Jedro

Glede na izrečeno štirinajstletno zaporno kazen, dejstvo da plen ropa še ni bil najden, kar predstavlja zadostno osnovo za nov začetek kjerkoli na svetu in ne le v Republiki Hrvaški (kjer obtoženec že ima nepremičnine), kakor tudi glede na dejstvo, da še niso bili izsledeni vsi udeleženci tega kaznivega dejanja (ki bi lahko obtožencu pomagali pri umiku iz Slovenije) so podane takšne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obtoženec, kolikor bi bil izpuščen na prostost, pobegnil in s tem je razlog za pripor iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podan.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega S. N. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. S sklepom z dne 22. 5. 2015 je Višje sodišče v Ljubljani na podlagi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da sta pri obtoženemu D. V. še vedno podana priporna razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, pri obtoženemu S. N. pa priporni razlog iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je zagovornik obtoženega S. N. pravočasno, dne 7. 5. 2015 pritožil kot navaja „smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz razlogov po 1. in 3. točki 370. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in 403. členom ZKP“. V pritožbi navaja, da glede utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za podaljšanje pripora sklep navaja zgolj, da je z vsebinsko zavrnitvijo pritožb zoper nepravnomočno obsodilno sodbo ta prerasel v gotov zaključek, da sta obtoženca storila kaznivo dejanje ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena KZ-1, zato sklep v tem delu ni obrazložen. Glede zatrjevane begosumnosti pa, da razlogi izpodbijanega sklepa ne vsebujejo izkazanih konkretnih okoliščin, ki nevarnost pobega utemeljujejo, saj če bi „visoka izrečena kazen“ in „visoka kriminalna teža zaradi višine povzročenega oškodovanja“ zadoščala za obstoj konkretne nevarnosti pobega, bi zakon predpisoval obvezen pripor za vse tiste, ki jim je takšna kazen izrečena oziroma so bili udeleženi pri taki višini oškodovanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa, da napadi sklep razveljavi in vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

B – I. 3. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da: - je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 7. 2014 obtoženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po tretjem, drugem in prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu je bila izrečena kazen štirinajst let zapora, v to kazen mu je bil vštet pripor od 16. 3. 2012 dalje; v plačilo mu je sodišče naložilo znesek 1.370.809,25 EUR (ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi) ter plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev; - da je bil ob izreku sodbe sodišča prve stopnje pripor zoper obtoženca na podlagi določbe prvega odstavka 361. člena ZKP s sklepom z dne 7. 7. 2014 podaljšan iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP; - da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 22. 4. 2015 delno ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona (po uradni dolžnosti pa navedeno upoštevalo tudi za soobtoženega D. V.) tako, da je obtoženima očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo po drugem in prvem odstavku 206. člena KZ-1 ter obtožencema na novo določilo oziroma izreklo kazni v sicer enaki višini.

B – II.

4. Po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP-L, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali so pa pripor odpravi. Glede na tako zakonsko določbo sodišče druge stopnje presoja le, ali razlogi iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen še podani oziroma ali so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora.

5. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je razlog za pripor iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (torej iz istega pripornega razloga kot je bil zoper obtoženca pripor ob prejetju 16. 3. 2012 odrejen in tekom postopka podaljševan) še podan ter zaključilo, da je pripor neogibno potreben omejevalni ukrep, ki ga glede na vse okoliščine v konkretnem primeru ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

6. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijanem sklepu, da je z vsebinsko zavrnitvijo pritožb zagovornikov zoper obsodilno sodbo sodišča prve stopnje, utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja z izrekom obsodilne sodbe prerasla v prepričanje sodišča o obtoženčevi krivdi, torej v gotov zaključek, da je obtoženec (skupaj s sostorilci) storil kaznivo dejanje ropa SKB banke v Ljubljani. Soglaša pa Vrhovno sodišče tudi s presojo sodišča v izpodbijanem sklepu, da so glede na izrečeno štirinajstletno zaporno kazen, da plen ropa (rop bančnih sefov SKB banke Ljubljana dne 31. 10. 2005) še ni bil najden, kar predstavlja zadostno osnovo za nov začetek kjerkoli na svetu in ne le v Republiki Hrvaški (kjer obtoženec že ima nepremičnine), kakor tudi glede na dejstvo, da še niso bili izsledeni vsi udeleženci tega kaznivega dejanja (ki bi lahko obtožencu pomagali pri umiku iz Slovenije) podane takšne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obtoženec kolikor bi bil izpuščen na prostost pobegnil, in s tem je razlog za pripor iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podan. Zato je višje sodišče z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe tretjega odstavka 394. člena ZKP ob preizkusu, ali so še podani razlogi za pripor, z izpodbijanim sklepom utemeljeno in pravilno ugotovilo, da je priporni razlog iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP na strani obtoženca še vedno podan. Pravilnosti zaključka sodišča v izpodbijanem sklepu o še vedno podanem pripornem razlogu begosumnosti navedbe v pritožbi, ki navedene okoliščine ocenjuje drugače kot sodišče v izpodbijanem sklepu in sicer, da bi bil pobeg obtoženca iz Slovenije nesmiseln glede na izrečeno kazen in dolžino zastaralnega roka za izvršitev te kazni, ko so v globaliziranem svetu vzpostavljeni številni učinkoviti mehanizmi mednarodnega sodelovanja in je praktično nemogoče, da bi se kdorkoli lahko uspešno skril za tako dolgo časa, kot je potrebno za zastaranje izvršitve kazni v konkretni zadevi, ne morejo omajati.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zagovornika obtoženega S. N. zoper sklep sodišča zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).