Jedro

Sklep o dovolitvi izvršbe ne vsebuje vsebinske odločitve o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj je bilo o tem odločeno že z inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov in na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. Izpodbijani akt zato ne izpolnjuje materialnega kriterija za akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, ob tem pa tudi ne gre za katerega od aktov, ki jih je po izrecni določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu, čeprav nimajo narave upravnega akta.

Obrazložitev

Tožba se zavrže. OBRAZLOŽITEV:

Gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, je z izpodbijano odločbo kot prvostopenjski upravni organ ugotovila, da je 2. točka izreka odločbe št. 06122-946/2008 z dne 29. 10. 2008, s katero je bila tožeči stranki naložena obveznost, da do 30. 4. 2009 odstrani nadzidavo prizidka v nadstropju pri stanovanjski hiši, tlorisnih dimenzij približno 9,40 m x 10,00 m, na zemljišču parc. št. 296 k.o. ... in vzpostavi prejšnje stanje, postala dne 1. 5. 2009 izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba, poleg tega pa je tožeči stranki za prostovoljno izvršitev obveznosti iz prej navedene odločbe postavila dodaten rok do 15. 9. 2009. V obrazložitvi te odločbe prvostopenjski upravni organ navaja potek postopka, iz katerega izhaja izvršljivost prej navedene inšpekcijske odločbe ter ugotavlja, da investitorka objekta ni odstranila, zato se dovoljuje izvršitev odločbe. Meni, da je postavljeni naknadni rok za izvršitev obveznosti primeren glede na namen in velikost objekta.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi svoje odločbe navaja enake razloge kot prvostopenjski organ in dodaja, da je zoper sklepe v upravni izvršbi dovoljena pritožba, ki se nanaša na izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Prav to je storila tožeča stranka, ki je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo navajala okoliščine o lastnostih objekta in njegovi legalnosti, torej navedbe, ki so bile že presojene v zvezi s pritožbo zoper odločbo, ki se izvršuje.

Tožeča stranka v tožbi med drugim navaja, da gre za manj zahteven objekt, ki se uvršča v skupino nezahtevnih in enostavnih objektov. Nato povzema nekatere pogoje za razvrščanje objektov po zahtevnosti in navaja podatke o skupni bruto prostornini objekta in o njegovi višini do slemena oziroma do višine kapi. Meni, da ima objekt „vse elemente od gradbenega in uporabnega dovoljenja in ustreza vsem predpisom po 5. členu Ul. RS. št. 37/2008“. Sporni objekt je podstrešje objekta, ki nima lastnih priključkov, kot so voda, elektrika in ogrevanje. V primeru neupoštevanja pritožb in izpolnjevanja inšpekcijski zahtev bo nastala velika gospodarska škoda zaradi uničenja turistične dejavnosti, ker odstranitev strehe z lokala pomeni zamakanje v gostinski lokal, kjer se odvija turistična dejavnost. Tožeča stranka dalje navaja, da je kljub predpisom, ki ne zahtevajo gradbenega dovoljenja, izdelala celoten projekt za podstrešje z vsemi soglasji, tudi poseben projekt za izhod na cesto, čeprav živi na tej lokaciji že 25 let in 15 let opravlja različne dejavnosti. Zahtevki v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja in izrek odločbe ustvarjajo sum o namernem šikaniranju. Izpodbijana odločba ni sestavljena v skladu z Uredbo o gradnji manj zahtevnih objektov, pripombe, ki jih je dala tožeča stranka pa niso bile preverjene. Nihče si ni ogledal trenutne situacije na terenu, niti preverjal napak v inšpekcijskih odločbah. Upravna enota Jesenice in projektant sta se dogovorila o izdelavi novega projekta, ker „po vseh uradnih listih in Zakonu o gradnji za manj zahtevne objekte ali enostavne ni potrebno gradbenega dovoljenja“. Iz vseh navedenih razlogov sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek.

Tožba ni dovoljena.

Tožeča stranka je v tožbi kot izpodbijano odločbo navedla „sklep št. 06122-946/2008 z dne 8. 7. 2009“. Po pregledu upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo, sodišče ugotavlja, da v njem ni ne sklepa, ne kakršne koli druge odločbe, ki bi bila pod navedeno številko izdana na navedeni datum. Edina listina v spisu, ki ustreza tej številki in datumu, je spremni dopis, s katerim je bila tožeči stranki vročena odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-423-2008-7 z dne 29. 6. 2009, ki jo tožeča stranka v uvodu tožbe navaja kot „izpodbijano prvostopenjsko odločbo“ in tudi prilaga k tožbi. Sodišče zato ne dvomi, da je tožba naperjena zoper to odločbo, ki se nanaša na pritožbo tožeče stranke zoper sklep gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Kranj, št. 06122-946/2008 z dne 8. 5. 2009. Sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da tožeča stranka v skladu z določbami 1. in 3. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) izpodbija prav ta sklep.

Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po 2. odstavku istega člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsake upravne odločbe oziroma drugega javnopravnega posamičnega akta, temveč zgolj tiste, ki v skladu s povzeto zakonsko ureditvijo izpolnjujejo vse kriterije za pojem upravnega akta. Kriterije je po tej ureditvi mogoče razdeliti na formalne in materialne. Po formalnih kriterijih so upravni akti le tisti akti, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, oziroma nosilci javnih pooblastil, po materialnih kriterijih pa gre za akte, s katerimi je bilo vsebinsko odločeno o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Za upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato ne more šteti akt, ki poleg formalnega ne izpolnjuje tudi materialnega kriterija, torej akt, s katerim ni bilo vsebinsko odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, pa tudi ne akt, ki pomeni zgolj procesno odločitev (razen nekaterih, v ZUS-1 izrecno določenih izjem).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe. Ta sklep po presoji sodišča ne vsebuje vsebinske odločitve o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj je bilo o tem odločeno že z inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov in na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. S to odločbo je bila tožeči stranki tudi naložena odstranitev tam navedenega dela objekta, s sklepom o dovolitvi izvršbe pa je bilo zgolj ugotovljeno, da je odločba postala izvršljiva, zato je bila dovoljena njena izvršba, tožeči stranki pa je bil postavljen dodaten rok za prostovoljno izvršitev odločbe.

Izpodbijani upravni akt torej ni v ničemer posegel v odločitev o obveznosti tožeče stranke, ki izhaja iz materialnega prava in ki v obravnavanem postopku upravne izvršbe predstavlja izvršilni naslov. Povedano drugače: v obravnavni zadevi je bila obveznost odstranitve dela objekta tožeči stranki naložena izključno z inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, z izpodbijanim aktom pa ni bila ta obveznost ne vzpostavljena, ne kakorkoli spremenjena. Izpodbijani akt zato ne izpolnjuje materialnega kriterija za akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, ob tem pa tudi ne gre za katerega od aktov, ki jih je po izrecni določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu, čeprav nimajo narave upravnega akta (sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan).

Sodišče dodaja še, da se tudi prav vse tožbene navedbe, od tistih, ki se nanašajo na lastnosti obravnavanega objekta in njegovo uvrstitev po zahtevnosti, do zatrjevanja, da za predmetni objekt ni potrebno gradbeno dovoljenje in do trditev o nepravilnosti v postopku izdaje te odločbe, nanašajo izključno na prej navedeno inšpekcijsko odločbo, torej na akt, ki v postopku upravne izvršbe predstavlja izvršilni naslov in ga zato v tem postopku ni mogoče več vsebinsko izpodbijati, ne pa na formalno izpodbijani sklep.

Sodišče je iz navedenih razlogov v okviru predhodnega preizkusa tožbe, ki ga je opravilo na podlagi 36. člena ZUS-1 ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožeče stranke zoper sklep o dovolitvi izvršbe zavrglo, kar je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso tako tukajšnjega sodišča, kot tudi Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. Sklepe VS RS I Up 440/2008 z dne 9. 10. 2008, I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 50/2009 z dne 28. 10. 2009 in I Up 163 z dne 1. 10. 2009).