Jedro

Tožnica je upravičena do izplačila nastale škode zaradi porušitve hiše in sicer v višini vrednosti le-te. Tožnica nima svoje hiše več zaradi ravnanj toženke. Toženka se ne more otresti svoje odgovornosti do tožnice s stališčem, češ da z njo ni v kakem poslovnem razmerju oziroma, da ni izdala razlastitvene odločbe. Nobena od teh okoliščin ni pravno odločilna: spor ne temelji na pravno poslovni podlagi, odsotnost razlastitvene odločbe pa toženke tudi ne oprošča odškodninske odgovornosti do tožnice. Če toženka namreč ni neposredno pred posegom v tožničino lastnino izdala razlastitvene odločbe (kot bi to morala po takrat veljavnem zakonu o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe - Uradni list SRS, št. 27/72, 29/72, 19/76 itd), zaradi tega ni prenehala njena obveznost, da po dejansko opravljeni razlastitvi in dejanski razlaščenki povrne pravično odškodnino za porušeno hišo (glede na stanje hiše v času razlastitve in njeno vrednost v času cenitve).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožnici 3,744.788,00 SIT odškodnine za odvzeto nepremičnino z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka 174.392,00 SIT, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljena bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Bistveno kršitev postopka vidi v tem, ker da sodišče druge stopnje ni argumentiralo razlogov, zaradi katerih je zavrnilo dokazne predloge toženke. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V reviziji poudarja, da so dejstva, da se je družina P. vselila v grajsko bajto, ki je bil poslovni objekt, protipravno, da je tam živela nad 20 let brezplačno in da so se sicer vselili s pomočjo nekaterih državnih uslužbencev (bivšega komandirja PM D.) ter zaradi nenavadne odločbe oddelka za občo upravo in družbene službe. Toda normalno bi bilo, da bi P. po odklonilnem mnenju občine glede rekonstrukcije njihove hiše, zaprosili za nadomestno stanovanje in tudi že takrat zahtevali odškodnino za hišo. Sam vzrok izselitve iz hiše je čuden, ker temelji edino na odločbi oddelka za občo upravo in družbene službe, ki pa je bila izdana na prijavo S. P. ter v zvezi z izdajo odločbe opozarja na vrsto svojih pomislekov.

Kar zadeva odškodnino za objekt, toženki ni znano, na kakšnih osnovah temelji izvedenčeva cenitev. V glavnem je ta odškodnina 10 krat previsoka. Sporen je tudi odškodninski temelj. Ni dokazano, da bi se tožeči stranki obljubljala prodaja grajske hiše, izvedensko mnenje je bilo izdelano brez njenega sodelovanja, objekt tožnice je bil nizke vrednosti in če bi sodišče hotelo ugotoviti resnico, bi lahko o hiši pridobilo dokumentacijo v Pokrajinskem arhivu M. in v Zavodu za spomeniško varstvo.

V dopolnitvi revizije opozarja na slabo stanje spornega objekta ter predlaga izvedbo dokazov po fotografijah, projektu urbanistične zazidave R. in pogodbi iz leta 1979. Opozarja, da je stekla rušitev objekta tožnice šele leta 1979, zaradi blokovne gradnje na R. in ker se je družina P. sama izselila iz svoje hiše, je tudi sama odgovorna za škodo na objektu.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka ni podana. Namreč očitana kršitev postopka na drugi stopnji (ki naj bi bila podana zato, ker da sodišče druge stopnje ni argumentiralo razlogov, zaradi katerih je zavrnilo dokazne predloge) ni mogla biti zagrešena že zato, ker toženka bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi sploh ni uveljavljala, ne formalno in ne vsebinsko. Kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa ni podana, ker vsebuje sodba sodišča druge stopnje jasne in za razumevanje njene odločitve dovolj izčrpne razloge o vseh odločilnih okoliščinah. Zato sodišče druge stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so dovoljen revizijski razlog, pazi revizijsko sodišče samo na bistveno kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Ta kršitev pa ne v postopku pred prvim in ne v postopku pred pritožbenim sodiščem ni bila storjena. Uveljavljeni revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zato ni podan.

Podana pa tudi ni zmotna uporaba materialnega prava. Materialnopravni preizkus sodb sodišč nižjih stopenj opravi revizijsko sodišče na podlagi na navedenih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja. V reviziji namreč ni dopustno uveljavljati razlogov, s katerimi se napada dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati obširnih toženkinih izvajanj, ki se nanašajo na dejanske okoliščine spora in glede katerih navaja vrsto dokazov.

Iz ugotovitev sodišča druge stopnje (ki je potrdilo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje) izhaja, da je bila tožnica lastnica hiše P. št. 16 (kot dedinja po možu, ki je hišo kupil leta 1966 in kupnino tudi plačal), da je toženka odklonila prošnjo tožnice, da hišo adaptira, da se je zatem morala izseliti iz hiše z družino vred leta 1972 na podlagi odločbe Oddelka za občo upravo Občine D. z dne 12.4.1972 (ker je postalo bivanje v njeni hiši nevarno zaradi ob njej stoječega toženkinega objekta R., ki ga ni vzdrževala in je zato razpadal ter s tem ogrožal življenje ljudi in bivanje v tožničini hiši), da se je tožnica preselila v toženkin objekt, imenovan grajska hiša (s posredovanjem nekaterih njenih uslužbencev), da je toženka sprejela zatem zazidalni načrt za širše območje, ki je vključeval tudi tožničino hišo, da je v zazidalnem načrtu predvidela rušenje tudi tožničine hiše in je bila ta zatem tudi porušena, da sedaj stojijo na zadevnem območju bloki in garaže in da je toženka odklonila izplačilo odškodnine tožnici za porušeno hišo ter da je znašala vrednost tožničinega objekta po cenitvi z dne 30.11.1993 (brez zemljišča) 3,744.788,00 SIT.

Ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljuje odločitev, da je toženka dolžna plačati tožnici vrednost njenega objekta v višini 3,744.788,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od cenitve dalje. Tožnica je upravičena do izplačila nastale škode zaradi porušitve hiše in sicer v višini vrednosti le-te.

Tožnica nima svoje hiše več zaradi ravnanj toženke. Toženka se ne more otresti svoje odgovornosti do tožnice s stališčem, češ da z njo ni v kakem poslovnem razmerju oziroma, da ni izdala razlastitvene odločbe. Nobena od teh okoliščin ni pravno odločilna: spor ne temelji na pravno poslovni podlagi, odsotnost razlastitvene odločbe pa toženke tudi ne oprošča odškodninske odgovornosti do tožnice. Če toženka namreč ni neposredno pred posegom v tožničino lastnino izdala razlastitvene odločbe (kot bi to morala po takrat veljavnem zakonu o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe - Uradni list SRS, št. 27/72, 29/72, 19/76 itd), zaradi tega ni prenehala njena obveznost, da po dejansko opravljeni razlastitvi in dejanski razlaščenki povrne pravično odškodnino za porušeno hišo (glede na stanje hiše v času razlastitve in njeno vrednost v času cenitve). Višina odškodnine je glede na ugotovljeno dejansko stanje skladna z ugotovljeno tožničino škodo ter so drugačna revizijska izvajanja brez podlage. Revizijsko sodišče ob takem stanju ugotavlja, da toženkina revizija ni utemeljena ter jo je zato v celoti zavrnilo (člen 393 ZPP).