Jedro

Ker je ugotovitev sodbe, da je bil tožnik zaveden glede dejstva, ali je vozilo novo, ker je bilo že enkrat registrirano, ta trditev pa v tožbi ni bila podana (tožnik je zatrjeval le, da je bil zaveden glede starosti in (upo)rabljenosti vozila, je bilo kršeno razpravno načelo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.440,45 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.014,28 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev kupoprodajne pogodbe, sklenjene po računu št. 81/11 z dne 20. 6. 2011 za nakup vozila avto mini van kombi 100891, znamke Dong Fend Saeiv mini, za plačilo 7.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2011 do plačila in za plačilo 1.508,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

2. Toženec je vložil pritožbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zmoten je zaključek, da je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe v zmoti in zaveden glede lastnosti spornega vozila. Tožnik je kupil vozilo po načelu videno – kupljeno. Vozilo si je ogledal in se za nakup odločil glede na stanje vozila in ugodno ceno ter zato, ker ga je nujno potreboval za opravljanje svoje dejavnosti. Ob sklenitvi pogodbe vozilo ni bilo registrirano in se pravdni stranki o tem, ali je bilo že kdaj registrirano, nista pogovarjali. Ob nakupu je bil seznanjen z vsemi lastnostmi vozila in z razlogi za nižjo ceno, kot je veljala po toženčevem ceniku. Svojih trditev o tem, da vozilo ob nakupu ni bilo novo, tožnik ni utemeljeval s tem, da je bilo že predhodno registrirano, ampak da je bilo letnik 2009. S to okoliščino je bil ob sklenitvi pogodbe seznanjen. Tožnik tudi ni nikoli trdil, da pogodbe ne bi sklenil, če bi bil seznanjen z dejstvom, da je bilo vozilo prvič registrirano ob uvozu s Kitajske. Ta okoliščina zanj ni bila sporna in ni vplivala na odločitev za nakup vozila. Napačno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je toženec ob sklenitvi pogodbe tožnika izigral, ker vozila ob sklenitvi pogodbe ni bilo mogoče šteti za novo vozilo. Po tretjem odstavku 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) je vozilo novo, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev, tj. da je bilo dobavljeno pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bilo prvič dano v uporabo, ali da z njim ni bilo prevoženih več kot 6.000 km. Glede na to, da vozilo ob prodaji ni bilo uporabljeno in da je imelo prevoženih samo 10 km, je bilo novo. Tožnik je vozilo moral registrirati kot novo, toženec pa je ob prodaji obračunal in plačal 20 % davek na dodano vrednost, ki se obračuna le ob prodaji novih vozil. Ugotovitve o potrebnih popravilih in šestmesečni garanciji niso pomembne za odločitev, ker je tožnik zahteval razveljavitev pogodbe zaradi napak volje in ne iz naslova jamčevanja za napake. Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Z izpodbijano sodbo so kot neutemeljene zavrnjene tožbene trditve, da je pogodba neveljavna, ker je bila sklenjena v bistveni zmoti glede starosti vozila, odločitev o ugoditvi zahtevku pa temelji na stališču, da je toženec tožnika zavedel, ker je ob sklenitvi pogodbe zatrjeval, da je vozilo še neregistrirano in torej novo, tožnik pa pogodbe ne bi sklenil, če bi vedel, da je že bilo enkrat registrirano in da je zato podan zakonski dejanski stan prevare iz 49. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

6. Pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela, ki ga toženec sicer ni izrecno opredelil, izhaja pa iz njegovih navedb o neobstoju trditvene podlage glede ključne ugotovitve izpodbijane sodbe, je utemeljen. Opirajoč se na izvedensko mnenje, da je v pravnem smislu novo tisto vozilo, ki še ni bilo prodano nikomur, ki ni bilo uporabljeno in ki ni bilo registrirano, rabljeno pa je vozilo, ki je že bilo registrirano, ki je že imelo prejšnjega lastnika in ki je že bilo uporabljeno, sodba zaključuje, da vozilo ni bilo novo, ker je bilo že enkrat registrirano. Te trditve tožnik ni podal. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je bil zaveden glede starosti in (upo)rabljenosti kupljenega vozila. Pojem novega vozila je uporabljal le v tem smislu. Trditve o (upo)rabljenosti vozila je namreč utemeljeval z navedbami o številnih napakah na vozilu in dvomi v pravilnost podatka na števcu prevoženih kilometrov, ne pa na trditvi, da je toženec ob sklenitvi pogodbe zatrjeval, da vozilo še ni bilo registrirano.

7. Že narava kršitve utemeljuje sklep, da gre za bistveno kršitev določb postopka, torej tako, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker jo je mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje, sodbe ni bilo treba razveljaviti in vrniti zadeve v novo odločanje. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bilo vozilo glede na prevoženih 10 km minimalno uporabljano in je imelo toliko kilometrov, kot jih imajo lahko nova vozila (1). Ta ugotovitev utemeljuje zaključek o nedokazanosti tožbene trditve, da ga toženec ni seznanil s tem, da kupuje (upo)rabljeno vozilo. Na zaključku o nedokazanosti trditve, da ni bil seznanjen z letnikom izdelave vozila, pa temelji že stališče izpodbijane sodbe o neutemeljenosti zahtevka za razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, ki mu toženec (v morebitnem odgovoru na pritožbo) ni nasprotoval. Zakonski dejanski stan prevare že zaradi tega ni podan. Glede na to se ni bilo treba spuščati v presojo, ali so glede na okoliščine ob sklenitvi pogodbe dokazana ostala odločilna dejstva, ki narekujejo razveljavitev pogodbe zaradi prevare.

8. Ker zahtevek za razveljavitev pogodbe ni utemeljen, niso utemeljeni niti nadaljnji zahtevki za povrnitev škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi neveljavne pogodbe.

9. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (prvi odstavek 354. člena ZPP).

10. Drugačna odločitev ima za posledico spremembo odločitve o stroških. Ker tožnik ni uspel, je dolžan tožencu povrniti stroške postopka, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec je upravičen do povrnitve nagrade za postopek (409,50 EUR po tar. št. 3100), do nagrade za narok (378 EUR po tar. št. 3102), do povrnitve materialnih stroškov (20 EUR po tar. št. 6002) in do povrnitve potnih stroškov v priglašeni višini (trikrat po 92,80 EUR in enkrat 94,80 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 1.440,45 EUR. Po stališču sodne prakse je v „nagradi za narok“ po tarifni številki 3102 Odvetniške tarife vključena nagrada za vse naroke (2). Toženec zato ni upravičen do nagrade za vsak narok posebej.

11. Ker je toženec s pritožbo uspel, je upravičen tudi do povrnitve potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (504 EUR po tar. št. 3210) in materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002), povečana za 22 % davek na dodano vrednost, ter strošek za sodno takso za pritožbo (375 EUR), kar znaša skupaj 1.014,28 EUR.

12. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ugotovitev temelji na (pisno podanem) izvedenskem mnenju in ji tožnik v postopku na prvi stopnji ni nasprotoval. O njej bi se lahko izrekel tudi v odgovoru na pritožbo, a tega ni storil. Kot taka sme predstavljati podlago za odločitev o zahtevku na seji pritožbenega sodišča. (2) Prim. sklep VS RS II Ips 5672011 z dne 14. 4. 2011.