Jedro

Odpravnina ni delavčeva neodtujljiva pravica, zato lahko delavec z njo prosto razpolaga. Tudi zakon o delovnih razmerjih v 36f členu ne določa ničesar, kar bi kazalo na neodtujljivost pravice do odpravnine. Zato sta nižji sodišči pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi odločili, da se je tožnica, ko je soglašala (vsebinsko gre za ponudbo - poravnavo v skladu z določbami 1089. in 1090. člena ZOR, s katero sta soglašali obe stranki) s tem, da ji delovno razmerje preneha kot delavki, katere delo je postalo trajno nepotrebno, pravici do odpravnine lahko odpovedala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine v znesku 1,543.940,00 SIT s pp.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajala, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov, tisti ki jih ima, pa so nerazumljivi in v nasprotju sami s seboj in listinami v spisu. Dalje je navajala, da so že v sodbi sodišča prve stopnje napake pri ugotavljanju datuma prenehanja delovnega razmerja, da se tožeča stranka pravici do odpravnine ni odpovedala, kar je podpisala pa je podpisala na podlagi večmesečnega pritiska in groženj z uvedbo disciplinskega postopka, kar je pomenilo stalen psihičen pritisk, nedopusten za delovna razmerja. Pri tem njeno delo sploh ni sodilo med dela, ki pri toženi stranki niso bila trajno potrebna. Menila je tudi, da so bile z odločitvijo sodišča kršene njene ustavne pravice. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi, ali podrejeno, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se glede na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba v delih, ki jih je revizijsko sodišče upoštevalo kot pomembne za odločitev, ima razloge o odločilnih dejstvih, da si ti razlogi niso v nasprotju in da se sodbo lahko preizkusi. Zato ni ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki jo vsebinsko sodišču očita revizija.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Sodišče je že v nekaterih predhodnih odločitvah (na primer VIII Ips 22/97 z dne 15.4.1997) zavzelo stališče, da odpravnina ni delavčeva neodtujljiva pravica in da zato lahko delavec z njo prosto razpolaga. Tudi zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v 36.f členu ne določa ničesar, kar bi kazalo na neodtujljivost pravice do odpravnine. Zato sta nižji sodišči pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi odločili, da se je tožnica, ko je soglašala (vsebinsko gre za ponudbo - poravnavo v skladu z določbami 1089. in 1090. člena ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, s katero sta soglašali obe stranki) s tem, da ji delovno razmerje preneha kot delavki, katere delo je postalo trajno nepotrebno, pravici do odpravnine lahko odpovedala.

Zato bi tožnica s svojim zahtevkom na izplačilo odpravnine po tem, ko se je odpovedala pravici do izplačila odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavki, lahko uspela le, če bi ji uspelo dokazati, da je ob podpisu izjave (dne 2.3.1994), da se odpoveduje svoji pravici, obstajala situacija iz 60. člena ZOR. Ta določa, da se v primeru nedopustne grožnje, ki je povzročila pri stranki strah, lahko zahteva razveljavitev pogodbe (ponudbe). Pri tem pa je treba ugotoviti, da tudi morebitna grožnja z uvedbo disciplinskega postopka, niti morebitni pritiski delodajalca na odpoved delovnega razmerja, ne pomenijo take grožnje. Grožnja z disciplinskim postopkom pri tožnici ni mogla povzročiti izoblikovanja drugačne volje, kot jo je sicer imela. To še posebej ne, če je tožnica, kot ves čas sama navaja, čutila, da za kakršnokoli kršitev delovnih obveznosti ni kriva. Zato sta nižji sodišči upravičeno zaključili, da tožnica odpovedi pravici ni predlagala zaradi grožnje in da je zato odpoved pravici bila pravno veljavna.

Vsi drugi razlogi, ki jih revizija še navaja, za odločitev niso pomembni.

Revizijsko sodišče je zaradi povedanega v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZOR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).