Jedro

Ker iz računov (in obeh naročilnic ter ponudb) izhaja valuta plačila 90 dni, toženka pa računov ni nikoli zavrnila ali jim kako drugače ugovarjala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je terjatev tožnice že zapadla v plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54180/2010 z dne 21.4.2010 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka sklepa, s katerim je dolžniku naloženo plačilo, in v 3. odstavku izreka sklepa, s katerim so mu odmerjeni izvršilni stroški, in sicer za glavnico v višini 37.135,70 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 27.386,90 EUR od 29.11.2009 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 9.748,80 EUR od 27.11.2009 do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 36,00 EUR od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila (1. točka izreka), pri čemer je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.787,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo toženka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sklep o izvršbi razveljavi, toženko (pravilno tožnico) pa v roku 8 dni obveže na plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali pri izgradnji M., pri čemer je bila toženka podizvajalka družbe V., d.d., tožnica pa ji je dobavila blago znamke U. in znamke F.. S predmetno tožbo tožnica za blago vtožuje kupnino, in sicer na podlagi računa št. 173/2009-02/2009 z dne 31.8.2009 v višini 27.386,90 EUR (priloga A2) in računa št. 200/2009-85/2009 z dne 8.9.2009 v višini 9.748,80 EUR (priloga A3).

6. Toženka je že tekom postopka ugovarjala zapadlosti terjatve, saj naj bi se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnica dobila plačilo za dobavljeno blago, ko bo med toženko/glavnim izvajalcem in glavnim izvajalcem/investitorjem sklenjen končni obračun oziroma ko bo toženka dobila plačilo s strani glavnega izvajalca oziroma investitorja. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženka z ničemer ni dokazala, da bi bil med pravdnima strankama sklenjen takšen dogovor. Toženka se je sicer res dogovarjala za neposredno plačilo s strani R. kot investitorja (dopis z dne 15.3.2010 – list. št. 16) in zoper njega tudi vložila tožbo (priloge B2-B4), vendar to ne vpliva na razmerje med pravdnima strankama; tudi e-mail N. C. z dne 2.3.2010 (priloga A11), v katerem ta tožnici sporoča, da bo toženka plačilo izvedla takoj, ko ji bo R. nakazal denarna sredstva za izvedeno delo, pa takšnega dogovora ne dokazuje. Ker iz računov (in obeh naročilnic ter ponudb na prilogah A7 in A17) izhaja valuta plačila 90 dni, toženka pa računov ni nikoli zavrnila ali jim kako drugače ugovarjala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je terjatev tožnice že zapadla v plačilo.

7. Kar se tiče v pritožbi zatrjevanega nelogičnega sosledja dogodkov - naročilnice z dne 27.7.2009 in ponudbe z dne 31.7.2009 je tožnica v 2. pripravljalni vlogi (list. št. 66) pojasnila, da je toženka spregledala, da je bila za blago znamke F. toženki (najprej) dana ponudba št. 316/2009 z dne 9.7.2009 (priloga A6) in ne ponudba št. 03/2009 z dne 31.7.2009 (priloga A7). Prav tako ni problematično vprašanje časa izdaje računa z dne 8.9.2009 in dejanske dobave blaga dne 9.9.2009. Dne 7.9.2009 je namreč blago F. prišlo v Ljubljano; po naročilu F. C., zaposlenega pri toženki, pa je tožnica dala naročilo družbi I., da je dne 8.9.2009 blago odpremila v A. (odpremno pismo z dne 8.9.2009 – priloga A9), pri čemer je tožnica istega dne izdala račun št. 200/2009-85/2009, saj je bilo med strankama dogovorjeno, da bo toženka izdana računa plačala v roku 90 dni od odpreme blaga.

8. Tudi pritožbeno navajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, da naročilnici nista bili podpisani, blago na naročilnicah pa ni identično blagu na izdanih računih, prav tako pa sta podpisa na dobavnici št. 90-2009 z dne 21.8.2009 in na listini I. nerazpoznavna, dobavnica št. 112-2009 z dne 8.9.2009 pa sploh ni podpisana, in da tožnica ni dokazala, da so bili M., B. in F. C. upravičeni naročati oziroma prejemati blago v imenu in za račun toženke, je neutemeljeno. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje na list. št. 88, 89 in 90, saj se je le to do zatrjevanih nedoslednosti in upravičenosti zastopanja toženke s strani njenih zaposlenih po mnenju pritožbenega sodišča v zadostni meri opredelilo in ugovore toženke pravilno zavrnilo.

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

10. Ker toženka ni uspela s pritožbo, sama krije pritožbene stroške (154. člen ZPP in 1. odstavek 165. člena ZPP).