Jedro

Obstoj družinske skupnosti je vprašanje dejanske narave, odvisno od vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera, za presojo teh okoliščin pa je treba upoštevati določbo 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND).

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen deset mesecev zapora. Na podlagi 4. točke 69. člena v zvezi z 71.a členom KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep prepovedi približevanja ali komuniciranja z žrtvijo kaznivega dejanja, s katerim je obdolžencu določilo prepoved, da se namerno ne sme približati oškodovanki U. H. na razdaljo, ki znaša najmanj 100 m, pri čemer ta prepoved zajema tudi prepoved približevanja naslovu bivanja oškodovanke, to je P. ulica , K., in kraju, kjer je oškodovanka zaposlena, to je U. M., L. ulica, Maribor; prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov ali komuniciranja z oškodovanko, pri čemer ta prepoved zajema tudi uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev; in prepoved druženja z oškodovanko. Ukrep traja dve leti, šteto od pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu pa se ne všteva v čas tega ukrepa. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z navedbami o neskladnosti opisa kaznivega dejanja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe ter navedbami o manjkajoči obrazložitvi, ki bi utemeljevala izrek. Tako splošno zatrjevano kršitev pritožba konkretizira z navedbo, da sodišče prve stopnje v izreku in obrazložitvi izpodbijane sodbe ne loči med družinsko skupnostjo in zunajzakonsko skupnostjo, temveč oba pojma, ki sta po zakonu bistveno različna, prepleta. Stališču pritožbe ni mogoče pritrditi. Obstoj družinske skupnosti je vprašanje dejanske narave, odvisno od vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera, za presojo teh okoliščin pa je treba upoštevati določbo 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND). Osebe, ki sestavljajo družinsko skupnost iz 191. člena KZ-1, so družinski člani, kot jih določa 2. člen ZPND, mednje pa je uvrščen tudi zunajzakonski partner.1 Kot povsem pravilna se zato izkaže raba navedenih pojmov v izpodbijani sodbi, ko je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja najprej naveden zakonski znak družinske skupnosti, ki je nadalje v konkretnem delu opisa jasno konkretiziran z opredelitvijo oškodovanke kot obdolženčeve zunajzakonske partnerke, s katero je slednji živel v družinski skupnosti. V tej smeri je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in relevantnih predpisov, ki urejajo zunajzakonsko skupnost, v obrazložitvi izpodbijane sodbe argumentirano navedlo vse potrebne razloge, ki se med seboj ustrezno dopolnjujejo in utemeljujejo zaključek, da sta obdolženec in oškodovanka kot zunajzakonska partnerja živela v zunajzakonski skupnosti, ki predstavlja eno od oblik družinske skupnosti. Zagovornik zato neutemeljeno pogreša natančnejšo opredelitev izpostavljenih pojmov, pri čemer niti ne pojasni, kakšna bi naj ta manjkajoča opredelitev bila. Očitana kršitev torej ni podana.

5. Po oceni pritožbe je protispisna trditev, da je obdolženec oškodovanko vsakodnevno žalil. Vendar pritožba nima prav. Ne le, da iz tako zatrjevane kršitve ni mogoče razbrati, s katerimi listinami oziroma zapisniki o izpovedbah bi naj bila navedena trditev v nasprotju, pač pa taka trditev iz izpodbijane sodbe niti ne izhaja. Obdolžencu se v opisu kaznivega dejanja očita, da je oškodovanko „skoraj vsakodnevno žalil“, s čimer je izraženo zgolj precejšnje približevanje določeni polni meri - vsakdanu, nikakor pa tako oblikovan očitek ne utemeljuje pritožbenih navedb, da to pomeni vsak dan. Beseda „skoraj“ namreč takšno interpretacijo zagovornika v celoti izključuje. Zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. V tej posledici se kot neutemeljena izkaže pritožbena navedba, da oškodovanka in obdolženec vsakodnevno sploh nista bila v kontaktu in stiku, s katero zagovornik skuša vzbuditi dvom v dokazanost očitka, da je obdolženec oškodovanko skoraj vsakodnevno žalil, na ta način pa zgolj pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar neuspešno, saj je očitek obdolžencu v zvezi s pogostostjo izrečenih žaljivk v celoti podprt z izpovedbo oškodovanke. Enako kršitev pritožba uveljavlja z navedbami, ki zadevajo vprašanje dokazanosti oškodovankinega bivanja v G. R., s tem pa ne uveljavlja zatrjevane kršitve, pač pa graja ugotovljeno dejansko stanje.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja tudi s trditvami, da bi naj dne 20. 3. 2019 v prepiru posredovala soseda, njeno ime pa ni navedeno v izreku in ne v obrazložitvi izpodbijane sodbe, prav tako zapisanega ne potrjuje nobena od prič in je to očitno povzeto iz kazenske ovadbe. Pritožba znova nima prav, saj je dogodek z dne 20. 3. 2019, kot se očita obdolžencu v izreku izpodbijane sodbe, v celoti dokazan z izpovedbo oškodovanke, katero je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v točki 9 izpodbijane sodbe in jo v nadaljevanju utemeljeno ocenilo kot verodostojno. Oškodovanka je dogodek podrobno opisala v okviru kazenske ovadbe, na katero se je na glavni obravnavi izrecno sklicevala in pri njej v celoti vztrajala. V tej posledici ji je sodišče prve stopnje zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 27. 3. 2019 predočilo, oškodovanka pa je potrdila, da je na zapisniku njen podpis, da pri temu vztraja in naj se šteje kot del njene izpovedbe. Izpodbijana sodba torej v tem primeru ne temelji na kazenski ovadbi, kot v to smiselno skuša prepričati zagovornik, temveč na oškodovankini izpovedbi, dani na glavni obravnavi. Čeprav brez imena in priimka, pa je oškodovanka sosedo, ki je posredovala v dogodku, dovolj določno opredelila, pri čemer obramba tega ni problematizirala in v tej zvezi ni podala nobenih dokaznih predlogov, zato s pritožbenimi navedbami ne more biti uspešna.

7. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe po postavitvi izvedenca, ki bi podal mnenje, ali je zvezo obdolženca in oškodovanke mogoče šteti kot navezavo na zunajzakonsko skupnost. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v točki 6 izpodbijane sodbe obširno in tehtno pojasnilo, zakaj je takšen dokazni predlog zavrnilo, pri tem pa pravilno pojasnilo, da odločitev o tem sodi v domet presoje sodišča. Z razlogi sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša in le še dodaja, da se za presojo vprašanja, ali je zvezo obdolženca in oškodovanke šteti kot zunajzakonsko skupnost, ne zahteva nobeno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo, vsled česar odreditev izvedenstva v smislu 248. člena ZKP ni potrebna.

8. Prav tako je neutemeljena pritožba zagovornika, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na pravne zaključke in dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe ter glede na pritožbene navedbe zagovornika le še dodaja:

9. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca, ki je storitev kaznivega dejanja zanikal in oporekal zaključku sodišča prve stopnje, da je med njim in oškodovanko obstajala zunajzakonska ali družinska skupnost, saj je ta dejansko obstajala med njim in A. H., ki je še danes njegova partnerka. S takimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati, ker je zagovor obdolženca in izpovedbo priče A. H. v tej smeri utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj jima ni mogoče verjeti (točke 18 in 22 - 26 izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče s tako oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša, saj je za zaključek, da je v očitanih krajevnih in časovnih okoliščinah med obdolžencem in oškodovanko obstajala zunajzakonska skupnost, ki ustreza družinski skupnosti, imelo ustrezno podlago v verodostojnih izpovedbah oškodovanke ter prič K. Š., A. N., F. H., M. M. in S. K.. Navedene priče so namreč v posameznih segmentih potrdile izpovedbo oškodovanke, iz katere izhaja, da sta v vseh letih prijateljevanja z obdolžencem (od leta 2014), navkljub preteklim razhodom in določenim težavam v zvezi, oblikovala trajnejšo vez oziroma odnos v smislu čustvene pripadnosti in intimne navezanosti, ki se je ob njuni siceršnji odločitvi za skupno življenje, v očitanem obdobju tudi udejanjil s skupnim bivanjem v G. R. in kasneje v R.. Ob tem je oškodovanka prispevala finančna sredstva za obnovo stanovanja in splošne življenjske stroške, kakor je tudi obdolženca smatrala za svojega zunajzakonskega partnerja, ko je zanj kuhala, čistila, prala in skupaj z njim obedovala. Prav tako so kot zunajzakonsko skupnost njuno razmerje dojemale navedene zaslišane priče, kot obdolženčevo partnerko pa je oškodovanko v zadevi I K 27240/2019 označila celo priča A. H. (točka 24 izpodbijane sodbe). Vse navedeno pomeni, da sta obdolženec in oškodovanka navkljub določenim nesoglasjem in prepirom, ki jih izpostavlja pritožba, v obravnavanem obdobju živela do te mere povezano, da ugotovljena družinska skupnost med njima ne more biti dvomljiva. Zlasti, ko tudi sicer za družinsko skupnost v smislu obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje življenjska skupnost oseb iz 2. člena ZPND, ki traja dlje časa.2

10. Pritožba ugotovljenega dejanskega stanja zato ne more omajati z nekritičnim izpostavljanjem izpovedbe oškodovanke, da ne ve, ali jo je obdolženec smatral za zunajzakonsko partnerko, saj to izhaja že iz njegovega zagovora in navedb v kazenski zadevi I K 27240/2019 (točki 24 in 25 izpodbijane sodbe). Prav tako pritožba dvoma v ugotovljeno dejansko stanje ne more vzbuditi z navedbami, da oškodovanka ni živela v stanovanju v G. R. in da v stanovanje v R. ni mogla ničesar priseliti, saj sta poleg oškodovanke o tem prepričljivo izpovedali priči F. H. in A. N., medtem ko pritožba z golim nasprotovanjem ugotovitvam sodišča prve stopnje ne more uspeti. Brez podlage se izkažejo tudi pritožbene navedbe, da oškodovankine sodelavke navajajo, da je obdolženca označevala zgolj kot fanta. Kot priča zaslišana sodelavka oškodovanke K. Š. namreč tega ni izpovedala, temveč je to izpovedala priča A. N., pri čemer navedbo priče pritožba izpostavlja izven konteksta njene izpovedbe, saj je priča povsem nedvoumno izpovedala, da sta obdolženec in oškodovanka živela skupaj kot mož in žena. Pritožbi zato ni mogoče pritrditi, še posebej, ker tudi poimenovanje oziroma oznaka zunajzakonskega partnerja kot „fanta“ v pogovoru med prijatelji ni neobičajna. Glede na jasno izpovedbo priče N., pa na drugačno pojmovanje razmerja obdolženca in oškodovanke ne nakazuje niti njena pripomba, da sta živela v nenavadni zvezi, kot to skuša prikazati zagovornik. Kar zadeva pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnanje oškodovanke ocenilo kot potreben in upravičen silobran, s čimer je poseglo v pravnomočno razsojeno zadevo, pa je ugotoviti, da pritožba nima prav, saj česa takega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne zaključuje, niti ni to za obravnavano kaznivo dejanje odločilnega pomena. Nenazadnje pa je dodati, da sodišče prve stopnje v svojih zaključkih ne izhaja iz predpostavke, da so ženske v 90 odstotkih žrtve nasilja moškega, temveč vsi dokazni zaključki v izpodbijani sodbi temeljijo na povsem konkretnih okoliščinah primera, pri čemer se je tudi o prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke sodišče prve stopnje prepričalo predvsem na podlagi njene izpovedbe in izpovedbe priče M. M., zaradi česar se tudi tovrstne pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

11. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

12. Uspešna ne more biti pritožba niti, ko graja odločbo o kazenski sankciji, saj je preizkus le-te pokazal, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni. Utemeljeno ni prezrlo obdolženčeve obsežne predkaznovanosti, ko je bil večkrat obsojen za različna kazniva dejanja, tako z elementi nasilja, kakor tudi za istovrstna kazniva dejanja. Slednje utemeljuje sklep, da gre za specialnega povratnika, ki je tudi sicer pri obravnavanem kaznivem dejanju pokazal veliko mero vztrajnosti pri izvajanju nasilja nad oškodovanko, do katerega izkazuje nekritičen odnos. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da obdolženec ne more biti deležen zaupanja, ki je potrebno za izrek pogojne obsodbe, za katero se zavzema pritožba. Spremembe kazenske sankcije v korist obdolženca pa ne narekujejo niti pritožbene navedbe o prispevku oškodovanke, ki bi naj obdolženca izzivala s prepiri, in navedbe o odsotnosti posledic, saj je bila oškodovanka tista, ki je z ravnanjem obdolženca bila spravljena v podrejen položaj, v posledici obdolženčevega nasilja pa je utrpela poseg v duševno in telesno celovitost, ki se je odražal v povsem konkretnih posledicah. Dvoma v primernost izrečene kazenske sankcije pritožba ne more vzbuditi niti z navedbami o obdolženčevem urejenem življenju, ko bi naj obdolženec prenehal s stiki z oškodovanko, saj so tovrstne navedbe ovržene z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bil obdolžencu (kot že v preteklosti) tudi tekom predmetnega kazenskega postopka s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti v drugi kazenski zadevi ponovno izrečen ukrep prepovedi približevanja zoper isto oškodovanko. Glede na navedeno, upoštevaje obdolženčevo prejšnje življenje in sam potek obravnavanega kaznivega dejanja, ko obdolženca niti pretekli ukrepi niso odvrnili od približevanja oškodovanki, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na obstoj nevarnosti za ponovitev kaznivega dejanja zoper oškodovanko. Tako je obdolžencu pravilno izreklo tudi varnostni ukrep prepovedi približevanja ali komuniciranja z žrtvijo kaznivega dejanja, pravilnosti slednjega pa pritožba s pavšalnimi navedbami o nesmiselnosti le-tega ne more omajati.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Iz enakih razlogov, kot je v zvezi s stroški kazenskega postopka storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Primerjaj Filipčič K., Novak B.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, str. 261, 262. 2 Osebe, ki sestavljajo družinsko skupnost, kot jih določa 2. člen ZPND, so tudi osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to, ali živijo v skupnem gospodinjstvu.