Jedro

Ustno izrečena odločba in njen pisni odpravek se morata skladati, saj je pisni sklep zgolj odpravek ustnega sklepa. Razlika med njima je zgolj v njuni obličnosti, glede drugih lastnosti pa imata enake učinke in posledice. Iz Zapisnika sicer res izhaja, da večji del ustne obrazložitve izrečenega ukrepa sloni na obrazložitvi tožnikove begosumnosti, vendar pa je iz njegove tretje strani jasno razvidno, da je bilo tožniku pojasnjeno tudi, da mu je ukrep izrečen zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja.

Glede na to, da je tožnik pred tretjo prošnjo za mednarodno zaščito dvakrat prošnjo že vložil v RS (23. 4. 2019 in 11. 10. 2020) in teritorij samovoljno zapustil (1. 5. 2019 in 26. 10. 2020), zapustil pa tudi nekatere druge države EU po tem, ko je tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil v postopku predaje po Dublinski uredbi III (Nizozemska, Luksemburg), je po presoji sodišča pravilna ocena tožene stranke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bi bilo mogoče ugotoviti določena dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje zaradi razlogov po drugi alineji prvega odstavka 84. člena v zvezi s 84.a členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi ugotavljanja dejstev na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna od 19. 11. 2021 od 12.45 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 19. 2. 2022 do 12.45 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) pred tem dvakrat že zaprosil za mednarodno zaščito. Najprej je to storil 23. 4. 2019, vendar je takoj po vložitvi prošnje RS samovoljno zapustil. Zato je tožena stranka postopek ustavila (šesti odstavek 49. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1). Tožnika je nato na podlagi Uredbe EU št. 604/20131 skušala vrniti Nizozemska, a je tožnik pobegnil, potem pa so ga v RS 29. 9. 2020 vrnili švicarski varnostni organi. Svojo drugo prošnjo je tožnik vložil 11. 10. 2020 in tudi tokrat ni počakal na zaključek azilnega postopka. V RS so ga najprej želeli vrniti iz Luksemburga, po njegovem ponovnem pobegu, pa so ga 15. 11. 2021 vrnili nemški varnostni organi. Ker je tožnik ponovno izrazil namero za vložitev prošnje, je bila 19. 11. 2021 sprejeta njegova tretja prošnja za mednarodno zaščito.

3. V prošnji se je skliceval na ekonomske razloge. Po njegovih besedah tudi drugi fantje zapuščajo Alžirijo zaradi dela v Evropi. Tudi sam želi finančno pomagati domačim, saj ti živijo v pomanjkanju. V Alžiriji bolje plačanega dela ni našel, prošnjo za finančno pomoč pa so mu zavrnili. Drugi tožnikov razlog pa je, da njegov oče ni dobil svojega deleža na podedovani zemlji, dobili pa so ga očetovi sorojenci. Tožnik ciljne države ni navedel, želi pa ostati nekje, kjer bi lahko živel in delal. 4. Tožena stranka je tožniku ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Povedal je, da je RS zapustil, ker tukaj ni našel dela, ni pa tu želel le jesti in spati. Po prvi prošnji je najprej odšel v Italijo, nato pa Francijo. Ko je v Franciji izgubil službo, je odšel na Nizozemsko, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Od prejetega denarja je del prihranil in ga pošiljal domačim. Nizozemsko je zapustil, ker so mu dejali, da mora oditi. Prišel je do Švice, kjer je imel težave. Ker zvečer nastanitve ni smel zapustiti, sam pa je želel ven, je skočil skozi okno in si zlomil nogo. Drugič je RS zapustil, ker tu ni mogel delati. Zato je zopet odšel do Francije, kjer so mu prijatelji finančno pomagali. Povedal je še, da bo v RS tokrat ostal, če dobi zdravstveno pomoč in službo.

5. Tožena stranka meni, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj glede na njegove izjave in ravnanja dvomi, da bo počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Pri tem se sklicuje na tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1, po kateri se šteje, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je ta predhodno že vložila prošnjo v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila. Ker je tožnik pred tem dvakrat samovoljno že zapustil RS, čeprav je vsakokrat izjavil, da bo na zaključek postopka počakal, tožena stranka dvomi, da bo tokrat ostal. Izpostavlja, da če bi se tožnik želel vrniti v RS, potem ne bi pobegnil iz držav, ki so ga v RS želele vrniti. Povedna je tudi njegova izjava, da bi v RS ostal, če bi dobil zaposlitev, kar pa, kot tožena stranka ugotavlja, po slovenski zakonodaji določen čas še ne bo mogoče. S takšnim ravnanjem (pobegom) pa bi tožnik onemogočil nadaljnja postopanja, saj bo tožena stranka pred odločitvijo o njegovi prošnji z njim morala opraviti še osebni razgovor, kjer bo podrobneje ugotavljala dejstva in okoliščine v zvezi s tožnikovimi razlogi, po potrebi pa preučila tudi morebitne informacije o Alžiriji.

6. Iz nadaljnje obrazložitve izhaja, da mora pristojni organ imeti možnost, da dejstva, ki jih prosilec navaja, preveri in ugotovi pravo in resnično dejansko stanje. Sklicuje se na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, iz katere izhaja, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev.

7. Tožena stranka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

8. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov (razen ničnosti) po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. Pisni odpravek izpodbijanega sklepa naj bi se bistveno razlikoval od ustne obrazložitve izdanega ukrepa. Iz Zapisnika o ustnem izreku ukrepa (v nadaljevanju Zapisnik) naj bi izhajalo, da se tožniku gibanje omeji zgolj zaradi begosumnosti. To pa naj za izrek tega ukrepa po ZMZ-1 ne bi zadoščalo. Meni, da omejitev gibanja ne sme biti dopustna z uporabo izgovora, da zaradi prosilčevega pobega o njegovi prošnji ne bo vsebinsko odločeno. ZMZ-1 dovolj jasno sankcionira posledice samovoljne zapustitve RS.

10. Meni, da kumulativno določen pogoj za izrek izpodbijanega ukrepa po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, ni podan. V zvezi z obrazložitvijo tega pogoja kot izhaja iz pisnega odpravka izpodbijanega sklepa, izpostavlja, da tožnik ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi preganjan, da bi se sorodnikov bal ali da bi ob vrnitvi v Alžirijo lahko utrpel kakšno škodo. Zato naj ne bi bili razumljivi razlogi tožene stranke za ugotavljanje in presojo okoliščin v zvezi z zapuščinskim postopkom, ki bi lahko prispevali k tožnikovi ogroženosti. Te okoliščine naj ne bi bile pravno pomembne za odločitev v tej zadevi. Takšna praksa tožene stranke naj bi bila izredno nevarna in bi lahko vodila k vsesplošnemu protipravnemu odvzemu prostosti prosilcem za azil z izgovorom, da je potrebno ugotavljati določena dejstva, četudi nebistvena.

11. Meni, da izrečeni ukrep ni ne nujen ne sorazmeren in posega v tožnikovo pravico do osebne svobode in prostosti iz 19. člena Ustave RS, 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na sodbo SEU v zadevi C-18/16 pa ugotavlja, da je tam šlo za drugačno dejansko situacijo, kjer je prosilec predložil lažni potni list. Dejstvo, da slovenski zakonodajalec ni zagotovil alternativnih načinov pridržanja, kot to določa 8(4) Direktive 2013/33/EU,2 tožene stranke ne opravičuje, da nezakonito posega v pravico do osebne svobode tožnika. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

12. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da iz Zapisnika ne izhaja, da je bil ukrep omejitve gibanja tožniku izrečen tudi zaradi ugotavljanja določenih dejstev, opozarja na tretjo stran Zapisnika, iz katere je razvidno, da je bil tožniku ukrep izrečen na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Navaja še, da je 25. 11. 2021 s tožnikom že pravila osebni razgovor, vendar pa je za zadevo izrednega pomena, da tožnik še nadalje ostane na voljo za pojasnila, vse do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji.

13. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri nadalje poudarja, da je iz druge strani Zapisnika jasno razvidno, da je bil tožniku ustno obrazložen izpodbijani ukrep zgolj glede njegove begosumnosti. Zapis na tretji strani Zapisnika s sklicevanjem na zakonsko podlago pa je zgolj splošen.

14. Dne 2. 12. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, priloge sodnega spisa in zaslišalo tožnika.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Nosilni razlog za omejitev gibanja v obravnavani zadevi je namreč presoja tožene stranke, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 17. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.3 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije4, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.5

18. Skladno s točko b tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca v tem primeru pridržati, da se lahko določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II). Iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 19. Z navedeno določbo ZMZ-1 je zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih sicer ne bi bilo mogoče pridobiti. V takih okoliščinah pa je omejitev gibanja dopustna le, če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Kdaj je mogoče šteti, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, je z novim 84.a členom ZMZ-1 primeroma določil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A)6 v 40. členu.

20. Tožnik v prvi vrsti zatrjuje, da se pisni odpravek izpodbijanega sklepa v bistvenem razlikuje od ustne obrazložitve izrečenega ukrepa omejitve gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Iz Zapisnika naj bi izhajalo, da je bil ukrep tožniku izrečen samo zaradi njegove begosumnosti. Zapis na tretji strani Zapisnika s sklicevanjem na zakonsko podlago druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (to je pogoj ugotavljanja določenih dejstev) je povsem splošen in ga ustna obrazložitev ukrepa ni zajela.

21. Na podlagi drugega odstavka 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se v upravnem postopku izda pisno odločbo, izjemoma ustno, ko to določa zakon (v danem primeru tako določa peti odstavek 84. člena ZMZ-1). Tudi, če se odločba razglasi ustno, jo je treba izdati pisno (četrti odstavek 210. člena ZUP). Ustno izrečena odločba in njen pisni odpravek se morata skladati, saj je pisni sklep zgolj odpravek ustnega sklepa. Razlika med njima je zgolj v njuni obličnosti, glede drugih lastnosti pa imata enake učinke in posledice. Iz Zapisnika sicer res izhaja, da večji del ustne obrazložitve izrečenega ukrepa sloni na obrazložitvi tožnikove begosumnosti, vendar pa je iz njegove tretje strani jasno razvidno, da je bilo tožniku pojasnjeno tudi, da mu je ukrep izrečen zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja. Tožniku je bilo še pojasnjeno, da bo v roku 48 ur od ustnega izreka izdan pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja, ki ga bo tožnik prejel takoj, ko bo ta preveden v njemu razumljiv jezik oziroma v roku treh delovnih dni po izdaji. Prav tako ga je uradna oseba tožene stranke poučila, da bo zoper pisni odpravek izdanega sklepa lahko v nadaljnjem roku treh delovnih dni vložil tožbo na Upravno sodišče. Zato po presoji sodišča tožbeni ugovor, ki se s tem v zvezi smiselno nanaša na bistvene kršitve določb upravnega postopka, ni utemeljen.

22. V nadaljevanju je sodišče glede na preostale tožbene ugovore presojalo še, ali so za izrek izpodbijanega ukrepa izpolnjeni kumulativno določeni pogoji in sicer, ali je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; ali sta ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja v vzročno-posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitev gibanja ne bi mogel ugotoviti; ter ali je podana nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 23. Po presoji sodišča je tožena stranka skopo, vendar še v zadostni meri pojasnila, katera dejstva, ki jih je tožnik navajal, je za odločitev o prošnji še treba ugotavljati in je informacije v zvezi z njimi mogoče pridobiti le od tožnika. Tožnik se je namreč v prošnji za mednarodno zaščito poleg ekonomskih razlogov skliceval tudi na okoliščine v zvezi z zapuščinskim postopkom po pokojnem dedku, po katerem so dedovali tožnikove tete in stric, ki so bogati in imajo zveze, njegov oče pa ne. V zvezi z navedenim razlogom je tožena stranka menila, da mora raziskati določene okoliščine ter po potrebi pridobiti informacije o tožnikovi izvorni državi. Za pravilno in zakonito odločitev o tožnikovi prošnji mora imeti tožena stranka možnost, da dejstva in okoliščine, ki jih je tožnik v prošnji navajal, tudi preveri, po potrebi tudi z informacijami o izvorni državi (21., 22. in 23. člen ZMZ-1). Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je za popolno presojo upravičenosti do mednarodne zaščite potrebno tožnikovo nadaljnje sodelovanje. Ob takem stanju stvari, ko postopek odločanja o tožnikovi prošnji še ni zaključen, pa je po presoji sodišča ta razlog še vedno podan.

24. Tožbene navedbe, „da okoliščine zapuščinskega postopka, iz katerih ne izhaja, da bi bil tožnik ogrožen s strani sorodnikov, saj tega ni navajal, niso pravno pomembne“, ni utemeljen. V tem postopku namreč sodišče presoja zgolj zakonitost izpodbijanega akta. Presoja, ali so okoliščine v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito pravno pomembne ali ne, pa je lahko le predmet posebnega postopka, v katerem se odloča o utemeljenosti prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito. Če bi se sodišče že v tej zadevi spustilo v obravnavo zatrjevane podlage in razlogov za mednarodno zaščito, bi nedopustno preseglo okvir odločanja konkretnega postopka.

25. Sodišče je v nadaljevanju presojalo še, ali je podan tudi drugi razlog za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je, ali obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Sodišče ob tem še dodaja, da ZMZ-1A sedaj ne zahteva več _utemeljene_ nevarnosti, zadošča že sama _nevarnost_ pobega. Nevarnost pobega je tožena stranka utemeljila na uporabi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, to je, da je oseba predhodno že vložila prošnjo za mednarodno zaščito v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila. Glede na podatke spisa, ki izkazujejo, da je tožnik pred tretjo prošnjo za mednarodno zaščito dvakrat prošnjo že vložil v RS (23. 4. 2019 in 11. 10. 2020) in teritorij samovoljno zapustil (1. 5. 2019 in 26. 10. 2020), zapustil pa tudi nekatere druge države EU po tem, ko je tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil v postopku predaje po Dublinski uredbi III (Nizozemska, Luksemburg), je po presoji sodišča pravilna tudi ocena tožene stranke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bi bilo mogoče ugotoviti določena dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (tretja in četrta stran izpodbijanega sklepa) in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

26. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Tožnik ugovarja, da izpodbijani ukrep ni ne nujen in ne sorazmeren in zato tudi ni zakonit. 27. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive II, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi II, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa tudi iz tožbenih navedb, ki so ostale na ravni pavšalnega zatrjevanja, ne izhaja.

28. Tožnik je v zvezi s tem na naroku za glavno obravnavo povedal, da je bolan in potrebuje zdravniško pomoč zaradi težav z desno nogo. Povedal je še, da zaradi slabega ravnanja že tri dni ne je. Težave ima tudi, ker sme telefon uporabljati le dve uri dnevno. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v skladu s 86. členom ZMZ-1 pravico do nujnega zdravljenja, ki med drugim obsega pravico do nujne medicinske pomoči, nujnega reševalnega prevoza po odločitvi zdravnika, nujne zobozdravstvene pomoči, nujnega zdravljenja po odločitvi lečečega zdravnika ter zdravstveno varstvo žensk. Poleg tega je mladoletnim prosilcem in ranljivim osebam s posebnimi potrebami, izjemoma pa tudi drugim prosilcem, pod določenimi pogoji omogočen še dodatni obseg zdravstvenih storitev, vključno s psihoterapevtsko pomočjo. S tem je po presoji sodišča, če bi se izkazalo, da tožnik pomoč potrebuje, v celoti poskrbljeno tudi za njegovo zdravstveno stanje. Poleg tega pa prosilce za mednarodno zaščito vežejo tudi določene dolžnosti (89. člen ZMZ-1), med katerimi med drugimi sodi tudi spoštovanje pravil (kamor po presoji sodišča sodi tudi omejitev časa uporabe komunikacijskih naprav), ki določajo hišni red azilnega doma, pa tudi Centra za tujce (dodalo sodišče).

29. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), v nadaljevanju Dublinska uredba III. 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96), v nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 3 SEU je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 4 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 5 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 6 ZMZ-1A, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 54/2021 z dne 9. 4. 2021, in se prične uporabljati 9. 11. 2021.