Jedro

Če poškodba pri delu oziroma njene posledice niso vzrok za to, da pokojni v spornem obdobju, za katerega uveljavlja odškodnino, ni mogel dobiti zaposlitve, oziroma če tak vzrok ni dokazan, ni odškodninske odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da jim je tožena stranka dolžna plačati iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode 6.730.000,00 SIT (28.083,79 EUR) s pripadki. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je zaključilo, da tožnika nista dokazala, da je za zatrjevano škodo odgovorna tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožečih strank delno ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka, v ostalem je zavrnilo pritožbo tožečih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta tožeči stranki vložili revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajali sta, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razsodilo, da tožnika nista uspela dokazati odškodninske odgovornosti tožene stranke. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je pokojni J. J. bil nesposoben za opravljanje svojega dela izključno zaradi hude poškodbe očesa. Res je, da ni imel lečečega zdravnika do leta 2000, kar je razlog, da ni bil pravilno obravnavan. Ves čas, ko je bil brez dela, je bil prijavljen na pristojnem zavodu kot brezposelna oseba in iskalec zaposlitve, pa dela ni mogel dobiti zaradi poškodbe, ki jo je utrpel. To pa pomeni, da je utrpel izgubo na prejemkih iz delovnega razmerja. Sodišče ni pravilno razlagalo izjav zaslišanih prič, niti ni pravilno tolmačilo potrdila zavoda za zaposlovanje. Iz vseh izvedenih dokazov je namreč razvidno, da je bil tožnik zaradi posledic poškodbe pri delu nesposoben za opravljanje dela mehanika, pri tem pa sodišče ni ugotovilo vrste za odločitev pomembnih vprašanj. Navajali sta drugačno sodno prakso v zadevah II Ips 264/2003 in II Ips 17/2003. Predlagali sta, da se reviziji ugodi, da se izpodbijana sodba spremeni in da se tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede ugotovljenega dejanskega stanja je revizijsko sodišče vezano na dokazne zaključke nižjih sodišč glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede dejanskih ugotovitev ni moglo preverjati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki sta ga na nižjih stopnjah ugotovili sodišči izhaja, da tožnika nista dokazala niti, da je v spornem obdobju aktivno iskal zaposlitev, niti da zaposlitve ni dobil zaradi poškodovanega očesa. To pa že hkrati tudi pomeni, da ni mogoč zaključek, da je tožena stranka tista, ki je tožniku povzročila škodo, ker med zatrjevanim škodnim dogodkom in škodo ni dokazane vzročne zveze. In ker je iz določbe 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) razvidno, da je tisti, ki je škodo povzročil, to škodo tudi dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, je sodišče pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi tožbeni zahtevek tožnikov, ki je uveljavljal vrnitev povzročene škode, kot neutemeljen zavrnilo.

Tožnika sicer navajata, da se uveljavljena sodna praksa Vrhovnega sodišča razlikuje od odločitve v sporni zadevi in da sta sklep VSRS, opr. št. II Ips 17/2003 z dne 18.12.2003 in sodba VSRS, opr. št. II Ips 264/2003 z dne 27.11.2003 nasprotna od nje. Nasprotje naj bi bilo podano, ker tožena stranka ni nikoli dala ugovorov znižanja odškodnine zaradi neaktivnosti pravnega prednika tožečih strank, temveč je terjala, da mora tožena stranka dokazati, da je iskala zaposlitev. Pri tem sta tožeči stranki spregledali dvoje. Da se citirani odločbi VSRS nanašata samo na višino škode in ne tudi na vzročno zvezo, kar pomeni, da odločitvi ne moreta biti diametralno nasprotni in drugič, da zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na dveh dejstvih: prvo je, da tožeči stranki nista dokazali, da je pokojni J. J. sploh iskal ustrezno zaposlitev avtomehanika v spornem obdobju in drugo, da ni dokazano, da take zaposlitve ni dobil zaradi poškodbe očesa. To bi bilo treba dokazovati še posebno zato, ker iz odškodninske sodbe Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi, ki jo je pokojni J. J. vodil proti Republiki Sloveniji pod opr št. II Cp 1725/2001, in so jo tožniki tudi priložili kot dokaz v to zadevo (priloga A 31), izhaja, da za delo avtomehanika pod splošnimi pogoji ni zmožen, zmožen pa je da delo opravlja z omejitvijo pogostega sklanjanja, dvigovanja in prenašanja bremen. Vse te omejitve pa, vsaj na prvi pogled in brez dodatnega dokazovanja, s poškodbo očesa nimajo ničesar skupnega.

Zato ob zgornjih ugotovitvah dejanskega stanja ni možen zaključek, da pokojni J. J. za delo avtomehanika ni bil sposoben zaradi posledic poškodbe pri delu pri toženi stranki, takšen zaključek pa pripelje tudi do naslednjega vprašanja, ali je mogoče med škodo, ki je nastajala in poškodbo pri delu najti vzročno zvezo. Če poškodba pri delu oziroma njene posledice niso vzrok za to, da pokojni v spornem obdobju, za katerega uveljavlja odškodnino, ni mogel dobiti zaposlitve, oziroma če tak vzrok ni dokazan, ni odškodninske odgovornosti, kar sta pravilno zaključili obe nižji sodišči. Glede na povedano, ko revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).