Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je ugovoru toženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe ugodilo in predlog tožnika zavrnilo. Pri tem je sicer zmotno štelo, da na verjetnost obstoja terjatve ne vpliva dokončna odločba toženke, na podlagi katere je bil obnovljen postopek posebnega javnega natečaja za direktorja urada A. in v njegovem okviru odpravljena odločba o imenovanju tožnika na delovno mesto (položaj) direktorja urada A. V upravnem postopku ima dokončnost odločbe enak učinek kot pravnomočnost, z razliko, da dokončnost ni ovira za izpodbijanje odločbe v upravnem sporu. Upravna odločba učinkuje praviloma, ko postane dokončna; z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 224. člena ZUP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugovoru toženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe ugodilo in sklep razveljavilo. Zavrnilo je predlog, da se v zavarovanje nedenarne terjatve tožnika do toženke za reintegracijo na delovno mesto direktor urada A. toženki prepove premestiti po določbah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) kogarkoli razen tožnika na delovno mesto direktor urada A. ali prepove kogarkoli zaposliti na to delovno mesto; začasna odredba se izda za čas do 60 dni po pravnomočni rešitvi tega delovnega spora; ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Odločitev o stroških postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da ni nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, in da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale toženki. Uveljavitev terjatve za reintegracijo na delovno mesto direktor urada A. bo onemogočena, če bo toženka na to delovno mesto premestila ali zaposlila drugega delavca. Tožnik je bil imenovan do 31. 5. 2014. Toženka je z nezakonito razrešitvijo posegla v njegove pravice. Čeprav je odločba pravnomočno odpravljena, je onemogočen v opravljanju dela direktorja urada A. Tožniku mora biti zagotovljeno pravno varstvo na način, da zavaruje svoje pravice. Sicer gre za poseg v ustavno pravico do sodnega varstva. Toženka je z namenom, da onemogoči uveljavitev terjatve tožnika, objavila notranjo seznanitev za delovno mesto direktor urada A. To je bilo po prejemu izpodbijanega sklepa, gre za dopustno pritožbeno novoto. Toženka je na delovno mesto direktor urada A. začasno premestila B. B. S tem je zagotovila, da se delo na tem delovnem mestu opravlja. Toženka škode z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno izpostavilo možnost sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, na katero se toženka ni sklicevala. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, tako da ugovor toženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. V individualnem delovnem sporu sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

7. Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, kot jo je predlagal tožnik, je določen v prvem odstavku 272. člena ZIZ. Upnik mora izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Sodišče prve stopnje je po ugovoru toženke v izpodbijanem sklepu vztrajalo, da je verjetnost terjatve tožnika izkazana (točki 8 do 10 obrazložitve), pri čemer je v delu, v katerem je presojalo nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe, določen v drugem odstavku 272. člena ZIZ, razlogovalo o pravici tožnika do vrnitve na delovno mesto direktor urada A. v primeru nezakonite premestitve (oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki pride v poštev v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja; točka 11 obrazložitve). Navedeno razlogovanje se nanaša na pogoj obstoja terjatve in ne nevarnosti njene uveljavitve.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je ugovoru toženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe ugodilo in predlog tožnika zavrnilo. Pri tem je sicer zmotno štelo, da na verjetnost obstoja terjatve ne vpliva dokončna odločba toženke, na podlagi katere je bil obnovljen postopek posebnega javnega natečaja za direktorja urada A. in v njegovem okviru odpravljena odločba o imenovanju tožnika na delovno mesto (položaj) direktorja urada A. V upravnem postopku ima dokončnost odločbe enak učinek kot pravnomočnost, z razliko, da dokončnost ni ovira za izpodbijanje odločbe v upravnem sporu. Upravna odločba učinkuje praviloma, ko postane dokončna; z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.).

9. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni podan nobeden od alternativno določenih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, določen v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale toženki (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), in nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), pri čemer je navedel le, da je toženka na delovno mesto direktor urada A. začasno premestila B. B., da bi bila v primeru, če bi na to delovno mesto trajno premestila ali zaposlila drugega delavca, vrnitev tožnika onemogočena in da toženka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode.

10. Navedene navedbe tožnik ponavlja v pritožbi, pri čemer takšna pavšalna utemeljitev pogojev za izdajo začasne odredbe ne zadošča, saj ni verjetno izkazano, da bi obstajala nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Dodatno navaja, da je toženka po prejemu izpodbijanega sklepa objavila notranjo seznanitev za delovno mesto direktor urada A., kar pa ne more utemeljiti začasne odredbe z vsebino, kot jo je predlagal tožnik, ki toženki prepoveduje tako premestitev kot zaposlitev na delovnem mestu direktor urada A. Že sodišče prve stopnje je pravilno kot neutemeljeno zavrnilo navedbo tožnika, da toženka z izdajo takšne začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel (154. člen ZPP), toženka pa sama stroške odgovora na pritožbo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov).