Jedro

Če klet v stavbi ni bila razdeljena, so pred uveljavitvijo SZ imeli vsi imetniki stanovanjske pravice na njej skupno pravico uporabe (4. člen Zakona o pravicah na delih stavb, Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86), po uveljavitvi SZ pa imajo lastniki stanovanj na njej solastninsko pravico. Takšen prostor je imel status skupnega prostora in ga ima tudi po uveljavitvi SZ (8. člen SZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je združilo v skupno obravnavanje tožbo tožeče stranke zaradi izročitve kleti v posest in nasprotno tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti oziroma ničnosti dodatka h kupoprodajni pogodbi, s katero je tožeča stranka poleg stanovanja odkupila tudi del kleti. Po opravljenem dokaznem postopku je ocenilo izvedene dokaze in pod I.1. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji morala tožena stranka izročiti v izključno posest 28,22 m2 kletnega prostora, ki meji na S., južno ležečo stanovanjsko hišo in notranje dvorišče. Pod I.2. je zavrnilo tudi prvi podrejeni tožbeni zahtevek za izročitev nedoločenega dela kletnega prostora v izmeri 28,22 m2 v izključno posest. Pod I.3. je ugodilo drugemu podrejenemu zahtevku in razsodilo, da mora tožena stranka izročiti prvi in drugi tožeči stranki kletni prostor v pritličju stanovanjske hiše v Kopru, v izmeri 63,02 m2 v soposest. Pod I.4. je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške.

Celotni tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi je sodišče zavrnilo. Pod II.1. je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je dodatek štev. 1 h kupoprodajni pogodbi št. 362 - 806/91 z dne 10.11.1991, za prodajo dela kleti v izmeri 28,22 m2, z upoštevanjem korekcijskega faktorja pa 14,22 m2, ki je bil sklenjen 18.10.1993 pod opr. št. 362 - 807/91 ničen; da mora Občina Koper skleniti za ta del kleti prodajno pogodbo s toženo stranko in ji omogočiti ustrezen vpis v zemljiško knjigo (II.2) ter ji solidarno z ostalima tožnicama povrniti pravdne stroške (II.3).

Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje le-to zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njenem je podana bistvena kršitev postopkovnih določb, ker izpodbijani sodbi nista razumljivi, nimata razlogov in se ju ne da preizkusiti. Razumljivi postaneta šele ob prebiranju sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 383/93, iz katere sta povzeli del razlogov. Vprašanje je tudi, če sta sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialni zakon, ker se primera med seboj razlikujeta. V konkretnem primeru je bila tožeči stranki po nasprotni tožbi že od samega začetka dodeljena klet, toženi stranki pa ne, kar pomeni, da ni skupne nerazdeljene kleti in da klet ni skupni prostor obeh stanovanj. Drugače pa bi bilo, če bi bila klet ves čas sestavni del stanovanj in bi z njima delila usodo. Ker gre za dva različna primera, je treba ločiti različen pravni status kleti. Toda sodišči prve in druge stopnje sta oba primera izenačili, zaradi česar sta nepravilno uporabili drugi odstavek 2. člena in 8. člen Stanovanjskega zakona, pri čemer nista navedli odločilnih dejstev o tem, kateri stranki je bila dodeljena klet in kateri ne.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožečim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta po 8. členu Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/91 - I-1/2000) sporno klet opredelili kot skupen prostor večstanovanjske hiše v Kopru. Razloge za tako odločitev je sodišče prve stopnje pojasnilo na peti in šesti strani utemeljitve sodbe, kjer je opisalo lego kleti in dejstvo, da v kleti ni pregradnih sten. Glede na opisane značilnosti je ocenilo, da gre za pomožni stanovanjski prostor v večstanovanjski hiši, ki je skupen. Ker se je nato iz predloženih pogodb in odločb prepričalo, da so bili B. in M. imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih v prvem in drugem nadstropju nad kletjo, je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sodilo, da imajo prejšnji imetniki stanovanjske pravice, ki so kupili stanovanji, na kletnem prostoru solastninsko pravico (tretji odstavek 12. člena SZ). Ob tem sodišče ni spregledalo, da stanodajalec v navedenih listinah ni natančno opredeljeval položaja kleti, zaradi česar ni štelo za odločilno, da v listinah, ki se nanašajo na B., ni izrecno omenjena klet, saj je tudi v listinah M. navedena pripadajoča klet v izmeri 5,80 m x 6,00 m kar znese 34,80 m2, in so to M. tudi odkupili.

Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporna klet dejansko pripadala k obema stanovanjema in se je sodišče druge stopnje strinjalo z ugotovljenim dejanskim stanjem, tega v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Če klet v stavbi ni bila razdeljena, so pred uveljavitvijo SZ imeli vsi imetniki stanovanjske pravice na njej skupno pravico uporabe (4. člen Zakona o pravicah na delih stavb, Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86), po uveljavitvi SZ pa imajo lastniki stanovanj na njej solastninsko pravico. Takšen prostor je imel status skupnega prostora in ga ima tudi po uveljavitvi SZ (8. člen SZ).

Tožena stranka v reviziji prikazuje, kot da je bila klet pomožni prostor samo njenega stanovanja, a za takšno trditev nima podlage v dokazni oceni sodišč prve in druge stopnje. Tožena stranka ni dokazala, da bi bila klet pomožni prostor, ki bi pripadal izključno njenemu stanovanju. Če pa bi k njenemu stanovanju pripadalo 34,80 m2 kleti, ki ob korekcijskem faktorju 0,50 znese 17,43 m2, kolikor jo je kupila, in tožnica ne bi imela nobenega upravičenja na kletnem prostoru, tožena stranka prav tako ne bi imela priznanega pravnega interesa za izpodbijanje pogodbe oziroma dodatka h kupoprodajni pogodbi, s katero je tožnica kupila stanovanje in del kleti. Tudi če bi del kleti, ki ga je kupila prva tožnica, res pripadal komu tretjemu, toženka ne bi bila upravičena zahtevati njene prodaje po določilih Stanovanjskega zakona.

Revizijska trditev, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov, da nista razumljivi, in da se ju ne da preizkusiti, je pavšalna in ni resnična. Sodbi sta povsem razumljivi tudi brez razlogov, ki so navedeni v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 383/93, s katero je bila revizija deloma zavržena, deloma pa zavrnjena, predvsem zaradi nepravilnega stališča (tožeče) stranke, da je po določilu 50. člena ZSR pridobila samostojno stanovanjsko pravico do kleti.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker tudi sodišče ni našlo nobenih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP 1977 paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo.