Jedro

Strogost merila skrbnosti vzdrževalca ceste je treba prilagajati razredu oz. kategoriji ceste, ki se vzdržuje, saj višja kategorija ceste predpostavlja večjo gostoto prometa, višje hitrosti vozil in zato bistveno večjo nevarnost. Zaradi nesporne in jasno označene problematičnosti odseka bi moral biti vzdrževalec ceste pri pregledovanju in posipanju ceste še posebej pazljiv, po posipanju ceste v zgodnjih jutranjih urah pa bi moral računati z nadaljnim padanjem temperatur in nastankom poledice, zaradi česar se ne more sklicevati na višjo silo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 114474/2009 z dne 20.8.2009 v 1. in 3. odstavku izreka tako, da je tožena stranka zavarovalnica Y dolžna plačati tožeči stranki zavarovalnici X, znesek 17.190,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.2009 do plačila in izvršilne stroške 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2009 do plačila. Toženi stranki je naložilo povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke 483,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo je pritožbo pravočasno vložila tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je uveljavljala regresni zahtevek za povrnitev škode, ki jo je na podlagi škodnega dogodka – prometne nesreče z dne 15.1.2007 ob 5.50 uri na regionalni cesti iz smeri Ž. proti S. izplačala voznikoma J. Č. in F. R. na osnovi avtomobilskega zavarovanja voznice J. Č., sklenjenega pri tožeči stranki. Izplačane zneske škode je skupaj z zamudnimi obrestmi terjala od tožene stranke na podlagi odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, C. d.d., ki je bil v času prometne nezgode vzdrževalec javne ceste in po mnenju tožeče stranke ni ustrezno poskrbel za posipanje cestišča, ki je bilo v času nesreče močno poledenelo.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila cesta v času prometne nesreče izrazito poledenela; da je do nezgode prišlo na odseku, ki je z vidika poledice kritičen, saj gre za senčno lego v bližini reke S., kjer poledica pogosto nastaja, na kar opozarja tudi tam postavljen prometni znak za nevarnost poledice; da je zavarovanec tožene stranke na tem cestnem odseku posipaval cesto proti poledici ob 4.00 uri zjutraj, ko se je nato po isti cesti vračal v bazo, kritičnega odseka nazaj grede ni posipal, saj mu je zmanjkalo posipnega materiala; da je ob 5.50 uri tam prišlo do prometne nesreče zaradi zdrsa vozil. Tožbenemu zahtevku je ugodilo, ker je zaključilo, da vzdrževalec ceste ni ravnal v skladu z merilom skrajne skrbnosti, ker je bilo mogoče poledenelost cestišča na tem odseku v danih razmerah pričakovati in z ustreznim posipanjem preprečiti.

6. Z navedenimi zaključki se pritožbeno sodišče strinja in jih pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je merilo skrajne skrbnosti, ki se zahteva od vzdrževalca javne ceste, uporabilo v nasprotju s sodno prakso. Res se zahtevana skrajna skrbnost, kot je opredeljena v sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 106/2000, v tam obravnavani zadevi nanaša na vzdrževalca avtoceste. Pritrditi je tudi pritožbenemu stališču, da je treba strogost tega merila prilagajati razredu oz. kategoriji ceste, ki se vzdržuje, saj višja kategorija ceste predpostavlja večjo gostoto prometa, višje hitrosti vozil in zato bistveno večjo nevarnost. Merilo skrajne skrbnosti se za vzdrževalca avtoceste gotovo uporablja v najbolj strogem pomenu. Vendar pa se v skladu z 31. členom Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Uradni list RS 62/98, v nadaljevanju: Pravilnik) regionalna cesta Ž. – Š., na kateri je prišlo do obravnavane prometne nesreče, glede na kategorijo, gostoto in strukturo prometa, geografsko-klimatske razmere in krajevne potrebe uvršča v II. prednostni razred, torej tik za avtocesto in hitro cesto, ki sta v I. prednostnem razredu. Četudi je torej vsebina standarda zahtevane skrbnosti vzdrževalca javne ceste za tovrstno cesto nekoliko milejša, pa ne gre pri tem pričakovati znatnega odstopanja. V obravnavanem primeru ni pogojev za uporabo milejšega standarda že iz razloga, ker poledica na odseku ceste, kjer je prišlo do nesreče, za vzdrževalca ceste ni predstavljala nepričakovanega, nepredvidljivega in nepreprečljivega dogodka. Nasprotno, zadevni odsek ceste je glede nastanka poledice kritičen, kar je označeval tudi prometni znak za nevarnost poledice, te nevarnosti pa se je po lastnih trditvah zavedal tudi vzdrževalec ceste. Ob upoštevanju še dodatno ugotovljenih okoliščin: da je vzdrževalec na problematičnem odseku ob 4.00 uri zjutraj odvrgel le minimalno količino posipa, da je do prometne nesreče prišlo na močno poledeneli cesti le slabi dve uri pozneje, da sta udeleženca prometne nesreče po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke vozila s prilagojeno hitrostjo, se vzdrževalec svoje odgovornosti v smislu 240. člena OZ ne more razbremeniti. Ob takšnih dejanskih okoliščinah se namreč (v celoti predvidljiva) poledica izkaže kot edini vzrok prometne nezgode. Zaradi nesporne in jasno označene problematičnosti odseka bi moral biti vzdrževalec ceste pri pregledovanju in posipanju ceste še posebej pazljiv, po posipanju ceste v zgodnjih jutranjih urah pa bi moral računati z nadaljnim padanjem temperatur in nastankom poledice, zaradi česar se ne more sklicevati na višjo silo. Pritožbenega ugovora, da je glede na izpoved voznika cestnega podjetja poledica nastopila hipno, po 5.00. uri zjutraj, prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo kot razbremenilnega. Zavarovanec tožene stranke bi z ozirom na zgoraj povedano moral pričakovati tudi hipne zamrznitve cestišča, še zlasti, ker niso bile zatrjevane nikakršne neobičajne in nenavadne vremenske okoliščine, npr. nenaden padec temperatur. Vzdrževalec ceste se prav tako neutemeljeno sklicuje na določbe Pravilnika, da je uporaba okolju neprijaznih topilnih sredstev (za led, sneg...) dopustna le v minimalnih potrebnih količinah, zato ni smel vreči več posipnega materiala. Pravilo o minimalnih količinah posipa pomeni, da se uporabijo takšne količine, ki še dosežejo cilj posipanja proti poledici – varno prevoznost cest, ki pa v danem primeru ni bil dosežen.

7. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Ker tudi ni ugotovilo kakšnih drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev materialnega ali procesnega prava, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožena stranka sama nositi pritožbene stroške.