Jedro

Tožena stranka s tem, ko je tožniku s kasnejšo pogodbo o zaposlitvi priznala višji osnovni količnik, ni pripoznala tožbenega zahtevka. Izjava o pripoznavi dolga mora biti jasna, določna in brezpogojna, tako da se z njo jasno izraža dolžnikova volja, da dolg pripozna.

Tožena stranka je tolmačila in izvrševala kolektivno pogodbo širše in izplačevala zaposlenim delavcem solidarnostno pomoč zaradi smrti ožjega družinskega člana tudi v primeru, ko le-ti niso živeli skupaj in jih niso preživljali. Tožena stranka ob takšni praksi neutemeljeno (po nasprotni tožbi) zahteva od tožnika povrnitev izplačane solidarnostne pomoči, saj je dolžna vse zaposlene obravnavati enako.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne in v stroških postopka tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo zamudnih obresti v višini 128.092,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (1. točka). Ugotovilo je, da je pogodba o zaposlitvi z dne 19.6.1997 med tožnikom in toženo stranko v VII. točki, v delu, v katerem je določen količnik osnovne plače tožnika v višini 1.80 nezakonita in jo v tem delu razveljavilo in posledično temu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in plačati razliko plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov od 1.11.1997 do 1.9.2000 dalje do plačila, ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 189.258,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2001 do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (2. točka). Sodišče je tožbeni zahtevek tožene stranke zaradi plačila iz naslova neupravičeno izplačane solidarnostne pomoči v znesku 63.849,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2000 dalje do plačila in povračila pravdnih stroškov po nasprotni tožbi zavrnilo (3. točka).

Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka in sicer zoper 2. in 3. točko izreka citirane sodbe. Navajala je, da so tožnikovi zahtevki zastarani, poleg tega pa je tožnik pogodbo o zaposlitvi z znižanim količnikom iz 2,10 na 1,80 tudi podpisal. Podpisana pogodba o zaposlitvi je dvostranski akt s podanim soglasjem volje obeh pogodbenih strank, zahtevo za varstvo pravic pa je tožnik vložil šele 4.6.1999, torej približno 2 leti po podpisu pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se tudi takrat zoper pogodbo o zaposlitvi ni pritožil, ampak je ugovarjal na splošno le iz razloga, ker njegov sodelavec bolje zasluži kot on, kar pa je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi za izplačilo neupravičeno prejete solidarnostne pomoči v znesku 63.849,00 SIT. Tožena stranka je tožniku zaradi smrti ožjega družinskega člana - matere izplačala solidarnostno pomoč v znesku 63.849,00 SIT takoj, ko je tožnik vložil zahtevo za izplačilo. Tožnik do solidarnostne pomoči ni bil upravičen, saj z materjo ni živel skupaj in je ni preživljal. Za ožjega družinskega člana se namreč šteje tisti od staršev, ki jih je polnoletni otrok dolžan preživljati, če so ti nesposobni za delo in nimajo dovolj sredstev za preživljanje (124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l. SRS št. 14/89 in RS št. 64/2001). Tožnik po njegovih lastnih izpovedbah ni živel v skupnem gospodinjstvu z mamo, čeprav je bil prijavljen na istem naslovu kot ona. Tožnik tudi ni prispeval sredstev za preživljanje A. K., saj je le-ta imela pokojnino in je pridobivala sredstva tudi z oddajanjem poslovnega prostora na C. Neupravičeno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožniku ne bi bilo potrebno vrniti prejete solidarnostne pomoči, ker je tožena stranka takšno pomoč izplačala tudi V. S., kadrovniku tožene stranke in od njega naj ne bi zahtevala vračila.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navajal, da ni nastopilo zastaranje denarnega zahtevka. Tožbe ni vložil zato, ker bi ga motila sodelavčeva plača, temveč je zahtevo za varstvo pravic in tožbo vložil zato, ker se mu je plača nekajkrat znižala in to kljub dejstvu, da je ves čas od februarja 1980 dalje opravljal enaka dela kot jih opravlja še danes. Izpodbijana pogodba o zaposlitvi je bila za delavca v bistvu kazen, na katero ni mogel pristati. Z novo pogodbo o zaposlitvi je bil ustrahovan in kaznovan s strani prejšnjega župana tožene stranke V. G., ker je v nekaterih disciplinskih in kazenskih postopkih stopil na stran sodelavcev oz. je dogodke opisal tako, kot so se resnično zgodili. Ko se je prejšnji župan zamenjal, je tožnik spet dobil novo pogodbo o zaposlitvi z višjim količnikom, oz. s takšnim, kot ga je zahteval v tožbi, kar kaže na to, da je delodajalec tožnikov tožbeni zahtevek pripoznal. Zaradi navedenega je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne.

Pritožba tožene stranke v zvezi z 2. točko izreka sodbe je utemeljena, pritožba v zvezi s 3. točko izreka sodbe pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 351. členom ZPP.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku uveljavljala ugovor zastaranja terjatve, za kar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbeno novoto. V skladu s 1. odst. 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP. Tožena stranka z ničemer ne izkazuje, da domnevnega dejstva zastaranja, brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato teh pritožbenih navedb ni mogoče obravnavati. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče navaja, da 371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89 - v nadaljevanju ZOR) določa, da velja za terjatve splošni 5 letni zastaralni rok, v kolikor ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Za plače v zakonu ni določenega posebnega roka, tako da velja zanje 5 letni zastaralni rok. Tako tožnikova terjatev iz naslova razlike v plači ni zastarala, saj je uveljavljal razliko v plači za čas od 31.7.1997 do 28.2.2000, tožbo pa je tožnik vložil na sodišče dne 20.3.2000, kot to izhaja iz spisa.

Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ni mogoče slediti pravnemu naziranju tožnika iz odgovora na pritožbo, da je tožena stranka s tem, ko mu je s kasnejšo pogodbo o zaposlitvi priznala višji osnovni količnik, pripoznala tožbeni zahtevek. Izjava o pripoznanju dolga mora biti jasna, določna in brezpogojna, to je takšna, da se z njo jasno izraža dolžnikova volja, da se dolg pripozna. Takšne vsebine pa ravnanja tožene stranke vsekakor nimajo.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugovorom tožene stranke iz pritožbe, da je tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 19.6.1997 podal soglasje volje in potrdil strinjanje z njeno vsebino in da je pogodbo o zaposlitvi izpodbijal šele po približno dveh letih. Pritožbeno sodišče navaja, da podpisana pogodba o zaposlitvi ni bila nična, kot to določa 103. člen ZOR. Tožnik bi tako moral pogodbo o zaposlitvi izpodbijati v roku 30 dni, kot to določa 112. člen ZOR oz. eno leto od dneva, ko se je zvedelo za razlog izpodbojnosti, oz. enega leta od prenehanja sile. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik približno po dveh letih po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi podal toženi stranki pavšalno zahtevo za varstvo pravic, ki jo je tožena stranka obravnavala kot prošnjo, tožniku pa je bilo tudi pojasnjeno, da se bo njegova prošnja upoštevala pri novi organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Tožnik torej zoper podpisano pogodbo o zaposlitvi ni ugovarjal v roku, tako da je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o tem, da je pogodba o zaposlitvi v VII. točki glede določitve količnika nezakonita in posledično glede izplačila razlike v plači za sporno obdobje, ugodilo in tožbeni zahtevek tožnika v tem delu zavrnilo.

Pritožbeni ugovor tožene stranke glede vrnitve izplačane solidarnostne pomoči v znesku 63.849,00 SIT po nasprotni tožbi, je neutemeljen. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka izplačala solidarnostno pomoč tožniku zaradi smrti matere, prav tako je izplačala solidarnostno pomoč tudi V. S., tudi zaradi smrti matere. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji v 40. členu določa, da delavcu pripada solidarnostna pomoč v višini povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu RS za pretekle tri mesece v primeru smrti ožjega družinskega člana. Kolektivna pogodba ne določa, kdo šteje za ožjega družinskega člana in ker je tožena stranka tolmačila in izvrševala kolektivno pogodbo širše in izplačevala zaposlenim delavcem solidarnostno pomoč zaradi smrti ožjega družinskega člana tudi v primeru, ko le-ti niso živeli skupaj in jih niso preživljali, je tako tožbeni zahtevek tožene stranke za povrnitev solidarnostne pomoči po nasprotni tožbi neutemeljen, saj je potrebno, da so vsi zaposleni obravnavani enako. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo.

Glede na uspeh v pravdi je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispeval k rešitvi predmetnega spora.