Jedro

Toženka je v spis predložila plačilne liste tožnika, iz katerih izhaja, da je tožniku v spornem obdobju izplačevala znižano plačo oziroma, mu je od plače odbijala vtoževane zneske z oznako "zmanjšanje po sklepu". Po navedbah toženke naj bi šlo za znižanje plače vsem zaposlenim zaradi slabega poslovanja in gospodarske krize. Vendar tožnik s takim znižanjem plače ni soglašal. Prav tako tudi toženka ni predložila nobenega sklepa, ki bi utemeljeval znižanje plače. Toženka je tudi trdila, da je pri znižanju plače posegla v del plače iz naslova delovne uspešnosti, ki se na podlagi 10. člena pogodbe o zaposlitvi giblje v razponu - 20 % do + 30 % osnovne plače, kar pa tudi ni utemeljeno. Pravilno je zavzeto stališče prvostopnega sodišča, da bi bilo mogoče poseči v tožnikovo plačo iz tega naslova le na podlagi 62. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije, torej na podlagi ugotovitve delovne uspešnosti delavca po vnaprej znanih in določenih merilih, česar pa toženka ni dokazovala.

Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne vpliva na prednostne terjatve. Na podlagi 21. člena tega zakona pa so prednostne terjatve tudi plače za zadnjih šest mesecev pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Glede na navedeno je materialnopravno pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da potrjena prisilna poravnava nad toženko ne učinkuje na vtoževane tožnikove terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati razliko v plači v skupni višini 2.002,82 EUR neto, na ta neto znesek obračunati davke in socialne prispevke in jih odvesti pristojnim organom (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku od posameznih neto mesečnih razlik v plači (v izreku so navedeni natančni zneski) plačati zakonske zamudne obresti od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 0,28 EUR s pp (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Toženka navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno naložilo plačilo neto plače, saj plačni sistem temelji na bruto plači in izračun bruto plače iz neto zneska ni mogoč. Tudi osnova za plačilo prispevkov je bruto plača, neto plača pa je odvisna od davčnih olajšav, ki se od delavca do delavca razlikujejo. Zato je izrek sodbe neizvršljiv. Stranki sta 30. 3. 2011 sklenili pogodbo o zaposlitvi in v 10. členu določili, da znaša osnovna plača 600,00 EUR neto. Iz obračunov plač tožnika izhaja, da je tožnik manj od 600,00 EUR neto prejel le v obdobju januar 2011 do avgust 2011, skupaj pa znaša razlika le 245,97 EUR neto. Kljub temu je sodišče štelo, da tožniku pripada več kot 600,00 EUR neto zgolj zato, ker je toženka plačo tako obračunavala. Vendar iztožljiva je le osnovna plača, določena v pogodbi o zaposlitvi, ne pa dodatek za delovno uspešnost. Kljub zmanjšanju plač je tožnik prejel višjo plačo od določene v pogodbi o zaposlitvi, in sicer v juniju 2011 ter od septembra 2011 dalje, česar pa sodišče ni upoštevalo in je zaradi tega zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je naredilo napačen materialnopravni zaključek.

Materialnopravno zmoten je tudi zaključek, da je terjatev tožnika prednostna in da prisilna poravnava na tako terjatev nima vpliva. Tožnik terjatve v postopku prisilne poravnave ni prijavil, nihče od zaposlenih ni prejel razlike v plači, ki so bile zmanjšane. V kolikor bo tožnik to razliko prejel, bo glede na ostale zaposlene priviligiran.

Toženka predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo vse navedbe toženke v pritožbi prereka, soglaša z razlogovanjem prvostopnega sodišča in predlaga, da pritožbeno sodiče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožba se sicer sklicuje tudi na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, vendar tega razloga ne konkretizira. Zato se pritožbeno sodišče o tem ni moglo izjasniti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča in jih zato v nadaljevanju ne ponavlja. Odgovarja le na pritožbene navedbe, kot sledi.

7. Zmotno je stališče toženke, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje neizvršljiv, ker se glasi na neto znesek razlik v plači, ki ga je potrebno "obrutiti" ter nato obračunati davke in prispevke in jih odvesti pristojnim organom. Res je, da je osnova za obračun in plačilo prispevkov bruto plača. Nikakor pa ni res, da izračun bruto plače iz neto plače ni mogoč. Prav to je morala storiti tudi toženka pri obračunavanju tožnikovih plač, ko je v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi znesek dogovorjene plače sama zapisala v neto znesku.

8. Zmotno je stališče toženke, da je iztožljiva le osnovna plača, določena v pogodbi o zaposlitvi. Iztožljiva je celotna pripadajoča plača, ki je glede na pogodbo o zaposlitvi sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dodatkov in plačila za poslovno uspešnost. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je zagotavljanje ustreznega plačila za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ena od osnovnih obveznosti delodajalca, kot izhaja iz 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), veljavnega v spornem obdobju. Toženka je v spis predložila plačilne liste tožnika, iz katerih izhaja, da je tožniku v spornem obdobju izplačevala znižano plačo oziroma mu je od plače odbijala vtoževane zneske z oznako "zmanjšanje po sklepu". Po navedbah toženke naj bi šlo za znižanje plače vsem zaposlenim zaradi slabega poslovanja in gospodarske krize. Vendar tožnik s takim znižanjem plače ni soglašal. Prav tako tudi toženka ni predložila nobenega sklepa, ki bi utemeljeval znižanje plače. Toženka je tudi trdila, da je pri znižanju plače posegla v del plače iz naslova delovne uspešnosti, ki se na podlagi 10. člena pogodbe o zaposlitvi giblje v razponu - 20 % do + 30 % osnovne plače, kar pa tudi ni utemeljeno. Pravilno je zavzeto stališče prvostopnega sodišča, da bi bilo mogoče poseči v tožnikovo plačo iz tega naslova le na podlagi 62. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 9/98 in nasl.), torej na podlagi ugotovitve delovne uspešnosti delavca po vnaprej znanih in določenih merilih, česar pa toženka ni dokazovala.

9. Kot izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 664/2011 z dne 30. 3. 2011 je bil nad toženko začet postopek prisilne poravnave, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila s sklepom z dne 25. 4. 2012 prisilna poravnava potrjena, sklep pa je postal pravnomočen 11. 5. 2012 (B2, C1). Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP - Ur. l. RS, št. 126/07 in nasl.) v prvem odstavku 212. člena določa, da potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve, ki so nastale od začetka postopka prisilne poravnave, konkretno torej do 30. 3. 2011. Vendar po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne vpliva na prednostne terjatve. Na podlagi 21. člena tega zakona pa so prednostne terjatve tudi plače za zadnjih šest mesecev pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Glede na navedeno je materialnopravno pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da potrjena prisilna poravnava nad toženko ne učinkuje na vtoževane tožnikove terjatve.

10. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo ni bil potreben za rešitev primera (154., 155., 165. člen ZPP).