Jedro

Ugotovitev obstoja v pobot uveljavljane terjatve prek višine tožbene terjatve je v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, katerega namen je doseči le zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče s tem prekorači procesni zahtevek tožene stranke in prekrši načelo dispozitivnosti.

Izrek

1.) Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

2.) Tožena stranka sama krije stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je (v drugič ponovljenem postopku) zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je terjatev tožene stranke pobotalo do višine terjatve tožeče stranke, višji tožbeni zahtevek tožeče stranke pa zavrnilo.

Proti navedeni sodbi nobena od strank ni vložila revizije. Zato pa je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v Ljubljani vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Prvenstveno jo je vložilo (1) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 387. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo o odločilnem dejstvu (kdaj je bila podana pobotna izjava) nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine (priloge B2) in zapisnika o naroku z dne 06.07.1993 (list. št. 19-22) ter med samo to listino in zapisnikom, ter (2) zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 2. točke prvega odstavka 387. člena v zvezi s 341. členom ZPP, ker naj bi sodišči (prve in druge stopnje) ne upoštevali, da je tožeča stranka podala pobotno izjavo (z učinkom ex tunc) pred vložitvijo tožbe, zaradi česar nista uporabili drugega odstavka 337. člena ZOR. Podrejeno pa jo je vložilo (3) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 387. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo tretji odstavek 324. člena v zvezi s tretjim odstavkom 319. člena ZPP, drugostopenjsko sodišče pa takšno sodbo kljub ugotovljeni kršitvi (ugotovljenemu obstoju terjatve tožene stranke preko višine terjatve tožeče stranke) potrdilo. Zato je predlagalo, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (po pooblaščenki). Kot neutemeljene je prerekala navedbe državnega tožilstva in predlagala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Pri tem je priglasila stroške odgovora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

(1) Sodišče prve stopnje je ocenilo, da "je v konkretnem primeru šlo za tako imenovani procesni pobot" (drugi odstavek na 8. strani sodbe). Svoj zaključek je temeljilo na dejstvu, da "je toženka izjavo o pobotu podala šele tekom pravde" (drugi odstavek na 8. strani sodbe), "v vlogi z dne 05.11.1993" (drugi odstavek na 3. strani sodbe). Vendar pa gre pri tem za dejanski zaključek, ki je stvar dokazne ocene sodišča, ne pa za uveljavljano nasprotje med ugotovitvijo sodišča ter med tem, kar je v listini (obračunu -prilogi B2) in zapisniku o naroku (list. št. 19-22).

Sodišče prve stopnje je dejanski zaključek podkrepilo z ugotovitvijo, da "ni izkazano in se tudi ne zatrjuje, da bi (toženka) takšno (to je pobotno) izjavo dala že prej" (drugi odstavek na 8. strani sodbe). Drugačna dokazna presoja (v smislu navedb iz zahteve) bi morda pokazala, da je pravilna dejanska ugotovitev, da je bila pobotna izjava podana že pred vložitvijo tožbe (dne 18.11.1991), vendar pa dokazna ocena sodišča ni predmet preizkusa pred Vrhovnim sodiščem (drugi odstavek 387. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Sicer pa sodišče prve stopnje (glede na drugi odstavek 7. člena ZPP) tudi ni bilo dolžno niti upravičeno izvajati dokazov o tem, da je bila pobotna izjava podana pred vložitvijo tožbe, saj tega dejstva nobena od strank ni zatrjevala (primerjaj razloge sodbe VS RS III Ips 25/93, 22.04.1993).

(2) Sodišče prve stopnje je iz ugotovljenega dejstva (da je pobotno izjavo podala v vlogi z dne 05.11.1993, torej med postopkom) sklepalo, da je tožena stranka uveljavljala procesno pobotanje (po ZPP). Pri tem je šlo za pravno oceno, za uporabo prava, ki pa ji ni mogoče očitati nepravilnosti. Nobena od strank namreč ni zatrjevala, da je tožena stranka pobotno izjavo podala pred vložitvijo tožbe, da bi lahko sodišče prve stopnje sklepalo, da je uveljavljala predpravdno pobotanje (ko naj bi učinkovanje pobotne izjave ex tunc narekovalo uporabo drugega odstavka 337. člena (takrat veljavnega) Zakona o obligacijskih razmerjih). Sodišče druge stopnje pa tudi ni moglo zgolj na podlagi spisa vzeti za temelj svoje odločbe dejstva, katerega sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti nanj ni oprlo svoje odločbe.

(3) Toženka je v vlogi z dne 05.11.1993 (list. št. 29) uveljavljala v pobot proti tožničini terjatvi svojo protiterjatev (navedeno v odgovoru na tožbo). Po procesni teoriji (tako kot procesno pobotanje pojmuje ZPP) pa "uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot ni tožba, ne nasprotna tožba ali vmesna ugotovitvena tožba, ampak svojevrstno uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za defenzivne cilje, pravno varstvo posebne oblike" (univ. prof. dr. Jože Juhart: "Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije", Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, str. 297, & 104, IV.2.) - za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je (v sodbi z dne 17.04.2002) sicer v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP ugotovilo obstoj pobotne terjatve, vendar pa jo je ugotovilo preko "višine tožbene terjatve" (Franc Testen: "Pobot v pravdi", Pravnik (Ljubljana), št. 1-2/1984, str. 21, 4.3.). To pa je v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, ki je defenzivnega značaja. Toženec namreč ugovarja v pobot zato, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato se sodišče ukvarja z nasprotno terjatvijo "le do višine tožbene terjatve, kolikor je pač potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka" (univ. prof. dr. Jože Juhart: "Pobotanje v pravdi", Zbornik Pravne fakultete v Ljubljani, 1959, str. 105, IV.31.).

Vendar pa sodišče prve stopnje z drugim odstavkom sodbenega izreka, sodišče druge stopnje pa s potrditvijo sodbe s takšnim izrekom, ni prekršilo v zahtevi navedenih postopkovnih določb. Izrek je namreč tričlenski in kot tak vsebuje tudi posebno ugotovitev obstoja terjatve toženke, ki jo je uveljavljala s pobotnim ugovorom. Ker je odločitev o pobotnem ugovoru v izreku sodbe, pa je taka odločba v skladu s tretjim odstavkom 319. člena ZPP tudi pravnomočna (primerjaj prof. dr. Lojze Ude: "Civilno procesno pravo", Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 227, & 55).

Sodišče prve stopnje je sicer posebej ugotovilo obstoj toženkine terjatve, vendar pa jo je ugotovilo preko višine tožničine terjatve, saj toženka ni uveljavljala nasprotne terjatve zaradi njene ugotovitve čez znesek tožničine terjatve, ampak zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka. S tem je prekoračilo procesni zahtevek tožene stranke, vendar pa državno tožilstvo te kršitve ne more uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 387. člena ZPP). Iz tega razloga je dovoljena le revizija stranke, in še to samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 370. člena ZPP). Pri prekoračitvi tožbenega zahtevka gre namreč za prekršitev načela dispozitivnosti (kot temeljnega procesnega načela), na katero pa sodišče (druge stopnje) pazi samo na zahtevo stranke (tretji odstavek 350. člena ZPP), ne pa za prekršitev načela zakonitosti, na katero posebej pazi državno tožilstvo.

(4) Ker torej niso podane kršitve, ki jih je v svoji zahtevi uveljavljalo državno tožilstvo (prvi odstavek 391. člena ZPP), je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 391. člena in 378. členom ZPP neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (1. točka izreka).

(5) Ker ni pravne podlage za povrnitev stroškov odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče sklenilo, da jih tožena stranka krije sama (2. točka izreka).