Jedro

V pravnem smislu se ne sme mešati pooblastila in pogodbe o naročilu. Pooblastilo ureja upravičenja pooblaščenca v zunanjem razmerju, torej v razmerju do tretjih. Pogodba o naročilu pa ureja njegov položaj v razmerju do naročitelja, torej v notranjem razmerju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 12.101,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 16. 6. 2006 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 1.385,36 EUR z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker meni, da so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih, ki se navajajo v sodbi in izpovedbami prič pa obstoji nasprotje, sodba pa tudi ni obrazložena na način, da bi bila prepričljiva. Navaja, da tožnica ni aktivno legitimirana za postavitev denarnega zahtevka, saj ni dedinja po zapustniku A. S. Na aktivno legitimacijo mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče je nepravilno sklepalo, da pogodba o dosmrtnem preživljanju daje tožnici aktivno legitimacijo. Ta dejansko ne obstaja. Le dediči po pokojnem S. bi lahko zahtevali vračilo denarja, ne pa tožnica, ki je postala upravičenka do premoženja na podlagi navedene pogodbe v trenutku smrti preživljanca. Šele tedaj preživljalec, v konkretnem primeru tožnica, postane lastnik premoženja preživljanca. Pogodba o dosmrtnem preživljanju ne pomeni, da preživljanec s svojim premoženjem ne sme razpolagati. Dogovora o omejitvi razpolaganja s premoženjem preživljanca v okviru določbe 559. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni bilo. Preživljalka lahko dobi tisto premoženje preživljanca, ki je bilo predmet pogodbe in ga je ob smrti še imel. V nadaljevanju toženka nasprotuje stališču sodišča, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju glede na njeno vsebino tvegana (aleatorna) pogodba, ki je zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev. Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da je toženka tožnico najela za oskrbo na domu in za to oskrbo plačevala od začetka leta 2004. Ob sklenitvi pogodbe je bilo več kot jasno, da je zdravstveno stanje pokojnega S. takšno, da je bila njegova smrt pričakovana v kratkem času. Njegova smrt je bila časovno določljiva. Zato sklenjena pogodba elementa tveganosti ni vsebovala. Ker je preživljanec S. umrl nedolgo po sklenitvi pogodbe, je odpadla podlaga pogodbe, to je njena aleatornost. Glede na njegovo starost in bolezensko stanje ni šlo za tvegan posel. Sodišče bi moralo pogodbo šteti za nično. Pogodba pa je tudi popolnoma absurdna in nelogična v delu, ko se je tožnica zavezala doplačevati stroške domske oskrbe, v zameno, da dobi denar. To določilo, ki nasprotuje samo sebi, kaže na to, da je bila pogodba sklenjena zaradi izigravanja dedičev, in je nična. Pokojni S. je očitno vedel, da denarja, ki naj bi bi bil izročen tožnici, ni imel na svojem bančnem računu. Glede na to, da je tožbo pokojnega zoper toženko vlagala odvetnica S. G., ki je sestavila tudi pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je nerazumljivo, da v pogodbo ni bilo vneseno določilo, da gre za sredstva, ki so zahtevana v pravdi in da niso na računu. Po mnenju toženke je do izpusta takšnega zapisa prišlo namenoma po želji zapustnika, ki je želel na tak način izigrati tožnico. Pokojnik naj bi se s pogodbo zavezal tožnici zapustiti premoženje, in sicer denarna sredstva na bančnem računu. Teh pa v času sklepanje pogodbe na njegovem računu ni bilo. Kljub temu sodišče zapiše, da je pokojni upravičeno štel, da so bila denarna sredstva njegova last in premoženje. Nemogoče je ugotoviti na podlagi česa je sodišče prišlo do takšnega zaključka. Sodišče bi moralo odpraviti dvom v to, ali je vedel, kaj se dogaja z njegovim denarjem, in kaj podpisuje s pogodbo. Toženka poudarja, da je pokojnik z zapisom v pogodbi, da zapušča denarna sredstva, ki so na njegovem računu, hotel izigrati tožnico, saj je vedel, da tedaj na njegovem računu teh sredstev ni. Sodišče prve stopnje je nekritično presojalo izjavo tožnice v delu, ko je izpovedovala, da ji je nasvet za sklenitev sporne pogodbe dala socialna delavka CSD K., ki pa tega ni potrdila. Nerazumljivi so tudi razlogi sodišča v delu, ko vpleta določbo Obligacijskega zakonika glede pooblastila in zaključuje, da je toženka prekoračila pooblastilo. Ravno iz dopisa banke N., d. d., izhaja, da je toženka lahko razpolagala z denarjem imetnika računa in da v razmerju do banke morebitna omejitev pooblastila ne velja. Nepravilna pa je tudi odločitev glede zakonskih zamudnih obresti. Ker se denarna sredstva nahajajo na bančnem računu, bi šle tožnici kvečjemu bančne obresti. Odločitve o pravdnih stroških pa ni mogoče preizkusiti, saj ni mogoče ugotoviti oziroma preveriti, katere stroške je sodišče priznalo tožnici in katerih ne. Pri tem pripominja, da je bila prva obravnava preložena, ker naj bi tožnico obšla slabost. Zadnja obravnava pa je bila opravljena brez potrebe. Pozivanje tožnice in nato razpisovanje ponovne obravnave je bilo nepotrebno. Zato ni utemeljeno, da bi stroški v zvezi s tem morali bremeniti toženko. Stroške toženke za pristop na narok, bi moralo sodišče naložiti v plačilo tožnici.

3. Tožnica je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in kršitev, ki jih uveljavlja pritožba (prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožbeni očitki o kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so nekonkretizirani. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe dovolj jasni, skladni in prepričljivi, zato je pritožbeni očitek, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, neutemeljen.

7. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da toženka ni aktivno legitimirana za postavitev tožbenega zahtevka za plačilo 12.101,49 EUR (prej 2.900.000,00 SIT). Vprašanje aktivne legitimacije je materialnopravne narave, ki je odvisna od zatrjevanih (in dokazovanih) dejstev, ki dajejo podlago, da je stranka upravičena za dajatveni zahtevek. Tožnica je uveljavljala zahtevek na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 14. 12. 2004, ki jo je sklenila z A. S. kot preživljancem, na podlagi katere bi dobila navedeni znesek izplačan s strani banke, če bi se ta nahajal na tekočem računu pokojnega S. in si ga toženka (1) ne bi prisvojila. Tožnica ni dedinja po pokojnem in premoženje, ki je predmet omenjene pogodbe ne spada v zapuščinsko maso pokojnega S., ki je umrl 17. 11. 2005. Zato je napačno pritožbeno stališče, da bi lahko uveljavljali predmetni zahtevek le dediči zapustnika S. 8. V obravnavani zadevi je odločitev o tožbenem zahtevku odvisna od odgovora na vprašanje, ali je pogodba o dosmrtnem preživljanju veljavna, kot tudi obseg naročila, ki ga je pokojni dal toženki v zvezi z upravljanjem njegovih sredstev na njegovem bančnem računu.

9. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da ima vsebina pravnega razmerja med pooblastiteljem in pooblaščencem značilnosti mandatne pogodbe. V pravnem smislu se ne sme mešati pooblastila in pogodbe o naročilu. Pooblastilo ureja upravičenja pooblaščenca v zunanjem razmerju, torej v razmerju do tretjih. Pogodba o naročilu pa ureja njegov položaj v razmerju do naročitelja, torej v notranjem razmerju (2).

10. Sodišče prve stopnje je pooblastilo in naročilo zamešalo, na kar pritožba smiselno opozarja. Vendar je kljub zmotni uporabi materialnega prava odločitev sodišča pravilna. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razbrati, da je imela toženka od 16. 10. 2003 pooblastilo za prosto (neomejeno) razpolaganje z denarjem A. S. v razmerju do tretje osebe, to je banke (priloga A2). Lahko je torej nastopala v imenu in za račun pooblastitelja S. v razmerju do banke. Da je tako daje podlago dopis banke z dne 15. 11. 2004 (priloga A3), ki ga izpostavlja toženka. Takšno pooblastilo ima samostojnost samo v razmerju v zunanjem razmerju. V notranjem razmerju med pooblastiteljem in pooblaščencem pa je pooblaščenčevo upravičenje za zastopanje odvisno od vsebine pogodbe, ki je podlaga za podelitev pooblastitve in ima značilnosti pogodbe o naročilu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih toženka ne izpodbija, izhaja, da ni imela upravičenja pooblastitelja S., da njegova denarna sredstva (v višini 2.900.000,00 SIT) iz njegovega računa veže in prenakaže na svoj račun, pač pa le za dvigovanje sredstev za potrebe pooblastitelja. To pomeni, da toženka ni ravnala po navodilih, temveč je z navedenim ravnanjem (16. 3. 2004) kršila svojo obveznost (ravnati v mejah pooblastitve) v razmerju do pooblastitelja S. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje toženka tudi ni dokazala, da je bila volja A. S. podariti ji sporna sredstva v navedenem znesku. Glede na navedeno toženka ni imela podlage, da s sredstvi pokojnega na njegovem računu razpolaga, kot je.

11. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se preživljalec zaveže preživljati preživljanca do njegove smrti, slednji pa se zaveže s trenutkom svoje smrti prenesti nanj svoje premoženje, ki mu pripada ob sklenitvi pogodbe (557. člen OZ). S pogodbo z dne 14. 12. 2004, se je tožnica obvezala v bodoče prevzeti vso oskrbo za preživljanca A. S. (za katerega je že tedaj skrbela). Obseg njenih obveznosti, kot izhajajo iz vsebine pogodbe, med pravdnima strankama ni bil sporen. Tudi ni bilo sporno, da je tožnica svoje obveznosti izpolnjevala ves čas. Preživljanec pa je v pogodbi izjavil, da s svojo smrtjo prenaša na preživljalko svoje premoženje, poleg določenih vrednostnih papirjev, tudi denarna sredstva v višini 2.900.000,00 SIT na njegovem bančnem računu pri banki N., d. d. 12. Srž pritožbe je v tem, da ob sklepanju pogodbe pokojni na svojem računu ni imel navedenih sredstev in zapis v pogodbi, da gre za sredstva na pokojnikovem računu. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov in njenih ugotovitev, da je preživljanec A. S. ob sklepanju pogodbe vedel, da denarnih sredstev na svojem računu v trenutku sklepanja pogodbe nima. Toženka jih je neupravičeno preko prenosa in vezave nakazala na svoj račun. Tudi ugotovitev prvega sodišča, da je pokojni ob sklenitvi pogodbe očitno štel, da gre za njemu lastna sredstva, ki mu pripadajo in predstavljajo njegove premoženje, ima oporo v celoviti in prepričljivi dokazni oceni izvedenih dokazov. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja. Pritožbene navedbe takšne dokazne ocene ne omajejo. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, na podlagi katerih dokazov, ki jih je ocenilo, zaključuje, da je bila prava volja pokojnega ob sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju, da znesek 2.900.000,00 SIT dobi tožnica. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljena predhodna ravnanja pokojnega, ob tem, da toženka ni dokazala, da bi bila ta denarna sredstva njej podarjena, je sodišče prve stopnje navkljub dikciji v pogodbi pravilno zaključilo, da gre za njemu lastna sredstva, s katerimi je lahko veljavno in upravičeno razpolagal. V času sklepanja pogodbe kot tudi v času smrti pokojnika so sredstva (še vedno) spadala v njegovo premoženjsko sfero. Če ne drugače, vsaj kot terjatev do toženke. Z njimi ni razpolagal v korist toženke ne drugega pridobitelja. Zato so bila lahko predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Glede na navedeno, je golo pritožbeno navajanje, da lahko preživljanec kljub sklenjeni pogodbi o dosmrtnem preživljanju razpolaga s svojim premoženjem, brez pomena.

13. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je glede na dogovorjene bodoče obveznosti preživljanja po svoji naravi tvegana (aleatorna) pogodba, kar pomeni, da vsebuje tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja. Prav zaradi te aleatornosti sta pogodbeni stranki, tožnica in pokojni S., nase prevzela riziko, da izpolnjene obveznosti tožnice po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalent izročenemu premoženju. Taka narava pogodbe pa izključuje uporabo pravil o enakovrednosti nasprotnih terjatev (3). Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe toženke, da naj v konkretnem primeru ne bi šlo za tvegano pogodbo, spričo česar utemeljuje pomanjkanje kavze in zato meni meni, da je pogodba nična. Sodišče res pazi na ničnost pogodbe po uradni dolžnosti. Vendar je ugotovitev ničnosti pogodbe odvisna od dejstev, ki jih zatrjuje stranka in so vsebinsko taka, da ničnost opredeljujejo. Čeprav je pokojnik že predhodno potreboval določeno oskrbo, to samo po sebi ne pomeni, da ni šlo za tvegano pogodbo. Da bi bila ta oskrba plačana s strani toženke, v postopku ni bilo ugotovljeno. Toženka trditev v tej smeri ni podala. Zaslišanje strank ali prič pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage (7. in 212. člena ZPP). Prehodna oskrba tudi ne daje podlage za zaključek, da je bila preživljančeva smrt pričakovana v zelo kratkem času. Sama pomoč na domu še ne pomeni, da se približuje konec življenja oskrbovanca. Tudi sicer so pritožbene navedbe o tem, da je bilo zdravstveno stanje takšno, da je bila smrt pričakovana, za kar je vedela tožnica, nedopustne pritožbene novote, saj pred sodiščem prve stopnje niso bile podane (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka o slabem zdravstvenem stanju S. zatrjuje pavšalno, prav tako ni predlagala nobenih dokazov o bolezni, zaradi katere bi lahko pričakovali, da bo preživljanec v kratkem umrl. Ta je res umrl slabo leto po sklenitvi pogodbe, vendar to ne daje zaključka, da pogodba glede na dogovorjene obveznosti do smrti preživljanca ni bila tvegana. Okoliščina, da je pokojnik potreboval oskrbo zaradi slabšega zdravja, sama po sebi ne pomeni moralno zavrženega ravnanja in na veljavnost pogodbe ne vpliva. Veljavnost pogodbe tudi ni odvisna od tega, kdo je dal idejo o sklenitvi pogodbi in kdo jo je sestavil. Tudi doplačilo oskrbnine (v primeru, da bi preživljanec S. potreboval oskrbo v domu za ostarele, njegova pokojnina pa za to ne bi zadostovala), samo po sebi na veljavnost pogodbe ne vpliva. Sicer pa toženka šele prvič v pritožbi izpostavlja to določilo pogodbe kot sporno in na njej gradi nedopustnost kavze kot razlog ničnosti pogodbe. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ob navedenem, ko ničnostni razlogi pogodbe o dosmrtnem preživljanju niso (bili) podani, v pravdni zadevi II P 306/2007 pa je bil toženkin zahtevek za ugotovitev neveljavnosti sporne pogodbe zaradi zatrjevane poslovne nesposobnosti A. S. kot preživljanca tudi pravnomočno zavrnjen, pogodba velja in učinkuje.

14. Glede na povedano je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženki naložilo, da tožnici plača 2.900.000,00 SIT (sedaj 12.101,49 EUR), materialnopravno pravilna.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o napačni odločitvi za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Posledica zamude pri denarnih obveznosti je začetek teka zamudnih obresti. OZ v 299. členu jasno določa, da je stranka upravičena tudi do zamudnih obresti najkasneje od vložitve tožbe. Te pa ji gredo v višini, kot jih predpisuje zakon za zamudo, zato zakonske zamudne obresti. Povsem nepomembno je, ali ima toženka denarna sredstva na računu pri banki. Pritožbeno stališče, da bi šle tožnici le bančne obresti (verjetno meni: zamudne obresti po obrestni meri, ki jo banka v kraju izpolnitve plačuje za vezane/hranilne vloge), je zato materialnopravno napačno. Tudi sicer pa toženka pred prvostopenjskim sodiščem zoper obrestni del ni ugovarjala.

16. Stroškovna odločitev je pravilna. V zvezi z njo sodišče ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Odmera višine stroškov je dovolj obrazložena, da je mogoč njen preizkus. Sodišče je navedlo pravno podlago stroškovne odločitve: prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP, Zakon o sodnih taksah in Odvetniška tarifa (OT). Obrazložilo je kakšen uspeh sta dosegli pravdni stranki, koliko znašajo stroški tožnice glede na njen uspeh v pravdi. Priznane postavke po OT in njihova višina pa sta razvidni iz odmere sodišča na specificiranem stroškovniku v spisu (list. št. 170, 190). Sklicevanje sodbe na stroškovnik v spisu zadostuje zahtevi po ustrezni obrazloženosti stroškovne odločitve. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnica ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov za narok dne 3. 9. 2013 in zadnje glavne obravnave. Slednjo je razpisalo sodišče po lastni presoji in na njej obravnavalo glavno stvar. Pravdni stroški za zastopanje na naroku so nastali in bili potrebni za pravdo. Narok 3. 9. 2012, ki se ga je udeležil tudi odvetnik tožnice, ni bil preložen po krivdi tožnice, zato za uporabo določb o separatnih stroških ni bilo podlage. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko o stroških za to obravnavo ni odločilo drugače, kot o stroških za celoten postopek.

17. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.

(1) Ki je sicer po ugotovitvah prvega sodišča pokojnikova nečakinja in njegova edina dedinja.

(2) Glej Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba 2003, str. 460-462, odločbe VSL I Cpg 1031, 212, II Cp 234/2010. (3) Prim. odločbe VS RS II Ips 292/2006, II Ips 791/2008, II Ips 811/2009, VSL I Cp 3232/2009, I Cp 1898/2012, I Cp 4621/2010.