Jedro

Med nevarne stvari in dejavnosti ne sodijo običajne nevarnosti ali tveganja. Obiranje jabolk samo po sebi ni nevarna dejavnost. Po stališčih teorije je merilo za presojo krivde v odškodninskem pravu abstraktno in objektivno (culpa in abstracto). Zato je merilo, kaj se zahteva od človeka, ne samo merilo za presojo krivde, ampak tudi merilo za presojo o protipravnosti.

Naziranje, da je za odgovornost treba vselej najti pravno normo, ki naj bi jo prekršila odgovorna oseba, je preozko in v sodni praksi preseženo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.100,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2008 in pravdne stroške, iz škodnega dogodka z dne 1.9.2008, ko se je tožnica v delovni nezgodi pri sezonskem obiranju jabolk poškodovala na delovišču (plantaži - sadovnjaku) delodajalca - zavarovanca tožene stranke, s katerim je sklenila pogodbo za opravljanje sezonskega dela. Pravdne stroške tožene stranke v višini 89,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po pritožbenih navedbah je zmotna ugotovitev dejanskega stanja o tem, da se je delo opravljalo v takšnih okoliščinah, ki jih delodajalec ni mogel predvideti in preprečiti. Obiranje jabolk v ugotovljenih okoliščinah (nevaren, spolzek teren in v visoki travi skriti štori) je nevarna dejavnost. Delodajalec bi lahko pokosil travo, izruval štore ali jih vsaj označil in postavil opozorila. S tem bi preprečil škodni dogodek. Čeprav je tožnica sadje obirala osmo leto, je zmoten in protispisen zaključek, da je delala v znanih in običajnih okoliščinah. Je sezonska delavka, menja terene, sezona traja le en mesec. Razmere v sadovnjaku se spreminjajo. Z njimi in z nevarnostmi v zvezi s štori ni bila seznanjena. Dokazni postopek je pokazal, da je bila trava običajno pokošena, štori neobičajni. Razlogi o zlomu veje (naključje - predvidljiv dogodek) so sami s seboj v nasprotju. Opustitve v zvezi z urejenostjo delovnega okolja niso naključje. Zanj je po ZVZD odgovoren delodajalec. Škode ni povzročil neposredno. Ustvaril pa je položaj, zaradi katerega je dolžnici nastala škoda iz naključnega vzroka. Zaradi razmer, ki jih je ustvaril z opustitvijo košnje, neodstranitvijo štorov in opustitvijo obvestila oziroma označbe nevarnega mesta - torej z njegovim krivdnim - malomarnim - ravnanjem, je nastalo protipravno stanje, zaradi katerega je tožnici nastala škoda, čeprav te okoliščine niso neposredna posledica ravnanja povzročitelja. Sodišče ni ugotovilo delodajalčeve krivde in protipravnosti, češ da mu predpisi ne nalagajo, kdaj naj bo trava pokošena in da morajo biti štori odstranjeni. Zmotna je ugotovitev, da je sadovnjak naravno okolje (gre za delovišče), da trava in štor v ugotovljenih okoliščinah ne predstavljata nevarnosti pri delu in da bi v vsakem primeru tožnica stopila na štor. Sodišče je prezrlo, da je šlo za delovno nezgodo. Nepravilno in v nasprotju z napotili višjega sodišča je od tožnice zahtevalo dokazovanje o neustreznosti plantaže z izvedencem. Dokazno breme o tem je na strani tožene stranke. Z izvedenimi dokazi je dokazana opustitev tožene stranke. Podana je krivdna odgovornost njenega zavarovanca. Zmotno in v nasprotju s 5. in 8. členom ZVZD je ugotovljeno dejansko stanje o pravilnosti urejenosti sadovnjaka. Ne gre za splošno znana dejstva in naravno okolje. Sodišče ni strokovnjak in je brez izkušenj o vodenju in izvajanju varnostnih ukrepov v sadovnjaku. Kljub splošno znanim dejstvom o nevarnostnih okoliščinah pri delu morajo biti delavci nanje opozorjeni. Napačni so zaključki, da je tožnica v tožbi škodni dogodek opisovala drugače kot izhaja iz zdravstvene dokumentacije. Tožena stranka je bila s tovrstnimi navedbami prekludirana. Ob pravilni oceni izpovedbe M. B. bi sodišče lahko ugotovilo, da je bilo travo treba kositi in štore odstranjevati, da se je to delalo in da ne gre za nenaravno okolje, pač pa za delovišče. Priča ni bila seznanjena s predpisi iz varstva pri delu. Upoštevaje obrnjeno dokazno breme pri delovnih nezgodah (delodajalec mora dokazati, da je storil vse v skladu s predpisi, da do škodnega dogodka ne bi prišlo), bi morala tožena stranka predlagati zaslišanje druge priče (vodje proizvodnje), ki naj bi po navedbah priče B. poznala stroko, predložiti bi morala pravilnike in drugo dokumentacijo, ki ureja delo v sadovnjakih, ter o varnosti delavcev v sadovnjakih. Sodišče ni moglo ugotoviti protipravnosti zato, ker ni upoštevalo ZVZD in notranjih predpisov o varnosti pri delu zavarovanca tožene stranke. Če jih nima, to ne more iti v škodo tožeči stranki. Tožena stranka ni dokazala, da je delodajalec storil vse, da do škodnega dogodka ne bi prišlo. Ona je tista, ki bi morala predlagati dokaze v zvezi s tem. Podana je krivdna odgovornost delodajalca. Če je ni, pa njegova objektivna odgovornost, ker iz relevantnih okoliščin primera (skrita nevarnost v travi) izhaja, da je bilo delo, ki ga je opravljala tožnica, nevarno.

3. Tožena stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala kot sezonska delavka pri obiranju jablan na plantaži zavarovanca tožene stranke, ki ni bila pokošena, in na kateri so bili v nepokošeni, visoki in rosni travi skriti posamezni štori. Tožnici, ki je imela ustrezno delovno opremo (obuta je bila v gumijaste škornje), se je odlomila veja, za katero se je pri obiranju držala z eno roko. Izgubila je ravnotesžje, stopila naprej, pri tem pa z levo petnico udarila ob rob v travi skritega štora in si jo zlomila.

6. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo ne objektivne ne krivdne odgovornosti delodajalca zavarovanca tožene stranke.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da v obravnavanem primeru objektivne odgovornosti delodajalca ni. Naše pravo namreč primarno temelji na pravilu o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Ne glede na krivdo (objektivno) se odgovarja za škodo le za tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ). Med nevarne stvari in dejavnosti ne sodijo običajne nevarnosti ali tveganja, ki so po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje povezana z obiranjem jabolk. Obiranje jabolk samo po sebi ni nevarna dejavnost. Kot opozarja pritožba, v ugotovljenih okoliščinah sicer lahko postane nevarna (nevarnost padcev oziroma udarcev ob v visoki travi skrite in neizruvane štore). Vendar to narave odgovornosti ne spreminja. Treba je ugotoviti, ali je taka povečana nevarnost posledica nedopustnega ravnanja ali ne. Če je posledica nedopustnega ravnanja, gre (spet) za krivdno odgovornost (primerjaj: sodba VS RS, II Ips 826/2006 in II Ips 935/2007).

8. Sodišče je ocenilo, da gre v obravnavanem primeru za naključje (zlom veje), ki bremeni tožnico, češ da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti in krivde, ker noben predpis ne nalaga, kdaj bi morala biti trava pokošena in da bi štori v sadovnjaki morali biti izruvani, vidni oziroma označeni. Opisano naziranje je zmotno.

9. Po stališčih teorije je merilo za presojo krivde v odškodninskem pravu abstraktno in objektivno (culpa in abstracto). Zato je merilo, kaj se zahteva od človeka, ne samo merilo za presojo krivde, ampak tudi merilo za presojo o protipravnosti (primerjaj Jadek Pensa D., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, prva knjiga, stran 798). Vsak se je dolžan vzdržati ravnanj, s katerimi bi drugim utegnil povzročiti škodo (člen 10 OZ). Škoda lahko nastane ne le zaradi aktivnega ravnanja, pač pa tudi zaradi pasivnega - z opustitvijo. Preozko in v sodni praksi preseženo je naziranje, da je za odgovornost treba vselej najti kršitev pravne norme, ki naj bi jo prekršila odgovorna oseba. Po stališčih starejše teorije za odškodninsko odgovornost odgovorne osebe zadošča, da je njeno ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano (Strohsack, B.: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijsko razmerje II, ČZ, Ur. list RS, št. 1990, stran 23). Tudi v sodni praksi je že preseženo izenačevanje nedopustnega ravnanja s protipravnim ravnanjem. Pojem protipravno ravnanje (v nasprotju s pravno normo, na kar se je oprlo sodišče prve stopnje) je ožji od pojma nedopustnega ravnanja. Gre za ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in položajih. Nedopustnosti ravnanj oseb, ki se poklicno ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo, kar velja za obravnavani primer delodajalca tožene stranke, je tako treba presojati po merilih o njihovem postroženem profesionalnem ravnanju oziroma skrbnosti glede na pravila stroke in običaje (primerjaj: VS RS, II Ips 451/2010 z dne 25.10.2012).

10. Pri opustitvah njihovega dolžnega ravnanja pride do zbližanja in prekrivanja protipravnosti in krivde. Za tovrstna negativna škodna dejanja je značilno, da so lahko le pravno relevantni, nikoli naravni vzrok. Pogoj postane vzrok. Utemeljitev te fikcije izhaja iz dejstva, da je bila določena dolžnost predpisana prav zaradi zagotavljanja varnosti, torej zaradi odvračanja nevarnosti (Jadek Pensa D., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, stran 799).

11. Kot pravilno opozarja pritožba, gre v obravnavani zadevi prav za tak primer. Tožnica je namreč trdila, da je pravnorelevantni vzrok za njeno škodo opustitev dolžnega ravnanja njenega delodajalca, ker ni poskrbel za varno delovno okolje. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko je sodišče zmotno ocenjevalo, da mora biti košnja trave in ruvanje štorov v sadovnjaku izrecno predpisano, kljub navodilom višjega sodišča tudi v ponovljenem postopku ni ugotavljalo, kakšno je bilo dolžno ravnanje zavarovanca tožene stranke. Njegova pravna presoja predpisov iz varstva pri delu je zmotna. Ponovno in v nasprotju s prvim odstavkom 131. člena OZ je zmotno preložilo dokazno breme o ustreznosti delovnega okolja oziroma o zagotovljeni varnosti za delo, ki jo mora zagotavljati delodajalec delavcu, na tožnico. Krivda se domneva. Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Povedano drugače: delodajalec in ne delavec je tisti, ki mora dokazati, da za škodo, ki jo na delu utrpi delavec, sam ni odgovoren. Ker je po določilih ZVZD, na katere opozarja pritožba, delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, bi moral v obravnavanem primeru dokazati, da je v zvezi z deloviščem - plantažo - sadovnjakom, ki ni običajen sadovnjak v naravnem okolju, kot ga je brez opore in v nasprotju s podatki spisa samo ocenjevalo sodišče prve stopnje, opravil vse, kar so mu nalagali varstveni predpisi. Izvajanje potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev vključuje tudi preprečevanje nevarnosti pri delu in izvajanje preventivnih ukrepov, ki zagotavljajo večjo stopnjo varnosti in zdravja (prvi in drugi odstavek 5. člena ZVZD). Delovno okolje mora biti urejeno tako, da delavcu zagotavlja varnost in ne sme ogrožati njegovega zdravja. Držijo ugotovitve sodišča, da bi se pravilnost urejene plantaže lahko dokazovala z izvedencem za varstvo pri delu ali z izvedencem za sadjarstvo. Zmotno pa je njegovo stališče, da bi ga morala predlagati tožnica. Prav ima pritožba, da je bilo dokazno breme o tem na toženi stranki in da za zdaj ustreznih dokazov za razbremenitev svoje krivdne odgovornosti ni ponudila. Med dokaznim postopkom se je ob zaslišanju s strani tožene stranke predlagane priče B. pokazalo, da slednja ni bila primeren dokaz. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč pa sodišče tedaj ni opravilo ustreznega materialnega procesnega vodstva, da bi s toženo stranko razčistilo, ali je na ustrezne dokazne predloge pozabila, ali jih zavestno ni predlagala (primerjaj Betetto N. v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 589). Dejansko stanje o zatrjevanih opustitvah zavarovanca tožene stranke in njegovi krivdni odgovornosti je zato ostalo nepravilno in zmotno ugotovljeno, kar je terjalo ponovno razveljavitev izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

12. V ponovljenem sojenju bo moralo ugotoviti, ali je delodajalec v konkretno ugotovljenih okoliščinah zagotavljal delavcem tako delovno okolje, ki jim je zagotavljalo varnost in ni ogrožalo njihovega zdravja (drugi odstavek 8. člena ZVZD). Upoštevati bo moralo, da je dokazno breme o primernosti delovišča, na katerem se je poškodovala tožnica pri opravljanju dela za delodajalca, na strani delodajalca in ne tožnice. Opozoriti je treba še na pravilno pritožbeno opozorilo, da tožnica ves čas postopka opisuje škodni dogodek na enak način in kot pravno relevantni vzrok zanjo navaja neustrezno urejeno plantažo. Že v tožbi je opozorila, da je v zdravstveni dokumentaciji njeno gibanje v škodnem dogodku opisano kot doskok - torej drugače, kot ga je v tožbi sama opisala, ga potrdila v svoji izpovedbi in nenazadnje na tej podlagi ugotovilo potek škodnega dogodka tudi sodišče. Zato so bile navedbe tožene stranke o spreminjanju tožbenih navedb o vzroku poškodbe neutemeljene, ugotovitve sodišča, ki jim je na strani 8 sodbe pritrdilo, pa glede na ugotovitve o poteku škodnega dogodka, nerazumljive in protispisne (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

13. Tožbeni zahtevek bo lahko zavrnilo v primeru, če se bo tožena stranka uspela razbremeniti krivdne odgovornosti in dokazala, da je poskrbela za varne delovne pogoje. Če pa bo ugotovilo, da je bilo ravnanje njenega zavarovanca pri tem premalo skrbno, bo moralo tožbenemu zahtevku po temelju ugoditi in odločiti še o višini zatrjevane tožničine škode. Odločitev bo moralo pojasniti z jasnimi in prepričljivimi razlogi.