Up-178/99

4. 7. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 4. 7. 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 243/98 z dne 18. 3. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1634/97 z dne 31. 12. 1997 in sodbo Okožnega sodišča v Ljubljani št. I P 596/97 z dne 3. 12. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ustavnega pritožnika, s katerim je ta od časopisa Delo zahteval objavo odgovora na članek v rubriki Kronika. Menilo je, da ima tožnik zaradi svoje prizadetosti ob objavi spornega članka pravni interes za objavo odgovora. Pravico do objave naj bi tožnik po presoji sodišča prve stopnje imel tudi v primeru, če novinar tožene stanke zapiše le svoje neposredno zapažanje glavne obravnave brez lastnega komentarja in povzame obrazložitev sodne odločitve.

Dopustnost njegove objave je sodišče utemeljilo tudi s tem, da odgovor ni bistveno daljši od objavljene informacije. Iz enakih razlogov je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke. Vrhovno sodišče je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedlo je, da je bil v spornem članku objavljen le zapis dokazne ocene sodišča, za katero tožnik ne zatrjuje, da je bila drugačna. Vrhovno sodišče opozarja, da tožnik tako ne izpodbija niti točnosti niti popolnosti objavljene informacije, temveč navaja le, da taka ugotovitev sodišča ni pravilna. Tako izpodbijanje dokazne ocene sodišča po oceni Vrhovnega sodišča v okviru pravice do odgovora na objavljeno informacijo ni dopustno. Ustavni pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da stališče Vrhovnega sodišča, po katerem se pravica do odgovora ne nanaša na dokazno presojo sodišča, nedopustno omejuje pravico do odgovora (40. člen Ustave) in nasprotuje načelu demokratične (1. člen Ustave) in pravne države (2. člen Ustave). Onemogočanje objave drugačnih stališč naj bi bilo v nasprotju tudi s svobodo izražanja (39. člen Ustave) in načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), saj naj bi bil ustavni pritožnik z zanikanjem pravice do odgovora postavljen v neenakopraven položaj z novinarjem, ki je s člankom smel uveljaviti svojo svobodo izražanja. Pritožnik zatrjuje tudi, da je Vrhovno sodišče s tem, ko je v obrazložitvi zapisalo, da je šlo v spornem članku za pisanje o dokazni oceni sodišč, poseglo v dejansko stanje in s takim pristranskim ravnanjem kršilo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Z vsem tem naj bi bili po mnenju ustavnega pritožnika kršeni tudi pravica do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave) in pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Ustavno pravico do popravka in do odgovora (40. člen Ustave) varuje naš pravni red predvsem tako, da ima vsakdo, ki meni, da je zaradi odklonilnega ravnanja uredništva javnega glasila v tej pravici prizadet ali zanjo prikrajšan, pravico v pravdi od odgovornega urednika zahtevati objavo (v času odločanja o pritožnikovi tožbi 14. člen Zakona o javnih glasilih, Uradni list RS, št. 18/94 - ZJG). Te zaščite se je pritožnik poslužil in je je bil s sodbami vseh treh stopenj tudi deležen. Ustavno sodišče ni še ena - torej četrta - instanca rednega sojenja in se praviloma ne more spuščati v ocenjevanje, ali so sodišča pri sojenju pravilno uporabila materialno pravo. Ker pa gre v pravdi zaradi (ne)objave popravka ali odgovora na informacijo neposredno za varstvo človekove pravice, tako da je prav uveljavitev pravice vsebina zahtevka, bi se Ustavno sodišče tokrat smelo in moralo spustiti v obravnavo izpodbijane sodbe in ugotavljati, ali ni bilo v njej materialno pravo uporabljeno tako, da je bila človekova pravica iz 40. člena Ustave zožena in zato kršena. Za tako omejitev bi se lahko izkazala pravna razlaga v sodbi Vrhovnega sodišča, da ustavodajalec tudi pravico do objave odgovora na informacijo (torej ne le pravico do popravka) veže na pogoj, da je bila kršena posameznikova pravica ali interes. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-20/93 z dne 19. 6. 1997, (OdlUs VI, 181), zavzelo in obrazložilo glede tega drugačno stališče. Vendar v obravnavanem primeru omenjena morebitna razlika v razumevanju ustavne določbe pritožniku ni mogla škodovati: Vrhovno sodišče je namreč zavzelo stališče, da ustavni pritožnik nima pravice zahtevati objave odgovora, kadar časopis korektno povzame informacije (v konkretnem primeru dokazno oceno sodišča). Po taki ugotovitvi dejanskega stanu sodišča pritožniku niso mogla kršiti pravice iz 40. člena Ustave s tem, da so njegov zahtevek zavrnila.

Ustavno sodišče se, kot omenjeno v 2. točki obrazložitve tega sklepa, v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč, temveč je njegova pristojnost le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik v pravdi ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), svobode izražanja (39. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, zato preizkus kršitve načela demokratične (1. člen Ustave) in pravne države (2. člen Ustave), ki jo v ustavni pritožbi zatrjuje pritožnik, v okviru ustavne pritožbe ne prihaja v poštev.

Ustavno sodišče tudi ugotavlja, da ne drži očitek ustavnega pritožnika, po katerem je Vrhovno sodišče z navedbo, da predstavlja članek le povzetek dokazne ocene kazenskega sodišča, nedopustno poseglo v dejansko stanje. Vrhovno sodišče je namreč v tem primeru le z drugačnimi besedami vsebinsko enako povzelo dejanske ugotovitve sodbe sodišča prve stopnje, kjer je zapisano, da četudi je novinarka tožene stranke navedla le obrazložitev predsednika sodišča, sodišče ne vidi razloga, da ne bi bil objavljen tudi odgovor tožnika. Zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali bi poseg v dejansko stanje v konkretnem primeru pomenil kršitev kakšne pritožnikove ustavne pravice.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude