Jedro

Le oseba, ki (sploh) nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje in njena izjava nima pravnih učinkov, zato je nična. Za takšen zaključek ne zadostuje ugotovitev, da so bile voljne in pojmovne sposobnosti stranke samo bistveno zmanjšane.

Tožniki niso navedli prav nikakršne okoliščine, ki bi se lahko navezala na načelo prepovedi lex commisoria; tožniki tako sploh ne zatrjujejo, da bi med njihovimi obveznostmi po sklenjenih pogodbah in vrednostjo prodane nepremičnine obstajalo kakršno koli nesorazmerje, da so posojilo preplačali, ali kaj podobnega.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrne, v II. točki pa se izpodbijana sodba razveljavi.

II. Tožniki so dolžni v roku 15 dni toženki povrniti pravdne stroške v znesku 660,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so Kupoprodajna pogodba z dne 5. 10. 1999, Pogodba o lizingu z dne 5. 10. 1999, Pogodba št. II-380-00-C z dne 21. 9. 2001 in Pogodba o finančnem lizingu z dne 25. 1. 2006 nične, toženi stranki je naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice A. A. in B. B., zavrnilo pa je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine ostalih tožnikov in toženki naložilo v plačilo 2580,30 EUR pravdnih stroškov (I. točka izreka). Nadalje je ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, da sta B. B. in A. A. dolžna toženki plačati 79.019,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2014 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 527,40 EUR (II. točka izreka odločbe).

2. Zoper sodbo se toženka pritožuje, sklicuje se na vse predvidene pritožbene razloge, predlaga njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka tožnikov v celoti s stroškovno posledico. Trdi, da predstavlja zamudna sodba v zadevi P 175/2004 res iudicata za predmetno pravdo; Če bi bile namreč sporne pogodbe nične, potem bi moralo sodišče po uradni dolžnosti že v tisti pravdi ugotoviti, da gre za ničnost, sklepa pritožba. Trdi, da je sankcija ničnosti predvidena le v primeru poslovne nesposobnosti pogodbene stranke. Opozarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil A. A. v času sklepanja prvih treh pogodb omejeno poslovno sposoben, pri podpisu zadnje pogodbe pa je bila njegova poslovna sposobnost intaktna. Zahtevek za izpodbojnost iz naslova omejene poslovne sposobnosti ni bil postavljen; pa tudi če bi bil, je že potekel 3-letni prekluzivni rok. B. B. je vse posle sklenila veljavno in zavezujoče. S podpisom zadnje pogodbe je tudi A. A. potrdil veljavnost predhodnih pravnih poslov, ki so tako konvalidirali. Zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je po mnenju pritožbe nesklepčen, saj mu manjkajo obvezne sestavine. Toženka ugovarja tudi zavrnitvi dela zahtevka, ki se nanaša na zamudne obresti. Če bi sodišče ugotovilo ničnost pogodb, bi bile po njenem zamudne obresti najmanj, kar je stranka, ki je kriva za nastanek ničnega pravnega posla, dolžna plačati toženi stranki, sklene pritožba.

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo relevantnih kršitev določb postopka, niti napačno ali pomanjkljivo ugotovilo dejanskega stanja, je pa napačno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeni očitek o že razsojeni stvari (res iudicata) ni utemeljen. Res je, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (2. odst. 319. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). A o že razsojeni stvari lahko govorimo le tedaj, ko je sodišče o enakem zahtevku, ki temelji na enaki dejanski podlagi, že odločilo, torej je že izreklo pravno posledico. Z zamudno sodbo, izdana v zadevi P 175/2004, je pravnomočno odločeno o zahtevku za izselitev iz stanovanja na podlagi odpovedi pogodbe o lizingu, ne pa o veljavnosti te pogodbe. Zgolj dejstvo, da sodišče v tistem postopku ni ugotovilo ničnosti pogodb, ne predstavlja že pravnomočno razsojene odločitve o tem, da relevantne pogodbe niso nične.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o ničnosti kupoprodajne pogodbe in pogodb o lizingu utemeljilo s tem, da je bila sposobnost za razsojanje A. A. st. v času podpisa prvih treh pogodb zaradi kroničnega alkoholizma bistveno okrnjena. Ker mora biti za veljavnost pravnega posla stranka poslovno sposobna, so po razumevanju prvostopenjskega sodišča pogodbe, ki so obremenjene z zgornjo pomanjkljivostjo, zoper prisilne predpise in zato nične. Takšno sklepanje je napačno.

8. Sposobnost razsojanja (sposobnost oblikovanja poslovne volje) je dejanska sposobnost razumeti pomen svojih dejanj oz. v zvezi s pravnimi posli sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Le oseba, ki (sploh!) nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje in njena izjava nima pravnih učinkov, zato je nična.(1) Za takšen zaključek ne zadostuje ugotovitev, da so bile voljne in pojmovne sposobnosti stranke samo bistveno zmanjšane.(2) Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bila med letoma 1997 in 2003 sposobnost A. A. izraziti svojo voljo, razumeti pomen svojih dejanj, pravnih posledic in sposobnost svobodne odločitve (le) pomembno okrnjena (zmanjšana).

9. Zmanjšane sposobnosti razsojanja (pa čeprav gre za bistveno zmanjšanost) torej ne gre enačiti s popolno nesposobnostjo. Čeprav okrnjen v svojem zavedanju morebitnih posledic sklenjenega posla, je A. A. s podpisom pogodbe veljavno izrazil svojo resnično poslovno voljo. Dejstvo, da je v letu 2006 s toženko sklenil novo pogodbo o lizingu (ki, kot je to ugotovljeno v izpodbijani sodbi, v svojem bistvu predstavlja zgolj nadaljevanje (pravilneje: prenovitev) predhodno dogovorjenega pogodbenega razmerja), samo dodatno izkazuje, da je pri njem vseskozi obstajala poslovna volja za sklenitev takega pravnega posla, saj sicer (v času popolne prisebnosti) ne bi bil sklenil še nove nove pogodbe, oz. stare samo prenovil. 10. Sposobnost razsojanja je torej dejanska lastnost, dokazno breme pa je na stranki, ki nesposobnost zatrjuje. Tožniki sodišču niso predložili nobenih drugih dokazov za potrditev svojih (tudi sicer skopih) trditev o poslovni nesposobnosti A. A. Večinoma so zatrjevali, da so predstavniki toženke alkoholizem A. A. izkoristili za to, da so ga v podpis pogodb zavedli in ga s tem prevarali, ogoljufali, kar vse nakazuje na potencialno izpodbojnost sklenjenih pogodb zaradi napake volje (60. čl. ZOR), ne pa na popolno odsotnost sposobnosti izraziti pravo voljo, katere posledica bi bila ničnost. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Kupoprodajne pogodbe z dne 5. 10. 1999, Pogodbe o lizingu z dne 5. 10. 1999 in Pogodbe št. II-380-00-C z dne 21. 9. 2001 ni utemeljen. A fortiori ni nična niti Pogodba o finančnem lizingu z dne 25. 1. 2006, saj je bila po ugotovitvah sodišča, oprtih na mnenje izvedenca, sposobnost razsojanja A. A. po letu 2003 intaktna.

11. Ker A. A. ob podpisu treh pogodb ni bil nerazsoden, temveč je bila njegova sposobnost razumeti posel le bistveno zmanjšana, bi v obravnavani zadevi torej lahko govorili le o izpodbojnosti teh pogodb. Izpodbojnost kot milejša oblika neveljavnosti od ničnosti nastopi kot sankcija za manj intenzivne napake, pri čemer izpodbojna pogodba velja in stranke zavezuje vse dotlej, dokler ni izpodbita. Tožeča stranka ni zahtevala razveljavitve spornih pogodb, treba pa je povedati, da s tem ne bi niti uspela, saj je triletni prekluzivni rok za uveljavljanje izpodbojnosti potekel že pred vložitvijo predmetne tožbe (117. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, oz. 99. čl. Obligacijskega zakonika, OZ).

12. Pritožbeno sodišče je presojalo še, ali so nemara sporne pogodbe nične iz kakšnega drugega razloga, ki bi izhajal iz opisa dejanskega stanja, kot so jih v svojih trditvah nanizali tožniki. Izhajalo je namreč iz dodobra uveljavljenega stališča v sodni praksi(3), po katerem gre pri kombinaciji kupoprodajne pogodbe in pogodbe o lizingu za pravno operacijo, ki vsebuje značilnosti legis commissoriae. Takšna operacija je veljavna zgolj, če ne izigrava namena prepovedi 69. čl. Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in 973. čl. ZOR – torej, če vsebuje določbe, ki varujejo dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev.(4) Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniki niso navedli prav nikakršne okoliščine, ki bi se lahko navezala na načelo prepovedi lex commisoria; tožniki tako sploh ne zatrjujejo, da bi med njihovimi obveznostmi po sklenjenih pogodbah in vrednostjo prodane nepremičnine obstajalo kakršno koli nesorazmerje, da so posojilo preplačali, ali kaj podobnega. Ker predstavlja v pravdnem postopku le trditvena podlaga strank okvir za presojo relevantnega dejanskega stanja (7. čl. ZPP), sodišče morebitne ničnosti sklenjenih pogodb po tej podlagi ni moglo presojati.

13. Po navedenem je bilo treba tožbeni zahtevek tožnikov za ugotovitev ničnosti pogodb zavrniti (ter posledično zavrniti tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila), in se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do drugih pritožbenih očitkov (zlasti o nesklepčnosti zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine).

14. Pritožbi tožene stranke je bilo torej treba ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tožnikov (za ugotovitev ničnosti pogodb, za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in za plačilo pravdnih stroškov) v celoti zavrne (5. alinea 358. čl. ZPP). Posledično je bilo treba razveljaviti izpodbijano sodbo v II. točki izreka glede zahtevka po nasprotni tožbi, saj je bila utemeljenost tega kondikcijskega zahtevka odvisna od utemeljenosti zahtevka na ugotovitev ničnosti (1. odst. 104. čl. ZOR); v resnici je šlo za eventuelno nasprotno tožbo, torej tožbo za primer, da bi tožniki (delno) uspeli. Ker niso, za odločanje o zahtevku po nasprotni tožbi ni podlage in je bilo treba ta del sodbe samo razveljaviti.

15. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjsko sodbo, je na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP odločilo še o stroških postopka. Glede na to, da je tožena stranka v postopku uspela, ji mora tožeča stranka v skladu s 1. odst. 154. čl. ZPP povrniti pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) ter na podlagi 1. odst. 155. čl. ZPP kot potrebne priznalo naslednje priglašene stroške postopka na prvi stopnji (toženka pritožbenih stroškov ni priglasila): kilometrina na relaciji L. - C. - L. (4 x 120km x 037 EUR/km) v višini 177,00 EUR in sodna taksa za nasprotno tožbo v višini 483,00 EUR skupaj torej 660,00 EUR, kar je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe, sicer pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Op. št. (1): Prim., N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 188. Op. št.(2): Prim. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 333. Op. št. (3): Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004 v znameniti zadevi „Orion“.

Op. št. (4): Prav tam.