Jedro

Drugostopenjski organ je zagrešil bistveno kršitev določb postopka, saj iz 1. točke izreka drugostopenjske odločbe ni razvidno, da bi ta organ odpravil odločbo prve stopnje v 3. točki izreka, temveč je odločil zgolj to, da se pritožbi ugodi in nadomestil znesek priznane odškodnine v 3. točki izreka prvostopne delne odločbe z zneskom, ki ga je izračunal sam v pritožbenem postopku. To pa je v nasprotju z določbo 243. člena ZUP/86, pa tudi v nasprotju z 208. členom ZUP/86.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 4904-12/2010 z dne 10. 8. 2011, se v 1. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne Ministrstvu za infrastrukturo in prostor v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano 1. točko izreka odločbe, št. 4904-12/2010 z dne 10. 8. 2011, je drugostopni organ ugodil pritožbi tožnice in v 3. točki izreka delne odločbe prvostopnega organa, št. 351-646/99 z dne 24. 6. 2010, znesek ''98.728,50 DEM'' nadomestil z zneskom ''72.976,20 DEM''. Prvostopni organ je s 3. točko delne odločbe za zemljišča s parc. št. 1293/2, 1293/13, 1293/27, 1293/28 in 1293/16, vse k.o. …, odmeril odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 98.728,50 DEM in določil rok ter način izplačila. V obrazložitvi je prvostopni organ v zvezi z odločitvijo v 3. točki izreka navedel, da gre za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. denacionalizacijski upravičenki A.A., ki ji je bila podržavljena nepremičnina s parc. št. 1293/2, njiva 5 v izmeri 6210 m2, k.o. …, z odločbo Občinskega ljudskega odbora Jesenice, Oddelka za finance, št. 02-33-4/1-1960 z dne 24. 2. 1960, na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ). S to delno odločbo je organ odločal o delu parc. št. 1293/2, ki danes predstavlja parc. št. 1293/2, 1293/10, 1293/13, 1293/27, 1293/28 in 1293/16. Za vse dele nepremičnine, razen za parc. št. 1293/10 (kar prvostopni organ podrobneje pojasni), so podane ovire za vračilo v naravi po 16., drugem odstavku 32. in 2. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V zvezi z višino odškodnine je prvostopni organ ugotovil, da je bilo zemljišče v času podržavljenja stavbno, nezazidano, nizkonapetostni vod in javno vodovodno omrežje sta potekala preko parcele, po južnem robu parc. št. 2093, ki je bila v času podržavljenja združena s parc. št. 1293/12, je potekala javna pot. Glede na to se zemljišče v skupni izmeri 3685 m2 vrednoti kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče po Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja in znaša višina odškodnine 98.728,50 DEM. Izplačana odškodnina po sporazumu z dne 17. 3. 1981 predstavlja le 18,7 % vrednosti podržavljenega zemljišča v izmeri 5139 m2, zato se po 72. členu ZDen ne upošteva. V zvezi z ugovorom tožnice glede izplačila odškodnine le za parc. št. 1293/2 v izmeri 2301 m2, ne pa na celotno parcelo, je organ navedel, da je bila podržavljena in odvzeta celotna parcela, zato se celotna odškodnina preračunava na celotno površino podržavljenega zemljišča. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbo tožnice navedel, da je prvostopni organ ob ugotovljenem dejanskem stanju sprejel napačen zaključek. Uvodoma je opozoril, da parc. št. 1293/7 ne meri 984 m2, temveč 948 m2. Nadalje je ugotovil, da prvostopni organ izhaja iz napačne osnove, ker ocenjuje, da je treba upoštevati skupno 5139 m2 površine, kar je nepravilno, saj je bila parc. št. 1293/7 upravičenki vrnjena v naravi, še vedno pa je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v obsegu 1322 m2, oziroma za 125 m2, za katerih ni jasno, kje se nahajajo. Nadalje je navedel, da je glede na odločbo Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja SO Jesenice, št. 46-23/77-4 z dne 16. 10. 1981, in sporazuma o odškodnini, sklenjenega med X. in upravičenko dne 17. 3. 1981, odškodnina bila določena in dana le za parc. št. 1293/2 v izmeri 2301 m2, ne pa tudi za parc. št. 1293/13 oziroma druge dele zemljišča. To izhaja tudi iz izpovedi zaslišanih prič. Organ je zato ponovno preračunal odškodnino. Vrednost zemljišča v obsegu 1384 m2 (3685 m2 – 2301 m2) znaša 37.080,13 DEM, vrednost zemljišča v obsegu 2301 m2 pa 61.648,39 DEM. Slednja vrednost, preračunana v EUR, znaša 31.520,32 EUR. Izplačana odškodnina v znesku 427.500,00 din po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja znaša 18.916,96 USD, kar je na dan 10. 8. 2011 13.166,95 EUR. Izplačana odškodnina tako presega 30 % vrednosti parc. št. 1293/2 v izmeri 2301 m2, zato jo je treba upoštevati in je zato upravičenka upravičena do odškodnine v znesku 18.353,37 EUR (31.520,37 EUR – 13.166,EUR) oziroma 35.896,07 DEM. Upravičenki tako pripada za nacionalizirano in odvzeto zemljišče v obsegu 3685 m2 odškodnina v skupnem znesku 72.976,20 DEM. Zato je drugostopni organ znesek v 3. točki izreka prvostopne delne odločbe 98.728,50 DEM nadomestil z zneskom 72.976,20 DEM. Navedel je še, da je o zadevi odločil na podlagi prvega odstavka 243. člena ZUP/86. Tožnica je v tožbi uvodoma povzela vsebino odločitve, nadalje navedla, da v zadevi ni bilo nobene potrebe po uporabi prvega odstavka 243. člena ZUP/86, saj drugostopni organ ni prišel do drugačnih zaključkov glede relevantnega dejanskega stanja (to je, katere in kolikšne površine so bile predmet odločitve prvostopne odločbe). To za tožnico tudi ni bilo sporno. Tožnica še nadalje ugotavlja, da drugostopni organ dejansko ni odločal po prvem odstavku 243. člena ZUP/86, saj odločbe prve stopnje ni odpravil, temveč jo je pustil v veljavi s tem, da je samo nadomestil tam določeno odškodnino z novim zneskom. To pomeni, da je odškodnina določena z odločbo prvostopnega organa z dne 24. 6. 2010 (s spremembo zneska po drugostopni odločbi) in ne z odločbo drugostopnega organa z dne 10. 8. 2011. Glede na to bi drugostopni organ moral upoštevati, da gre za odškodnino, ki se določa po stanju na dan izdaje prvostopne odločbe, kar pomeni, da bi za preračun dolarskega zneska prejete odškodnine v letu 1981 moral upoštevati tečaj US dolarja na dan 24. 6. 2010 in ne na dan 10. 8. 2011. Pri preračunu prejete odškodnine je bil tečaj za 1 EUR : 1,2262 USD, kar pomeni, da znaša preračunana odškodnina (18.916,02 USD/1,2262 USD) 15.427,30 EUR (30.173,18 DEM) in upravičenki zato pripada odškodnina za parc. št. 1293/2 v višini 16.093,02 EUR oziroma 37.080,13 DEM, (31.520,37 EUR – 15.427,30 EUR), torej skupno 68.555,35 DEM (37.080,13 DEM + 37.080,13 DEM). Drugostopni organ bi torej moral znesek 98.728,50 DEM nadomestiti z zneskom 68.555,35 DEM. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odpravi odločitev drugostopnega organa in jo nadomesti s svojo odločitvijo oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in vrne zadevo drugostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje. V zvezi s prvim odstavkom 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa lahko toženka sama spremeni svojo odločitev v smislu pritožbenih navedb.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Stranka z interesom B.B. je v odgovoru na tožbo navedla, da so navedbe tožnice brezpredmetne in pomenijo zgolj zavlačevanje postopka. Smešno je stališče tožnice, da je pok. upravičenka upravičena do odškodnine v višini 68.555,35 DEM za 4393 m2 odvzetega stavbnega zemljišča v središču naselja turističnega kraja. Tožnici ugovarja tudi iz razlogov v tožbi z dne 21. 9. 2011. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne v celoti in odloči, da o zahtevi za denacionalizacijo ponovno presodi prvostopni organ.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev drugostopnega organa o višini odškodnine za del podržavljenega zemljišča s parc. št. 1293/2, k.o. …, sedaj označenem s parc. št. 1293/2, 1293/13, 1293/27, 1293/28, 1293/16, k.o. …, v izmeri 3685 m2. Iz podatkov spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je drugostopni organ po tem, ko je ugotovil, da je prvostopni organ odškodnino, dano s sporazumom, sklenjenim med denacionalizacijsko upravičenko A.A. in X. z dne 17. 3. 1981, in na podlagi odločbe takratnega občinskega organa z dne 16. 10. 1981, v višini 427.500,00 din, nepravilno upošteval kot odškodnino, dano za vse dele podržavljenega zemljišča s parc. št. 1293/2, in ne zgolj za parc. št. 1293/2 v izmeri 2301 m2, sam izračunal vrednost podržavljenega zemljišča v izmeri 3685 m2, preračunal dano odškodnino v višini 427.500,00 din, dobljeno vrednost dane odškodnine nato primerjal z vrednostjo podržavljenega zemljišča s parc. št. 1293/2 v izmeri 2301 m2, ugotovil, da je dana odškodnina presegala 30 % vrednosti tega podržavljenega zemljišča, zaradi česar jo je od te vrednosti odštel, nato seštel dobljeni vrednosti za del zemljišča v izmeri 1384 m2 in 2301 m2 in odločil, da se pritožbi tožnice ugodi in se znesek v 3. točki izreka delne odločbe prvostopnega organa ''98.728,50 DEM'' nadomesti z zneskom ''72.976,20 DEM'' (1. točka izreka). Pri tem se je oprl na prvi odstavek 243. člen ZUP/86, po katerem organ druge stopnje, če ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o stvari, ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši stvar.

Po presoji sodišča je drugostopni organ s takim postopanjem zagrešil bistveno kršitev določb postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), saj iz 1. točke izreka drugostopne odločbe ni razvidno, da bi drugostopni organ odpravil odločbe prve stopnje v 3. točki izreka, temveč je odločil zgolj to, da se pritožbi ugodi in nadomestil znesek priznane odškodnine v 3. točki izreka prvostopne delne odločbe z zneskom, ki ga je izračunal sam v pritožbenem postopku. To pa je v nasprotju z zgoraj citirano določbe 243. člena ZUP/86, pa tudi v nasprotju z 208. členom ZUP/86. Slednji opredeljuje obvezne sestavine izreka tako, da se v izreku (med drugim) odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank, o katerih ni bilo odločeno med postopkom (prvi odstavek), izrek pa mora biti kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli na več točk (drugi odstavek). Zahtevam zadnje citirane določbe pa izrek drugostopne odločbe v 1. točki ne zadosti, saj je izostala navedba glede obligatorne odločitve o odpravi prvostopnega akta v 3. točki izreka v skladu z zgoraj navedenim prvim odstavkom 243. člena ZUP/86. Tako pomanjkljivost 1. točke izreka izpodbijane odločbe je šteti za bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, zaradi česar je sodišče že iz tega razloga moralo tožbi ugoditi, odpraviti drugostopno odločbo v 1. točki izreka (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo v tem obsegu in v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrniti drugostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral drugostopni organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odločiti.

Sodišče še dodaja, da pa se ne strinja s tožbenim ugovorom o nepotrebni (sicer bistveno pomanjkljivi) uporabi prvega odstavka 243. člena ZUP/86, saj je drugostopni organ pravilno ugotovil, da je prvostopni organ s tem, ko je upošteval, kot da je bila odškodnina dana za celotno površino podržavljenega zemljišča, podatki spisa pa so kazali, da je bila dana le za 2301 m2 podržavljenega zemljišča, napravil napačen sklep o dejanskem stanju, zaradi česar je bilo postopanje drugostopnega organa na tej podlagi utemeljeno.