Jedro

Tožena stranka v spornem obdobju tožniku ni izplačala prevoznih stroškov in malice. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 3.272,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: od 997,62 EUR od 19. 6. 2011 do 18. 7. 2011, od 1.995,24 EUR od 19. 7. 2011 do 18. 8. 2011, od 2.992,86 EUR od 19. 8. 2011 do 18. 9. 2011, od 3.272,19 EUR od 19. 9. 2011 dalje do plačila, in od zneska 3.272,19 EUR odvesti vse predpisane davke in prispevke (točka A izreka); znesek 634,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od 193,42 EUR od 19. 6. 2011 do 18. 7. 2011, od 386,84 EUR od 19. 7. 2011 do 18. 8. 2011, od 580,26 EUR od 19. 8. 2011 do 18. 9. 2011, od 634,42 EUR od 19. 9. 2011 do plačila (točka B izreka); znesek 748,10 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 do plačila in od tega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke, vse v roku 15 dni (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne pravdne stroške v višini 619,15 EUR, ki se nakažejo na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka po tem sklepu, vse v roku 15 dni (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa povrne njene pritožbene stroške v višini eventualno odmerjene sodne takse za pritožbo in stroške odvetnika, povečano za 22 % DDV. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni v zadostni meri obrazložilo sodbe. Sodišče namreč ugotavlja, da je s pogodbo o zaposlitvi določena osnovna bruto plača 650,76 EUR, tožniku pa je prisodilo plačo v višini 1.361,89 EUR bruto oziroma 927,62 EUR neto. Za takšno določitev ni pravne podlage. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2010, v kateri je bila določena plača tožnika v višini 650,76 EUR bruto. Tožniku je bila takšna plača ves čas izplačevana, zato mu ne pripada plača v višini 1.361,89 EUR. Tožena stranka je tožniku ves čas trajanja zaposlitve izplačevala tudi vse ostale obveznosti v zvezi z delovnim razmerjem, do katerih je bil tožnik upravičen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče nepravilno ugotovilo višino tožnikove plače v znesku 1.361,89 EUR bruto oziroma 997,62 EUR neto, čeprav je bila v pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2010 (A3) določena plača v znesku 650,76 EUR bruto. Ne gre namreč za pomanjkljivost sodbe, zaradi katere se ne more preizkusiti, niti ne gre za nasprotje med razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izplačevala višjo plačo kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, torej je štelo, da je med strankama dejansko dogovorjena plača v znesku 997,62 EUR neto, kot to izhaja iz plačilne liste za januar 2011 in ne plača, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi. Nestrinjanje s takšno ugotovitvijo pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ter posledično uveljavljanje nepravilne uporabe materialnega prava, kar pa ne predstavlja kršitev določb pravdnega postopka.

Tožnik je vtoževal plačilo plače za maj, junij in julij 2011 v znesku 997,62 EUR in sorazmerni del plače za čas od 1. 8. do 8. 8. 2011. Za navedeno obdobje je zahteval tudi plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 77,14 EUR mesečno, plačilo nadomestila za malico v višini 116,28 EUR, skupaj 634,42 EUR, ter regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR) v 42. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Citirane določbe ZDR podrobneje opredeljujejo plačilo delavca za delo, pri čemer prvi odstavek 126. člena ZDR določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Podlaga za plačilo prevoznih stroškov in malice predstavlja določba 130. člena ZDR, po kateri mora delodajalec zagotoviti delavcu povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. V skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR je dolžan delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Regres se mora po določbi drugega odstavka 131. člena ZDR delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 7. 2010 dalje na delovnem mestu „ključavničar-varilec“, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010. Glede na določbo drugega odstavka 10. člena te pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila ob sklenitvi pogodbe dogovorjena osnovna bruto plača 650,76 EUR, pri tem pa pravilno upoštevalo obračunski list za plačo za mesec januar 2011, ki ga je izdelala tožena stranka in po katerem je bila tožniku za ta mesec obračunana plača s strani tožene stranke v višini 1.361,89 EUR bruto, neto pa je znašala 927,62 EUR. Na podlagi tega je utemeljeno sklepalo, da je tožnik v celotnem spornem obdobju, torej od maja 2011 do 8. avgusta 2011 upravičen do takšne plače. Tožena stranka ni predložila plačilnih list za navedeno obdobje, ki bi izkazovale drugačno dejansko stanje, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo obračunski list za januar 2011, ki ga je predložil tožnik. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, posebej glede na to, da tudi iz predloženega izpisa prometa in stanja transakcijskega računa (A5) izhaja, da je tožena stranka tožniku v predhodnem obdobju izplačevala višjo plačo od tiste, določene v pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka v spornem obdobju tožniku ni izplačala prevoznih stroškov in malice. Glede višine prikrajšanja je upoštevalo podatke iz plačilne liste za januar 2011, iz katere izhaja, da stroški prevoza znašajo 77,14 EUR, malica pa 116,28 EUR. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik prejel regres za letni dopust za leto 2011. Zato je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožniku regres v znesku 748,10 EUR, kolikor je znašala minimalna plača v letu 2011 (Uradni list RS, št. 3/2011).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).