Jedro

Konstitutivnost sodne odločbe o določitvi nujne poti ne more biti ovira, da se v postopku za določitev nujne poti ne bi moglo izdati začasne odredbe, če so izpolnjeni pogoji zanjo v smislu člena 267 ZIP, saj je predlagateljev zahtevek, da mu lastnik zemljišča dovoli nujno pot, v svojem bistvu dajatveni zahtevek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor nasprotnih udeležencev proti sklepu opr.štev. N 64/93-6 z dne 28.10.1993, s katerim je bila izdana začasna odredba po kateri se je predlagateljici za njeno zemljšče parc.štev. 535/3 k.o. R. začasno dovolila pot vsake vrste preko zemljišča nasprotnih udeležencev parc. štev. 536/1 k.o. R. Nasprotnima udeležencema je bilo naloženo, da morata v roku 8 dni odstraniti s svojega zemljišča nasuti pesek pod izvršbo, začasna odredba pa je bila izdana z veljavnostjo do pravnomočne rešitve tega postopka. Izpodbijano odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo potem, ko je ugotovilo, da nasprotna udeleženca ne navajata ničesar, kar bi sodišče že ob odločanju o izdaji začasne odredbe ne vedelo.

Sklep o zavrniti ugovora zoper začasno odredbo izpodbijata nasprotna udeleženca iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navajata, da predlagatelja nimata nobene nedenarne terjatve proti nasprotnima udeležencema, zato tudi ni potrebno v njeno zavarovanje izdajati začasnih odredb.

Predlagateljica šele terja ustanovitev nujne poti in torej nima še nobene pravice in nobene terjatve, ampak skuša v postopku doseči ustanovitev pravice s sodno odločbo. Sodna odločba o dovolitvi nujne poti je konstitutivne narave. Z izdano začasno odredbo je sodišče pot že določilo, čeprav začasno in je tako odločeno o celem zahtevku.

Predlagateljica je dobila vse kar je zahtevala že zdaj.

Nesprejemljivo je tudi, da se nasprotnemu udeležencu celo nalaga storitev, to je odstranitev peska, kar ni mogoče niti v postopku za določitev nujne poti, ki je nasprotna udeleženca nista dolžna zgraditi. Navajata še, da ima predlagateljica dostop do svojega zemljšča, kot je razvidno iz pravdnega spisa, P .... preko parcele štev. 535/4 in 535/2 k.o. R. Če se te služnostne poti noče posluževati, je to njena stvar in ne more iti v njuno škodo. Pogoji za določitv nujne poti niso podani, ker poti predlagateljica ne potrebuje, še manj pa so podani pogoji za izdajo začasne odredbe.

Predlagata, da se njuni pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, oziroma predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Predlagateljica zahteva od nasprotnih udeležencev nujno pot. Torej, da ji nasprotna udeleženca data pravico voziti po njuni nepremičnini.

Predlagateljičin zahtevek je dajatveni, saj ji zakon daje pravico, da zahteva od lastnika zemljišča, da ji dovoli nujno pot. Res je, da sama pravica - nujna pot nastane šele s sodno odločbo, ki je konstitutivne narave. Ta odločba sodišča konkretizira dolžnost lastnika zemljišča, da dovoli pot preko svojega zemljišča. Sam zakon namreč nalaga lastniku zemljišča, da dovoli pot preko svojega zemljišča za nepremičnino, ki nima za redno obdelavo ali uporabo potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem, ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. V sodnem postopku pa se ugotavlja, ali obstajajo zakonski pogoji za ustanovitev zasilne poti in če ti obstajajo se le-ta dovoli. Konstitutivnost sodne odločbe pa ne more biti ovira za to, da se v postopku za določitev nujne poti ne bi moglo izdati začasne odredbe, če so izpolnjeni pogoji zanjo v smislu člena 267. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP).

Glede na ostale pritožbene navedbe pa tudi sodišče druge stopnje meni, da je izpodbijana odločitev preuranjena. Predlagateljica mora izkazati za verjeten obstoj svoje zahteve po ustanovitvi nujne poti.

Zgolj na podlagi vpogleda v pravdni spis P x...., iz katerega izhaja, da predlagateljica nima pravno urejenega nobenega dostopa do svojega zemljišča ob tem, da iz spisa P ...., oziroma sodbe v tej zadevi z dne 8.9.1992, potrjene s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21.4.1993, izhaja, da predlagateljica uporablja tudi dovoz do njene hiše iz K. smeri po zemljišču J.T., in da nasprotnika trdita, da ima predlagateljica to pot še vedno na razpolago, pa hoče še pot po njunem, je težko zaključiti, da je predlagateljica verjetno izkazala, da ji gre nujna pot prav po zemljišču nasprotnih udeležencev. O verjetnosti govorimo tedaj, kadar okoliščne, ki govore za obstoj določenega dejstva prevladujejo nad tistimi, ki govore proti obstoju tega dejstva. Glede na podatke spisa P ...., da je predlagateljica lahko prihajala na svojo parcelo tudi iz smeri K., pa je tudi vprašljivo, ali je dejansko podan pogoj nenadomestljive škode, za katero ugotavlja sodišče prve stopnje, da bi nastala, če predlagateljica ne bi imela začasne poti za nujno potrebne prevoze kuriva za ogrevanje stanovanjske hiše in zaradi izpraznitve greznice na svojem zemljišču. Če predlagateljici ni fizično onemogočeno priti na svojo parcelo tudi po tej poti kot zatrjujeta nasprotna udeleženca, bi bilo težko govoriti o nastanku nenadomestljive škode zanjo, če bi začasna odredba ne bila izdana. Sodišče druge stopnje pa tudi ne sprejema ugotovitve izpodbijanega sklepa, da za nasprotna udeleženca ne bo nastala nobena škoda z začasno dovolitvijo poti in s tem, da morata s poti, ki naj bi bila začasna nujna pot za predlagateljico, odstraniti nasuti pesek, saj gre kot je razvidno iz zapisnika o naroku za dva kamiona gradbenega materiala. Če bo predlagateljica vztrajala pri izdaji začasne odredbe, bo morala svojo zahtevo po nujni poti prav po zemljišču nasprotnih udeležencev verjetno izkazati, poleg tega pa tudi dokazati, da ji bo nastala nenadomestljiva škoda, če začasne odredbe ne bi bilo, ali pa izkazati za verjetno, da nasprotna udeleženca s predlagano odredbo ne bosta pretrpela škode ali pa le neznatno škodo. To pa je lahko odvisno le od okoliščin na kraju samem.

Ne glede na povedano pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikoma, da se začasna odredba ne sme v celoti prekrivati z zahtevkom strank, kot tudi ne gre nalagati nasprotnima udeležencema, da na lastne stroške odstranjujeta na svojem zemljišču svoj material. Če bo sodišče prve stopnje le ugotovilo, da so podani pogoji za začasno odredbo, se le-ta nikakor ne sme v celoti prekrivati z zahtevkom predlagateljice.

Ker predlagateljica kot je sama navajala kljub s peskom nasutemu dvorišču nasprotnih udeležencev še vedno hodi preko tega dvorišča peš, z avtom pa ne more do svoje hiše, ob tem da zahteva začasno odredbo zaradi potrebnega prevoza kuriva za ogrevanje stanovanjske hiše in zaradi izpraznitve greznice na svojem zemljišču, je odločitev sodišča, ko je dovolilo z začasno odredbo predlagateljici začasno pot vsake vrste preko zemljišča nasprotnih udeležencev, zelo vprašljiva in v takšnem obsegu neutemeljena. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep, čeprav ni obremenjen z bistvenimi procesnimi kršitvami, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje, da o njej znova odloči. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Odločitev o tem ima podlago v 3. odstavku 166. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 146. Zakona o nepravdnem postopku.