Jedro

Z nastopom prekluzije glede zahteve za izločitev dokazov seveda ni izključena dolžnost sodišča, da samo presoja, ali so dokazi, na katere opre sodbo zakoniti, oziroma jih, če so nezakoniti, izloči, vendar pa to stori na podlagi svoje presoje in pobude.

Stranka, ki zahteva izločitev dokazov, mora zadostiti trditvenemu bremenu in sicer mora navesti, s katerim ukrepom in na kakšen način je kršen zakon, tega bremena ne more prevaliti na sodišče, naj samo ponovno ugotavlja zakonitost (vseh) odredb istega sodišča in o tem še enkrat navaja razloge v sodbi.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojena G. F. in D. S. sta dolžna plačati sodno takso in sicer F. 1.400 EUR in S. 1.140 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je D. S. in G. F. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), F. pa je spoznalo za krivega še kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ. D. S. je sodišče izreklo za kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 kazen pet let zapora in stransko denarno kazen 2.000 EUR z določenim rokom plačila tri mesece, F. pa je za kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 določilo kazen šest let zapora in stransko denarno kazen 5.000 EUR, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 134. člena KZ mu je določilo kazen osem mesecev zapora, sodišče je tudi preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila izrečena F. s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 1949/2010 z dne 19. 4. 2012, s katero mu je bila določena kazen sedem mesecev zapora, in mu nato ob upoštevanju določenih kazni in kazni iz preklicane pogojne obsodbe ter kazni eno leto in šest mesecev zapora, ki jo je v času sojenja F. prestajal po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 36901/2010, izreklo enotno kazen osem let in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen 5.000 EUR. V izrečeni kazni je sodišče obsojencema vštelo čas pridržanja in pripora, F. pa tudi čas že prestane kazni zapora. Obsojencema je sodišče v plačilo naložilo znesek, ki ustreza višini pridobljene protipravne premoženjske koristi in sicer S. 660 EUR, F. pa 1.600 EUR. Obsojencema je odvzelo zaseženo drogo in jima v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe G. F. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenega D. S. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obeh obsojencev. Zagovornik obsojenega F. v zahtevi uveljavlja kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlaga Vrhovnemu sodišču, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o preklicu pogojne obsodbe, prav tako razlogov o zavrnitvi pritožbe glede kršitve razlogov ni navedlo višje sodišče. Vložnik meni, da bi sodišče moralo navesti pravno podlago za svojo odločitev in jo obrazložiti; drugo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po zatrjevanju zagovornika obsojenega F. sodišče storilo v zvezi z obrazložitvijo kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, podano je namreč precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisnikih o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki; po mnenju zagovornika obsojenega F. je pravna opredelitev kaznivega dejanja, opisanega pod točko I/2 in 3 izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, napačna, saj ni mogoče trditi, da bi bil obsojeni F. član hudodelske združbe, zato bi moralo biti dejanje pravno opredeljeno po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v povezavi z 20. členom KZ-1, to je kaznivo dejanje v sostorilstvu.

3. Zagovornik obsojenega D. S. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo glede obsojenega S. spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vložnik meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je prvostopno sodišče kot prepozno zavrglo zahtevo obrambe za izločitev dokazov, namesto da bi o tem odločilo vsebinsko. Sodbe sodišča prve stopnje zato v delu, v katerem obravnava vprašanje zakonitosti dokazov, ni mogoče preizkusiti, podana je kršitev obsojenčeve pravice do učinkovitega pravnega sredstva po določbah 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), podana pa je tudi kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. Nadalje vložnik očita sodbi sodišča prve stopnje, da v njej ni naveden rezultat preizkusa po tretjem odstavku 155. člena ZKP v zvezi z ugotavljanjem, ali je bila izzvana kriminalna dejavnost. Tudi zato je kršena obsojenčeva ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva, te kršitve ne more odpraviti obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, zakaj kriminalna dejavnost ni bila izzvana. Kršitev kazenskega zakona je po mnenju zagovornika obsojenega S. podana glede vprašanja, ali je obsojenec očitano kaznivo dejanje storil kot član hudodelske združbe. Vložnik poudarja, da gre za pravno in ne dejansko vprašanje, na katerega je sodišče prve stopnje odgovorilo zelo pavšalno. Po mnenju obrambe je obrazložitev o pravni opredelitvi po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 pomanjkljiva in napačna.

4. Na zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojencev je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka. O zahtevi, vloženi v korist obsojenega F. meni, da ni podana zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z obrazložitvijo obsodbe za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, saj očitki zahteve vsebinsko pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Državna tožilka tudi meni, da ni podana istovrstna kršitev v zvezi z obrazložitvijo preklica pogojne obsodbe, pri čemer opozarja na to, da je prvostopno sodišče navedlo, da je bil F. že večkrat kaznovan, da izrečene obsodbe nanj niso vplivale tako, da bi prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj in da mu je zato edino možno in pravično izreči kazen zapora. Vrhovna državna tožilka tudi ocenjuje, da je sodišče navedlo dejstva in dokaze, na podlagi katerih je ocenilo, da so vsi obsojeni delovali kot člani hudodelske združbe in je na takšno dokazno oceno tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Nadalje vrhovna državna tožilka meni, da tudi ni utemeljena zahteva, vložena v korist obsojenega D. S. Meni, da vložnik nima prav glede stališča, da bi moralo biti o zahtevi obrambe za izločitev dokazov odločeno vsebinsko. Nadalje meni, da je vprašanje, ali je tajni delavec pri svojem delovanju izzival kriminalno dejavnost dejansko vprašanje, ki mu je sodišče prve stopnje namenilo zadostno pozornost, saj je v zvezi s tem zaslišalo tajnega policijskega delavca, ocenilo je njegovo izpovedbo in zaključilo, da ni izzval kriminalne dejavnosti. Nestrinjanje s takšno dokazno oceno vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, upoštevaje določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten. Po oceni vrhovne državne tožilke je sodišče prve stopnje ustrezno pozornost namenilo tudi obrazložitvi zaključka, da so obsojenci delovali kot člani hudodelske združbe in je tudi navedlo razloge in izvedene dokaze, ki takšen zaključek sodišča dokazujejo. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zatrjevanje, da so navedbe prvostopnega sodišča neprepričljive tako glede načina komuniciranja z uporabo šifriranih izrazov za drogo kot namena pridobiti premoženjsko korist, vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne nepravilne uporabe materialnega prava.

B.

K zahtevi zagovornika obsojenega G. F. 5. Preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja po prvem odstavku 60. člena KZ-1 je vedno fakultativen, medtem ko je preklic pogojne obsodbe po prvem odstavku 59. člena KZ-1 obligatoren. V obeh primerih je vprašanje preklica pravno in ne dejansko vprašanje. Po določbi šestega odstavka 364. člena ZKP v obrazložitvi sodbe navede sodišče razloge za vsako posamezno točko sodbe, po določbi sedmega odstavka istega člena pa med drugim navede, kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja. V obeh primerih je sodišče torej dolžno navesti razloge o uporabi materialnih določb kazenskega zakona, če tega ne stori, je podana tako imenovana relativna kršitev določb kazenskega postopka. Zato ni mogoče pritrditi zagovorniku obsojenega F., da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni navedlo razlogov o preklicu pogojne obsodbe, izrečene obsojenemu F. Gre za odsotnost razlogov o odločitvi o pravnem vprašanju, ne pa o vprašanju, povezanim z odločilnimi dejstvi. Vložnik ne zatrjuje, da je podana vzročna zveza med kršitvijo, ki je relativne narave in zakonitostjo izpodbijane sodbe, zato takšne kršitve Vrhovno sodišče ni moglo ugotavljati in je tudi ni ugotavljalo. Opozoriti je potrebno še na stališče pritožbenega sodišča, ki v zvezi z zatrjevano kršitvijo ugotavlja, da je šlo v obravnavanem primeru za obligatoren preklic pogojne obsodbe, zaradi česar sodišču ni bilo posebej potrebno obrazložiti razlogov za svojo presojo oziroma odločitev. Vprašanja, ali je šlo v obravnavanem primeru za obligatoren ali fakultativen preklic pogojne obsodbe, vložnik ne problematizira.

6. Zagovornik obsojenega F. uveljavlja naslednjo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ko zatrjuje, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisnikih o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki in se pri tem sklicuje na pritožbene navedbe o tem, kaj je o kaznivem dejanju hude telesne poškodbe povedal oškodovani G. D. v kazenski preiskavi in kasneje na sojenju in kaj je o tem na glavni obravnavi izpovedovala mati oškodovanca A. D. in nato ugotavlja, da se sodišči prve in druge stopnje sklicujeta na izpovedbe prič oziroma na zapisnike o izpovedbah, pri čemer pa so te izpovedbe povsem drugačne kot jih upoštevata. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da takšne kršitve vložnik v pritožbi ni uveljavljal oziroma je z opozarjanjem na posamezna pričevanja oškodovanca in njegove matere ter na določena nasprotja v njunih izpovedbah utemeljeval razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v resnici predstavlja le ponavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno, hkrati pa za uveljavljanje kršitve niso izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 420. člena ZKP, saj tokrat zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni uveljavljal v pritožbi in tudi ni navedel, da je ni mogel uveljavljati.

7. Kršitev kazenskega zakona je po mnenju zagovornika obsojenega F. podana, ker je sodišče kaznivo dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje po točko I./2 in 3, napačno pravno opredelilo po tretjem namesto po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Zatrjevano kršitev vložnik utemeljuje z navajanjem, da iz samega opisa kaznivega dejanja kot tudi iz spisovne dokumentacije ne izhaja oziroma ni mogoče trditi z gotovostjo, da bi bil obsojeni F. član hudodelske združbe. Vložnik tudi zatrjuje, da F. razen pri dveh, pri ostalih številnih dejanjih ni sodeloval, pa gotovo bi, če bi bil član konkretne hudodelske združbe, nadalje zatrjuje, da organiziranost in povezanost članov združbe ni dokazana, niti obrazložena, da F. ni bil pomemben član združbe in ta od njega ni bila odvisna ter zaključuje, da je dejanje storil v sostorilstvu, kar je tudi priznal. Vrhovno sodišče v zvezi s takšno obrazložitvijo zatrjevane kršitve kazenskega zakona ugotavlja, da vložnik opira kršitev zakona, na katero se sklicuje na zatrjevano zmotno ugotovitev dejanskega stanja, deloma pa na zatrjevanje o pomanjkljivih razlogih, ki pa ni toliko konkretizirano, da bi ga lahko šteli za uveljavljanje 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Iz skupnega opisa kaznivega dejanja pod točko I. in v opisu dejanj pod točko 2. in 3. so navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo uresničitev kvalifikatornega znaka kaznivega dejanja po členu 186. KZ-1, in sicer, da je bilo storjeno v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj, v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje pa je obširno obrazložen obseg in način izvajanja kriminalne dejavnosti, kakšna je bila pri tem vloga obsojenega F. kot tudi, zakaj delovanje obsojenega F. ni zgolj sostorilstvo ampak delovanje v kriminalni združbi (stran 42 in 43 sodbe sodišča prve stopnje).

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D. S. 8. Ni mogoče pritrditi zagovorniku obsojenega S., da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do predloga obrambe za izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče prve stopnje je dne 3. 1. 2013 opravilo predobravnavni narok, na katerega je bil vabljen obtoženi D. S., na tem naroku njegova zagovornica ni predlagala izločitve kakršnihkoli dokazov. Tak predlog je podala 28. 2. 2013, vendar ga je sodišče zavrglo z ugotovitvijo, da bi morala obramba v skladu z določbo 4. točke tretjega odstavka 285a. člena ZKP zahtevati izločitev dokazov na predobravnavnem naroku oziroma, ker je to storila kasneje, navesti utemeljene razloge, zakaj takšne zahteve ni podala na naroku. Z nastopom prekluzije glede zahteve za izločitev dokazov seveda ni izključena dolžnost sodišča, da samo presoja, ali so dokazi, na katere opre sodbo zakoniti, oziroma jih, če so nezakoniti, izloči, vendar pa to stori na podlagi svoje presoje in pobude. Za stranko prekluzija glede zahteve za izločitev določenih dokazov pomeni, da ne more več uspešno zahtevati, da sodišče med postopkom s posebnim sklepom meritorno odloči o takšni zahtevi. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da sodišče prve stopnje s sklepom o zavrženju zahteve za izločitev dokazov, to je zgolj s procesno odločitvijo, ni kršilo pravic obrambe.

9. Pritrditi je potrebno pritožbenemu sodišču, da je sodišče prve stopnje presojo zakonitosti dokazov, na katere je oprlo svojo sodbo, opravilo. Pri tem je tudi odgovorilo na ugovor iz zahteve za izločitev dokazov, da so se prikriti ukrepi izvajali zoper S. še preden so bile izdane odredbe pristojnega organa in sicer, da so se prikriti preiskovalni ukrepi sprva izvajali zoper soobsojenega N. Č., ki je s S. komuniciral. Na tak način pridobljeni podatki zoper S. za kataloško kaznivo dejanje niso nedovoljen dokaz. Vrhovno sodišče tudi pritrjuje ugotovitvi sodišča druge stopnje, da je pritožbeni očitek, češ da obrambi ni bilo omogočeno vsebinsko izpodbijanje zakonitosti prikritih preiskovalnih ukrepov, povsem splošen in nekonkretiziran. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi izvedlo dokaze v zvezi z obstojem pogojev za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, v sodbi pa sprejelo dokazno oceno rezultatov izvajanja teh ukrepov. Ni mogoče pritrditi stališču vložnika, da bi morala sodba obrazlagati, na podlagi katerih dejstev in dokazov šteje, da je bil ob izdaji odredb izpolnjen dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Takšna presoja sodišča je bila storjena pred izdajo odredb, v odredbah pa navedeni razlogi o tem, da so izpolnjeni pogoji za njihovo izdajo. Obramba je imela možnost in dolžnost zahtevati izločitev posameznih dokazov na predobravnavnem naroku. Stranka, ki zahteva izločitev dokazov, mora zadostiti trditvenemu bremenu in sicer mora navesti, s katerim ukrepom in na kakšen način je kršen zakon, tega bremena ne more prevaliti na sodišče, naj samo ponovno ugotavlja zakonitost (vseh) odredb istega sodišča in o tem še enkrat navaja razloge v sodbi. Prekluzija, ki je nastopila v obravnavanem primeru glede zahteve za izločitev dokazov, sicer ni ovira, da obramba ne bi smela v pritožbi uveljavljati kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pa, kot rečeno, takšne kršitve ne more uspešno uveljavljati nekonkretizirano in zahtevati, naj sodišče samo išče morebitne nepravilnosti oziroma nezakonitosti svojih prejšnjih odločitev.

10. Ni mogoče pritrditi kritiki vložnika, da sodišče prve stopnje ni izvedlo preizkusa po tretjem odstavku 155. člena ZKP. Temu vprašanju je sodišče namenilo zadostno pozornost, v zvezi s tem je zaslišalo tudi tajnega policijskega delavca in koordinatorja ter na podlagi analize njunih izpovedb ter vsebine poročil tajnega delavca zaključilo, da obsojenec ni bil napeljan k izvršitvi kaznivega dejanja, zato zatrjevana kršitev 25. člena Ustave in drugega odstavka 371. člena ZKP tudi glede tega vprašanja nista podani.

11. Kršitev kazenskega zakona je po stališču zagovornika obsojenega S. podana, ker je kaznivo dejanje po členu 186. KZ-1 sodišče opredelilo po tretjem odstavku tega člena. Vložnik pravi, da v zvezi s tem izpodbija pravno vrednotenje ugotovljenega dejanskega stanja ne pa ugotovljenih dejstev, hkrati pa kritizira sodišče, da v utemeljitev obstoja hudodelske združbe navaja stališča kazenskopravne teorije. Po oceni Vrhovnega sodišča slednje izkazuje, da ima sodišče prve stopnje razloge o uporabi prava. Kršitev zakona vložnik tudi utemeljuje z oceno, da je obrazložitev pomanjkljiva in napačna, da sodišče ne pojasni, kdo naj bi imel v združbi vlogo organizatorja in kdo zgolj člana.

12. Očitek, da prvostopno sodišče ugotovitve o obstoju hudodelske združbe ni vsebinsko obrazložilo, je neutemeljen. Pri kaznivih dejanjih, opisanih pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje, sodišče ugotavlja, da je imel v združbi vodilno vlogo N. Č., opisana je vloga obsojenega S., navedeno je, da se je slednji tudi sam in aktivno začel ukvarjati s prometom prepovedane droge in je v zvezi s tem organiziral kriminalno združbo, katere člana sta bila Š. in K. Vprašanje obstoja hudodelskih združb je v zvezi s pritožbenimi navedbami presodilo tudi sodišče druge stopnje v točkah 9 do 12, v katerih je navedlo o tem razloge, ki jih sprejema tudi Vrhovno sodišče. 13. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahtevi zagovornikov obsojenih G. F. in D. S. neutemeljeno uveljavljata kršitve zakona, na katere se sklicujeta v svojih zahtevah, deloma pa sta zahtevi vloženi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o stroških postopka z izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu prvega odstavka 95. in 98.a člena ZKP.