Jedro

Toženka je za izdajo Splošnega akta o načinu izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc imela pooblastilo v zakonu, soglasje Vlade pa ni bilo potrebno. S spornim Splošnim aktom o načinu izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc je toženka uresničila pooblastilo iz drugega odstavka 60. člena ZEKom-1. Glede na splošna merila, predpisana v tem členu, je imela tudi podlago, da uredi obstoječa nesorazmerja pri obremenitvi imetnikov odločb o dodelitvi radijskih frekvenc in plačila ustrezno razporedi med tiste zavezance oziroma na tista področja, kjer strošek dejansko nastane.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo o določitvi števila točk je toženka tožniku – imetniku odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38111-36/2012/2 za namen izračuna plačila uporabe radijskih frekvenc za uporabo radijskih frekvenc zvokovnega radiodifuznega oddajnika na oddajni točki X., določila 2355 točk (1. točka izreka), odločila, da se z dnem izdaje te odločbe razveljavi odločba o določitvi števila točk, št. 38111-36/2012/4 (2. točka izreka) ter še, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je po 191. členu Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) pristojna za izdajo te odločbe. S Splošnim aktom o načinu izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc je določen način izračuna števila točk, za katero se izda odločba o določitvi števila točk, ta pa je podlaga za število točk za odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc. Način izračuna je določen od 7. do 12. člena Splošnega akta. Število točk za uporabo radijskih frekvenc zvokovnega radiodifuznega oddajnika se izračuna s 628 x D1 x D2 točk. Faktor D1 je odvisen od izračunane površine območja pokrivanja v Republiki Sloveniji, kjer je vpliv radijske postaje večji od referenčne vrednosti, ki je določena v tretjem odstavku 9. člena Splošnega akta. Toženka je površino območja izračunala s pomočjo programa ICS Telecom francoskega proizvajalca ATDI, uporabila pa je propagacijski model na osnovi priporočila Mednarodne telekomunikacijske zveze ITU. Rezultat izračuna je grafični prikaz področja pokrivanja v zemljevidu RS in numerični podatek o številu km2, ki je v tem primeru 185 km2. Faktor D2 je odvisen od pokrivanja mestnih območij in je po 9. členu Splošnega akta enak 5,0. Skupno število točk je 2355. Ker se število točk ugotavlja na podlagi uradnih evidenc toženke, je odločba izdana v skrajšanem postopku po 144. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločitev v 2. točki izreka temelji na drugem odstavku 13. člena Splošnega akta.

2. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, povzel določbe drugega, tretjega in šestega odstavka 60. člena ZEKom-1, in navedel, da iz teh določb nedvomno izhaja, da mora Vlada za vsako spremembo višine plačila frekvenčnine dati soglasje. Ker se frekvenčnina določa dvostopenjsko: toženka najprej določi način obračuna frekvenčnine (torej število točk, kar je predmet izpodbijane odločbe) in šele nato obračuna dejansko frekvenčnino, s tem da število točk pomnoži s količnikom, mora dati Vlada soglasje k vsaki stopnji določanja višine frekvenčnine. Toženka je 2. 4. 2013 sprejela Splošni akt o načinu izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc, s katerim je nadomestila dotlej v veljavi Pravilnik o načinu izračuna plačil na podlagi obvestila, za uporabo radijskih frekvenc in za uporabo elementov oštevilčenja, v katerem je povišala število točk iz 1500 leta 2012 na 2355 točke leta 2013, za plačilo uporabe radijskih frekvenc in s tem posledično višino frekvenčnine, ki jo mora tožnik plačati. Toženka je s spremenjenim splošnim aktom brez soglasja Vlade kar za 57 % povišala frekvenčnino, ki jo bo moral tožnik plačati v letu 2013 glede na leto 2012. Ker Vlada RS k Splošnemu aktu soglasja ni podala, je treba uporabiti šesti odstavek 60. člena ZEKom-1, ki jasno določa, da se brez soglasja Vlade uporablja stara tarifa. To pa pomeni, da je odločba nezakonita in nepravilna. Toženka bi morala glede na šesti odstavek 6. člena ZEKom-1 Splošni akt za leto 2013 Vladi predložiti do 31. 10. 2012, vendar tudi tega ni storila in je tudi iz tega razloga treba uporabiti stari Pravilnik. Toženka lahko spremeni višino frekvenčnine samo glede na potrebno pokrivanje stroškov iz prvega odstavka 6. člena ZEKom-1 in glede na načrtovane cilje in naloge, določene v njenem programu dela, ter saldo finančnih sredstev iz preteklega leta. Toženka je v letu 2012 ustvarila za 354.831 EUR presežkov prihodkov nad odhodki, kar pomeni, da je delovala zelo pozitivno, zaradi česar nima nobene potrebe po tem, da bi zviševala frekvenčnino oziroma metodo njenega izračunavanja. Toženka vladi tudi ni predstavila nobenega razumnega razloga za povišanje frekvenčnine glede na leto 2012, saj nima nobenih dodatnih nalog in ciljev, ki bi povišanje opravičevali. Glede na povedano je tožnik sodišču predlagal, da tožbi ugodi, odločbo razveljavi in odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje odločbe do plačila.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdani odločbi, navedla, da je morala glede na 255. člen ZEKom-1 izdati Splošni akt, pravna podlaga za njegovo izdajo pa je v drugem odstavku 60. člena ZEKom-1, pri čemer soglasje Vlade pri njegovem sprejemu ni potrebno. Z izpodbijano odločbo frekvenčnina tudi še ni določena, temveč je določeno število točk, ki pa se pomnoži z vrednostjo točke, slednja pa se določi s tarifo, ki se sprejema vsako leto. Ker Vlada RS še ni potrdila tarife za leto 2013, se do njenega sprejema uporablja Tarifa za leto 2012, ki pa se uporabi pri odločbi o odmeri plačila. Pravilnik pa je prenehal veljati z dnem uveljavitve novega ZEKom-1, uporabljal pa se je do sprejema Splošnega akta. Tožnik v tožbi z ničemer ne oporeka samemu izračunu števila točk. Splošno nestrinjanje s predpisi in na njihovi podlagi sprejetimi posamičnimi akti pa tudi ne more predstavljati razloga za odpravo odločbe. Tožnik pa je imel v okviru javnega posvetovanja po 204. členu ZEKom-1 možnost na predmetni Splošni akt podati pripombe in mnenja, vendar tega ni storil. Toženka je še navedla, da ima glede na novi ZEKom-1 vrsto dodatnih nalog in obveznosti, ki jih mora izvajati v okviru svojih regulatornih nalog, kar je vse predvideno v programu dela in posledično v višjih sredstvih v finančnem načrtu za leto 2013. Zato programov dela za 2012 in 2013 ni mogoče primerjati. Pojasnila je še, da je bil strošek plačila za uporabo posameznih frekvenc do sedaj neenakomerno porazdeljen, saj so mobilni in fiksni operaterji sofinancirali operaterje na radiodifuziji. Poleg tega je tudi zaradi prehoda na digitalno TV v 2012 prišlo do večjega nesorazmerja med stroški in prihodki na področju radiodifuzije. Obstoječa nesorazmerja je bilo zato treba odpraviti in po 60. členu ZEKom-1 plačila ustrezno razporediti med zavezance oziroma na področja, kjer strošek dejansko nastane. Zato se je število točk spremenilo, pri tem pa je predlagano tudi znižanje tarife za 11 %. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

4. Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da so trditve toženke neizkazane. Pridobitev soglasja k Splošnemu aktu po mnenju tožnika terja tudi spoštovanje določb ZUP in ZEKom-1, saj toženka ne more uživati popolne neodvisnosti, ker velja sistem ravnovesja in nadzora. S takim načinom (sprejetjem Splošnega akta brez soglasja vlade) je toženka zaobšla zakon, ki ga zakonodajalec ni imel v mislih pri sprejemanju 6. člena zakona. Zakon bi moral jasno določiti, da ima toženka pristojnost sprejema tovrstnega akta brez danega soglasja. S spremembo števila točk na podlagi drugega odstavka 13. člena Splošnega akta pa je toženka posegla tudi v že pridobljene pravice iz pravnomočne odločbe o določitvi števila točk. Vsaj za to pa bi morala pridobiti soglasje vlade. Vztrajal je kot doslej.

5. Toženka je v odgovoru na pripravljalno vlogo še dodala, da so vsi podatki o njenem delovanju in programu dela dostopni na spletnih povezavah, vse navedbe tožnika o neupravičenosti dviga frekvenčnine pa pavšalne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločba o določitvi števila točk, izdana tožniku kot imetniku odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38111-36/2012/3, s katero je toženka za namen izračuna plačila uporabe radijskih frekvenc, za uporabo radijskih frekvenc zvokovnega radiodifuznega oddajnika na oddajni točki X., določila 2355 točk ter z dnem izdaje te odločbe razveljavila odločbo o določitvi števila točk, št. 38111-36/2012/4. 8. Sodišče se uvodoma opredeljuje do tožnikovega ugovora o neizkazani podlagi toženke za izdajo Splošnega akta, ki določa način izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc (1. člen Splošnega akta). ZEKom-1 je bil uveljavljen z dnem 15. 1. 2013 (258. člen). Na podlagi prvega odstavka 256. člena ZEKom-1 je z dnem uveljavitve prenehal veljati (med drugimi) tudi podzakonski predpis Pravilnik o načinu izračuna plačil na podlagi obvestila, za uporabo radijskih frekvenc in za uporabo elementov oštevilčenja (točka 2), ki pa se je lahko uporabljal do izdaje novih predpisov na podlagi tega zakona (drugi odstavek 256. člena ZEKom-1). Na podlagi določbe 255. člena ZEKom-1 je bila toženka dolžna izdati nove podzakonske akte v roku 6 mesecev po uveljavitvi tega zakona. Toženka je Splošni akt o načinu izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc sprejela 2. 4. 2013 (veljati oziroma uporabljati pa se je pričel od 27. 4. 2013), pooblastilo za sprejem pa je toženka imela v drugem odstavku 60. člena ZEKom-1, ki določa, da agencija s splošnim aktom predpiše način izračuna plačil agenciji na podlagi tega člena (vsebina Splošnega akta – 1. člen). Iz določb ZEKom-1 ne izhaja dolžnost toženke, da bi bila za njegovo veljavnost dolžna pridobiti soglasje Vlade (to ne izhaja tudi iz 60. člena, niti iz določb XIV. poglavja ZEKom-1, ki se nanašajo na toženko kot neodvisen regulatorni organ). Kolikor pa tožnik izpeljuje svoj ugovor o soglasju Vlade iz določb prej veljavnega ZEKom in Pravilnika, ki je z ZEKom-1 prenehal veljati, pa sodišče ugotavlja, da so določbe ZEKom-1 spremenjene. Prej veljavni Pravilnik je bil izdan na podlagi drugega odstavka 6. člena, drugega odstavka 56. člena, drugega odstavka 70. člena ZEKom, izdal pa ga je minister za informacijsko družbo, ki so ga citirane določbe pooblaščale za njegovo izdajo. Glede na v tej točki obrazložitve citirane določbe ZEKom-1 je tako ta tožnikov ugovor neutemeljen, ker je toženka za izdajo Splošnega akta imela pooblastilo v zakonu, soglasje Vlade pa ni bilo potrebno.

9. Toženka je neodvisen regulatorni organ, ki izvaja naloge, ki so določene s tem zakonom in drugimi zakoni s področja njenega delovanja ter na njihovi podlagi sprejetimi podzakonskimi akti. S tem zasleduje razvojne cilje, ki izhajajo iz strateških dokumentov RS s področja njenega delovanja (prvi odstavek 171. člena ZEKom-1). S spornim Splošnim aktom je toženka uresničila pooblastilo iz drugega odstavka 60. člena ZEKom-1. Glede na splošna merila, predpisana v tem členu, je imela toženka tudi podlago, da iz razlogov, kot jih je navedla v odgovoru na tožbo, uredi obstoječa nesorazmerja pri obremenitvi imetnikov odločb o dodelitvi radijskih frekvenc in plačila ustrezno razporedi med tiste zavezance oziroma na tista področja, kjer strošek dejansko nastane, torej drugače kot je urejal Pravilnik. Tožnik pa niti ne ugovarja, da Splošni akt usmeritvam iz drugega odstavka 60. člena ZEKom-1 ne sledi.

10. Tožnik tudi ugovarja, da bi toženka metodo izračunavanja frekvenčnine lahko spremenila le, če bi bilo to potrebno glede na dodatne naloge ali cilje, pri čemer se opira na prvi odstavek 6. člena ZEKom-1. Ta določa, da plačila po tem členu krijejo stroške, ki jih ima Agencija z izvrševanjem določb tega zakona, razen določb V. in VI. poglavja tega zakona. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da po prvem odstavku 60. člena predpisana plačila krijejo stroške, ki jih ima agencija z opravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra. Po drugem odstavku 60. člena ZEKom-1 je način izračuna odvisen od pokrivanja ali gostote prebivalstva na območju pokrivanja ali radijske frekvence ali širine radiofrekvenčnega pasu ali vrste radiokomunikacij ali kombinacije naštetega, ne sme pa omejevati konkurence ali ovirati vstopa na trg. Toženka je v zvezi s tem ugovorom v odgovoru na tožbo pojasnila, da je na podlagi ZEKom-1 dobila vrsto dodatnih nalog in obveznosti, ki jih mora izvajati v okviru svojih regulatornih nalog, s čemer zavrača tožnikov ugovor, da na podlagi ZEKom-1 ni pridobila novih obveznosti. Sporna odločba je odločba, s katero je določeno število točk za namen plačila (ki jih po drugem odstavku 6. člena Splošnega akta agencija določi z odločbo o določitvi števila točk). Vrednost točke se določa letno s tarifo, ki je splošni akt agencije (zadnji stavek drugega odstavka 6. člena ZEKom-1). Soglasje Vlade je po ZEKom-1 določeno le za višino plačila, ki ga določi toženka s tarifo (peti odstavek 6. člena ZEKom-1), kot že navedeno in ne pri sprejemu spornega Splošnega akta. Predlog tarife pa je soodvisen od programa dela, torej od nalog, ki jih ima toženka, in ki ga mora agencija najpozneje do 31. oktobra tekočega leta predložiti v soglasje Vladi RS skupaj s programom dela in finančnim načrtom za prihodnje koledarsko leto. Če vlada do 15. decembra tekočega leta ne izda soglasja, se do uveljavitve nove tarife uporablja veljavna tarifa (šesti odstavek 6. člena ZEKom-1).

11. Kot izhaja iz v 10. točki citiranih določb ZEKom-1 in kar navaja tudi tožnik, gre torej za večstopenjski postopek. Operater mora biti imetnik odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za uporabo, število točk za odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc se določi z odločbo o določitvi števila točk, nato pa organ letno izdaja odločbe o višini plačila v odvisnosti od tarife, s katero mora soglašati Vlada. Ugovor, da bi morala toženka uporabljati Pravilnik glede na nepredložitev Vladi v soglasje spremembe frekvenčnine, je tako neutemeljen, saj šesti odstavek 6. člena ZEKom-1 v takem primeru, kot je obravnavani, predpisuje uporabo stare tarife, primerljive določbe, ki bi se nanašala na število točk, pa ZEKom-1 nima. Sodišče še ugotavlja, da tožnik konkretnih ugovorov, ki bi se nanašali na napačen izračun števila točk glede na Splošni akt kot materialni predpis, nima, sodišče pa po preizkusu, ki ga opravi po uradni dolžnosti, nepravilnosti v tej smeri tudi ni našlo.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.