Jedro

Kadar delavec vloži zahtevo za varstvo pravic pred pristojnim organom delodajalca in le-ta zahtevo kot prepozno zavrže, mora sodišče vsebinsko presojati zakonitost dokončne odločbe delodajalca o zavrženju delavčeve zahteve. Tožbeni zahtevek na razveljavitev dokončne odločbe o zavrženju delavčeve zahteve za varstvo pravic mora zavrniti, če ugotovi, da je delodajalec zahtevo za varstvo pravic utemeljeno zavrgel kot prepozno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi obvestilo o prenehanju delovnega razmerja z dne 13.3.2001 in da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 10.4.2001, da je tožnik sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, ter da mu delovno razmerje pri toženi stranki še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik pravočasno vložil pritožbo, v kateri smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje njegov zahtevek zavrnilo kot prepozen in pri odločitvi izhajalo iz datuma obiska tožnika pri Inšpektoratu RS za delo (dne 21.3.2001). Tožnik zatrjuje, da je bil o kršitvah svojih pravic kvalificirano poučen šele z dnem prejetja pisnega pojasnila s strani Inšpektorata RS za delo (dne 30.3.2001). Ker je bila zahteva za varstvo pravic vložena dne 9.4.2001 oz. 10 dni po prejemu pisnega pojasnila, je bila po njegovem prepričanju vložena pravočasno v zakonsko predpisanem 15-dnevnem roku. Poleg tega naj bi sodišče kršilo tudi določbo 102a. čl. ZDR zaradi pomanjkanja pravnega pouka, s tako odločitvijo pa naj bi bila tožniku odvzeta ustavno zagotovljena pravica do sodnega varstva. Pravni pouk naj bi bil vsebovan šele v pojasnilu Inšpektorata RS. Nadalje navaja, da je bilo delovno razmerje pri toženi stranki sklenjeno v nasprotju z 12. čl. ZTPDR ter 17. in 18. členom ZDR. Končno je tožnik opozoril, da ga sodnik pred pričetkom glavne obravnave ni seznanil z možnostjo ugovora glede sestave senata. Po tožnikovih navedbah naj bi bil sodnik porotnik V. T. z njim v sorodstvenem razmerju (tožnikov stric) in v sodnem sporu s tožnikovimi starši, zaradi česar bi moral biti po mnenju tožnika izločen.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah smiselno uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002). Ugotovilo je, da je izrek v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik prepozno zahteval varstvo pravic pri delodajalcu. Zavzelo je stališče, da je tožnik za kršitev svojih pravic izvedel ob obisku Inšpektorata RS za delo dne 21.3.2001, zaradi česar bi moral v skladu z določbo 2. odst. 80. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR) zahtevo za varstvo pravic vložiti najkasneje dne 5.4.2001. Ker je tožnik zahtevo vložil dne 9.4.2001, jo je vložil prepozno. Na podlagi take ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, kar pa po zaključku pritožbenega sodišča pomeni nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe.

V skladu s 1. odst. 80. čl. ZTPDR ima delavec pravico pristojnim organom v organizaciji oziroma delodajalcu vložiti zahteve za uveljavljanje njegovih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper sklepe, ki jih ti organi sprejmejo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Drugi odstavek istega člena pa določa, da takšen ugovor vloži delavec pri organu, ki ga določa splošni akt oz. kolektivna pogodba, in to v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica, oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice.

Tožnik v obravnavanem primeru med drugim zahteva, da mu v skladu z določbo 18. čl. ZDR delovno razmerje, sklenjeno za določen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16.4.2000 (priloga A 3), preide v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, ker naj bi bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom. V skladu s sodno prakso se šteje, da je delavčeva pravica kršena ves čas trajanja delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas (če je sklenjeno v nasprotju z zakonom). Zato delavec pravočasno uveljavlja transformacijo delovnega razmerja v smislu 1. odst. 18. čl. ZDR tudi še ob prejemu obvestila o prenehanju delovnega razmerja za določen čas. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je obvestilo o prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, s strani tožene stranke prejel 14.3.2001. Iz podatkov v spisu pa je razvidno, da je zahtevo za varstvo pravic vložil 9.4.2001, zaradi česar jo je tožena stranka kot prepozno zavrgla.

V skladu s 1. odst. 83. čl. ZTPDR ima delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oz. ugovora, v nadaljnjih 15 dneh pravico zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Sodišče v takem primeru presoja zakonitost dokončne odločbe delodajalca, pri čemer v skladu z določbo 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - v nadaljevanju ZDSS) ni vezano na zahtevek v primerih, ko delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, delavec pa določenega zahtevka ni dolžan postaviti.

V konkretnem primeru bi moralo sodišče prve stopnje predvsem presojati zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 24.4.2001, s katero je tožnikovo zahtevo za varstvo pravic kot prepozno zavrglo in ne obvestila tožene stranke z dne 13.3.2001, kot je tožnik uveljavljal s tožbenim zahtevkom, saj sodišče v takem primeru na tožbeni zahtevek ni vezano (1. odst. 23. čl. ZDSS). Obvestilo delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, namreč nima narave odločbe oz. sklepa delodajalca, zoper katerega bi delavec lahko uveljavljal varstvo pravic. Iz tega razloga tudi ni potrebno, da obvestilo o prenehanju delovnega razmerja vsebuje pravni pouk. Obvestilo je relevantno zgolj zato, ker se od dne, ko je delavcu vročeno, šteje, da je izvedel za kršitev pravic in s tistim dnem začne teči zakonski rok za vložitev zahteve za uveljavljanje pravic.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V izreku izpodbijane sodbe je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev obvestila tožene stranke z dne 13.3.2001, v obrazložitvi sodbe pa je presojalo zakonitost odločbe tožene stranke z dne 24.4.2001 in zaključilo, da je tožena stranka zahtevo za varstvo pravic pravilno zavrgla. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče tožnika najprej pozvati, da delno spremeni tožbeni zahtevek in sicer namesto na razveljavitev obvestila z dne 13.3.2001 se mora tožbeni zahtevek pravilno glasiti na razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 24.4.2001, nato pa bo moralo prvostopenjsko sodišče vsebinsko presojati zakonitost te odločbe. Če bo ugotovilo, da je tožena stranka pravilno zavrgla tožnikovo zahtevo za varstvo pravic z dne 9.4.2001 kot prepozno in je tožnik zoper tako odločbo uveljavljal sodno varstvo v predvidenem roku, bo moralo del tožbenega zahtevka za razveljavitev dokončne odločbe z dne 24.4.2001 o zavrženju zahteve za varstvo pravic zavrniti, del tožbenega zahtevka za transformacijo delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, pa v predpostavki pomanjkanja procesne predpostavke zavreči. Če pa bo prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik pravočasno vložil zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki, pa bo moralo dokončno odločbo tožene stranke z dne 24.4.2001 kot nezakonito razveljaviti ter vsebinsko odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka za transformacijo delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. tč. 1. odst. 70. čl. ZPP) oz., ki je bil s sklepom predsednika oziroma predstojnika sodišča izločen (2. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Vendar pa tožnik v pritožbenem postopku ni predložil nobenega dokazila v zvezi s pritožbeno navedbo glede izločitve sodnika porotnika V. T., zaradi česar sodišče druge stopnje te pritožbene navedbe ni moglo preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je zgoraj imenovani sodnik porotnik res v sorodstvenem razmerju s tožnikom, zaradi česar bi bil podan izločitveni razlog po 3. tč. 1. odst. 70. čl. ZPP. Če bo to ugotovilo, bo potrebno postopek ponoviti pred spremenjenim senatom.

Ker je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče v celoti razveljavilo izpodbijano sodbo.

Na podlagi prvega odstavka 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.