Jedro

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je treba podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR). Če bi moral delodajalec čakati na dokončanje spora med zavarovancem (delavcem) in toženo stranko pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, bi bili roki zamujeni. Nobene podlage ni zato za stališče tožene stranke, da bi moral delodajalec (tožeča stranka) čakati do pravnomočnosti njenih odločitev (imenovanega zdravnika in pristojne komisije) o bolniškem staležu delavca, da bi lahko sprožil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene revizijske pravdne stroške v višini 455,30 EUR v roku petnajst dni po prejemu te sodbe in od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka povrne stroške, ki jih je imela v zvezi z odpovedjo delovnega razmerja svoje delavke (zaradi izplačila plač za čas od 1. 3. 2006 do 16. 11. 2006 in odvetniške stroške delavke, ki je uspela s tožbo v delovnem sporu).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 8/2012-6 z dne 5. 3. 2012 dopustilo revizijo glede vprašanj: - Katero je tisto dejstvo oziroma ravnanje v relaciji med tožečo stranko (delodajalcem) in toženo stranko (ZZZS), ki je povzročilo škodo in je v vzročni zvezi z nastalo škodo? - Ali je možno, da bi protipravno ravnanje tožene stranke v postopku lahko sploh povzročilo kakšno škodo delodajalcu, če je le-ta odpovedal pogodbo o zaposlitvi pred pravnomočnostjo upravnih odločb o dela nezmožnosti? - Ali gre v konkretnem primeru zaradi ravnanja tožeče stranke (vložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pravnomočnostjo in materialno škodo, ki iz tega nastane) za prispevek tožeče stranke k nastali škodi in ali gre za pretrganje vzročne zveze?

4. Na podlagi podlagi navedenega sklepa je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

5. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

Relevantno dejansko stanje

6. Tožeča stranka je svoji delavki A.A. dne 12. 12. 2005 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi njene odsotnosti z dela za čas od 12. 11. 2005 do 28. 11. 2005. Delavka je bila odsotna kljub temu, da za bolniški stalež ni imela opore v dokončnih odločbah tožene stranke; z njima je bilo ugotovljeno, da je bila v spornem obdobju zmožna za delo v skrajšanem delovnem času.

7. V socialnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani je delavka A. A. uspela v sporu z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (sedanjo toženo stranko). Dokončna odločba zdravniške komisije tožene stranke z dne 12. 12. 2005 je bila odpravljena in je bilo ugotovljeno, da je bila delavka začasno nezmožna za delo zaradi bolezni za poln delovni čas tudi v obdobju, ki je bil podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je tako odločilo s sodbo na podlagi pripoznave, saj je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 6. 4. 2006 pripoznala tožbeni zahtevek. Tako je ravnala zato, ker je imenovani zdravnik(1) z odločbo z dne 9. 1. 2006 tožnici priznal bolniški stalež od 29. 8. 2005 do 20. 1. 2006. 8. Na pritožbo sedanje tožeče stranke je bila odločba imenovanega zdravnika spremenjena z odločbo komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 31. 3. 2006, tako da je bilo ugotovljeno, da je bila delavka A.A. začasno nezmožna za delo le od 1. 12. 2005 do 20. 1. 2006 (ne pa tudi v spornem obdobju od 12. 11. 2005 do 28. 11. 2005).

9. Zaradi sodbe na podlagi pripoznave je tožeča stranka je izgubila delovni spor pred Delovnim sodiščem v Kopru z delavko A.A. Revizijske navedbe

10. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

11. Revident uveljavlja, da je tožeči stranki povzročilo škodo izključno njeno lastno ravnanje, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razlog za izgubo delovnega spora zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi naj ne bi bila sodba na podlagi pripoznave, pač pa premalo skrbno ravnanje tožeče stranke, ki ni „sama preverila razloga za prenehanje delovnega razmerja (pretrganje vzročne zveze).“

12. Revident se sklicuje na določbo drugega odstavka 242. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/1994 in nasl.), po kateri mora delavec ravnati v skladu s prejeto odločbo drugostopenjskega organa tožene stranke tudi v primeru, če je vložil tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Dodaja, da je mogoče resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi „oblikovati šele (oziroma samo) na podlagi pravnomočne upravne odločbe in ne že na podlagi njene dokončnosti. Vzrok za nastanek škode tako ni v ravnanju tožene, ampak neposredno tožeče stranke same.“ Razlogi za zavrnitev revizije

13. Za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), če ni z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list, št. 9/1992 in nasl. ZZVZZ) drugače določeno (83. člen ZZVZZ). Odločbe, izdane po določbah ZUP, postanejo izvršljive z njihovo dokončnostjo (224. člen ZUP). Temu sledi tudi določba drugega odstavka 242. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po kateri se mora zavarovanec ravnati v skladu z prejeto odločbo zdravstvene komisije tudi v primeru, če je vložil tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani.

14. Delavka A.A. ni spoštovala dokončnih odločb tožene stranke in ni hodila na delo (s polovičnim delovnim časom). Tožeča stranka je zato imela pravno podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je bil izpolnjen zakonski razlog iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena tedanjega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl., ZDR). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bilo treba podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (prvi stavek drugega odstavka 110. člena ZDR). Če bi moral delodajalec čakati na dokončanje spora med zavarovancem (delavcem) in toženo stranko pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, bi bili roki zamujeni. Nobene podlage ni zato za stališče tožene stranke, da bi moral delodajalec (tožeča stranka) čakati do pravnomočnosti njenih odločitev (imenovanega zdravnika in pristojne komisije) o bolniškem staležu delavca, da bi lahko sprožil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

15. Tožeča stranka nedvomno ne bi izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi svoji delavki, če ne bi bilo z dokončno odločbo zdravniške komisije tožene stranke z dne 12. 12. 2005 ugotovljeno, da je delavka v spornem obdobju zmožna za delo v skrajšanem delovnem času. Dokončna odločba tožene stranke je bil potreben in zadosten pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ravnanje tožeče stranke je bilo tudi neposredna posledica odločbe tožene stranke. Enako velja za izgubo spora pred Delovnim sodiščem v Kopru. Tega je tožeča stranka izgubila zato, ker je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek v socialnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Pripoznala ga je na podlagi odločbe imenovanega zdravnika, ki ni bila dokončna in je bila z odločbo njene zdravniške komisije kasneje spremenjena. Škoda, ki je zaradi tega tožeči stranki nastala (stroški zaradi izplačila plač delavke in njeni stroški za odvetnika), je škoda, do katere je prišlo po normalnem teku stvari in ne zaradi izrednih, nepredvidljivih okoliščin (teorija adekvatne vzročnosti).

16. Tožena stranka bi se lahko branila z argumentacijo, da bi se socialni spor pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani tudi brez pripoznave zahtevka z verjetnostjo končal enako, kot se je na na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka. Če bi bila pri tem uspešna, a tega ni niti poskušala, bi lahko računala na uspeh z ugovorom, da ni vzročne zveze med pripoznavo zahtevka in škodo, katere povrnitev v tem sporu zahteva tožeča stranka.

17. Odgovor na pravna vprašanja, glede katerih je bil dopuščena revizija, je zato naslednji: (a) tožeči stranki je tožena stranka povzročila škodo s pripoznavo tožbenega zahtevka v socialnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, (b) tožeča stranka ni bila dolžna čakati na pravnomočnost odločitev tožene stranke o bolniškem staležu svoje delavke, (c) vzročna zveza ni bila pretrgana.

18. Po obrazloženem se je pokazalo da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka

19. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena in prvega odstavkom 165. člena ZPP. Stroški tožeče stranke za sestavo odgovora na revizijo so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku.

Op. št. (1): Imenovani zdravnik je izraz, ki ga uporablja 81. člen ZZVZZ.