja, zavrača tudi njen podredni predlog po spremembi izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve predlogu za obročno plačilo sodne takse.

10. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena za zadevo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

11. Pritožnica stroškov pritožbe ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

1 Tožena stranka je tudi predložila izpisek TRR o blokadi računa (B 1 in B2). 2 Tožena stranka je šele v pritožbi navedla, da ima precej dolžnikov, da pa jih ne more dati v izvršbo, saj bi s tem ogrozila nadaljnje sodelovanje. Ker ta navedba predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. 3 Glede na zakonsko besedilo po pravilnem stališču prvostopenjskega sodišča namreč ne gre za vprašanje, ali bi plačilo sodne takse, plačilo sodne takse v petnajstdnevnem roku oziroma plačilo sodne takse v enkratnem znesku, položaj predlagatelja zgolj poslabšalo, saj vsako plačilo sodne takse predstavlja zmanjšanje (prvenstveno denarnih) sredstev, s katerimi razpolaga plačnik sodne takse. 4 Prim. VSL Sklep I Cpg 207/2018 5 Npr. I Cpg 2/2016, I Cp 2116/2014